Ne samo prepiri, tudi tišina lahko rani

Vir: Shutterstock

Kako lahko tišina in neizrečene besede bolijo še veliko bolj kot odkrito prerekanje?

Večina izmed nas ob misli na partnerske konflikte pomisli predvsem na glasne očitke, prerekanja in dokazovanja moči, pa vendarle niso samo besede tiste, ki lahko poškodujejo zvezo, temveč so tišina in grdi pogledi lahko vsaj toliko ali celo bolj zastrupljajoči. Vsekakor ne drži, da je vsaka tišina slaba.

Vsakdo, pa naj bo to naš partner, sin ali hči ali navsezadnje mi sami, občasno potrebujemo mir in čas zase. Vendar smo v tovrstnih trenutkih pomirjeni sami s seboj in z družinskimi člani, kar se tudi občuti, saj je to tiste vrste tišina, ki družino povezuje.

Neprijetna tišina pove več kot 1000 besed

Čeprav ne govorimo, smo lahko povezani. To, ali smo do partnerja naravnani ljubeče ali pa se med nama kuha zamera, se še kako občuti. In to povsem brez besed. Neprijetna, boleča tišina, sporoča več kot tisoč besed, iz nje se lahko razbere marsikaj, npr.: »Pusti me na miru, potrebujem čas zase, trenutno ne zmorem (ali nočem) govoriti s teboj, nisi vreden moje pozornosti,« ali pa: »O tem se ne sme govoriti, bolje je pozabiti, odmisliti …«

Pomeni lahko očitek ali pa tudi izgubo vere v komunikacijo ali celo sam odnos. Tišina lahko izraža tudi dvom v to, da bo partner resnično poslušal in se zanimal za nas. Partnerja, ki pogosto sobivata v tišini, v resnici nimata zaupanja v kakovost njunega odnosa, ne čutita se slišana, ampak zavrnjena, odrinjena. Tišina v odnosu pogosto odslikava tudi to, da se med zakoncema nekaj ‘kuha’ oz. pripravlja, da se obeta sprememba, da je vrzel med njima čedalje večja.

Tišina je nekakšne vrste pokrivalo za marsikatero čustvo, od razočaranja, jeze, žalosti, hrepenenj, obupa, strahu itd.

Kaj se zgodi, ko namesto, da bi tvegali, spregovorili, ubesedili svoje občutke, eden ali kar oba partnerja molčita? Težava ni naslovljena, občutki niso prepoznani, zato se bolečina le še poglablja, poleg tega dobi še pridih skrivnostnosti, nekakšne nezapisane vdaje v usodo. Partnerstvo nenadoma ni več sodelovanje, ampak trud za to, da bi drug drugega pustila kar se da na miru ter vsak zase pestovala lastne misli in občutke.

Ko tišina prizadene otroke

Marsikdo je prepričan, da otrok tako ali tako ne bo vedel, da sta starša skregana, v kolikor se oba vsaj toliko potrudita, da se ne prepirata v pričo njega, da ne povzdigujeta glasu in se ne obmetavata z očitki. Že tovrstni ukrep je sicer vreden občudovanja, saj pomeni, da se zakonca trudita, da pred otrokom komunicirata na čim bolj spoštljiv način, vendar pa pogosto tudi to ni dovolj.

Otroci zelo dobro čutijo, da je med staršema nekaj narobe: dojenčki postanejo nemirni, večji otroci pogosto nase prevzemajo občutke krivde, vsi pa bodo bolečino staršev na nek način izrazili navzven (z jokom, pritegovanjem pozornosti, nemirnostjo, nsepečnostjo, uporništvom, zavračanjem, oddaljevanjem od družine …)

Čeprav skušata starša doseči, da zamere ne bi pokazala, je dokazano, da ne le večji otroci in najstniki, temveč tudi dojenčki in malčki, čutijo bolečino svojih staršev, četudi je ta zakamuflirana pod odejo tišine. Dojenčki so denimo zelo odzivni na mamin izraz na obrazu, saj se po njeni obrazni mimiki in njenem odzivanju učijo, kdo so oni sami, ali so vredni ljubezni, skrbi in nege.

»Tiha maša« vznemiri celo dojenčka

V kolikor sta starša obtičala v moreči tišini in je mama zaskrbljena, užaljena, žalostna, se bodo ta čustva brez dvoma zrcalila tudi na njenem obrazu. Ko bo otročička, četudi nehote, pogledala hladno, žalostno ali brezizrazno, se bo dojenček prestrašil in postal vznemirjen, popolnoma nezavedno bo dobil predstavo o tem, da je z njim očitno nekaj narobe, ne bo razumel, zakaj je mamin obraz takšen.

Razumsko si otroček torej še ne bo zmogel razložiti, kaj pomeni mamina stiska, vendar bo po njenih gestah in mimiki dobil sporočilo, da nekaj ni v redu. Četudi se starša morda ne prepirata glasno, a je njuna komunikacija pogosto tipa tihe maše, vsi otroci čutijo, kdaj med staršema nekaj ni v redu.

Starejši otroci mislijo: Prepirajo se zaradi mene

Medtem ko dojenčki in malčki navadno postanejo nemirni, stisko izražajo z jokom, z obupanim poskusom pritegovanja pozornosti, lahko pa tudi s tesnobo, nespečnostjo ter nemirnostjo, pa se malo starejši otroci pogosto počutijo krive, kar pa je lahko zelo škodljivo. Otrok v tem primeru vso bolečino staršev obrne nase, jo posrka in je prepričan (seveda povsem neupravičeno), da je on razlog, zaradi katerega mamica in očka ne govorita, se kujata in ne sodelujeta.

Dojenčki in malčki ob tihih prepirih postanejo nemirni, dobro vedo, da nekaj ni v redu, to pa kažejo z jokom, pritegovanjem pozornosti, tesnobo, nespečnostjo, nemirnostjo …

Najstniki se bodo bodisi povlekli vase, postali depresivni, ali pa se bodo oddaljili od družine, postali uporniški in zavračujoči, saj bodo čutili, da doma nekaj ni v redu, to pa jih bo pahnilo v stisko. Vse to je dokaz, da je tudi tišina lahko še kako zgovorna in da jo je treba čim prej razrešiti, saj otroci zaznavajo, kdaj sta starša povezana in v redu, kdaj pa je med njima nekaj bolečega in neizgovorjenega.

Tišina kot dota skrivnosti

Tišina ima torej lahko mnogo obrazov, intenzitet, prav tako pa tudi številne vzroke. Včasih se tišina lahko naslovi in razreši dokaj enostavno z nekaj poguma, s poglobljenim pogovorom, odkritostjo in pripravljenostjo postati ranljiv pred partnerjem.

Tišina je lahko v družini prisotna že dolgo, morda celo izhaja iz partnerjevih primarnih družin, ki jih je zaznamovalo nekaj težkega, o čemer se ni nikdar govorilo. Za spremembo je potreben proces, pogosto tudi s psihoterapevtom, ki pomaga pri ovrednostenju preteklosti in soočenju z občutki krivde.

Nemalo pa je družin, kjer je tišina bolj trdovratna, prisotna že dolgo in se je nikdar ne naslavlja neposredno, saj se oba partnerja povsem nagonsko, intuitivno zavedata, da bi soočenje lahko pripeljalo do hude preizkušnje, morda celo razdora zakona. Govorimo predvsem o primerih, kjer je partnerska tišina posledica nezvestobe ali drugih nerazrešenih večjih konfliktov, ki nikdar niso bili nagovorjeni.

Transgeneracijska tišina

Tudi transgeneracijska tišina, ki se odslikava v trenutnem partnerskem odnosu, je lahko zelo škodljiva. Morda je bilo v primarni družini med partnerjema nekaj grozljivega, nikdar predelanega, kar je povzročalo sram, strah, večno napetost in obup. Morda je bil partner nekoč del družine, ki jo je zaznamovala kakšna odvisnost, zloraba, samomori, duševne bolezni, nezvestoba ali kaj drugega, o tem pa se nikdar ni govorilo, temveč se je vse skupaj potlačilo. Vendar je partner, tedaj še otrok, vse to vsrkaval in se zavedal tudi vsega tistega, o čemer so morali družinski člani molčati.

Da bi prekinili začaran krog tišine in skrivnosti, ki so potlačene, a še kako grenijo odnose, je odkritost najboljši ter edini pravi korak.

Tovrstna tišina, ki izhaja iz kompleksnejših vzrokov, je običajno prisotna kot nekaj težko ubesedenega. Nikakor se je ni mogoče lotiti na hitro, navadno je potreben dolg proces, pogosto koristi tudi pogovor s psihoterapevtom, ki pomaga pri ovrednotenju preteklosti in soočenju z občutki krivde.

S tišino nikomur ne prihranimo ničesar

V kolikor je tišina nekakšno orodje, s katerim želimo partnerju ali otroku prihranili trpljenje in skrb, je treba o tem ponovno razmisliti. V resnici smo ljudje opremljeni z intuicijo, zaznavamo medsebojno energijo in spremembe v odnosih, ki jih še ne zmoremo razumsko opredeliti. Da bi prekinili začaran krog tišine in skrivnosti, ki so potlačene, a še kako grenijo odnose, je odkritost najboljši ter edini pravi korak. Predvsem do sebe, šele nato smo lahko pogumni in tišino obrazložimo tudi partnerju.

In nikdar ne pozabimo: naš partner in otroci čutijo, kdaj nekaj ni v redu, zato jim ne lažimo. Tako kot si mi zaslužimo še eno priložnost, so tudi naši najbližji vredni resnice in razkritja naše duše.