Ne lepa, a vseeno zadovoljna s seboj

Vir: Shutterstock

Takole spomladi se povsod pojavijo članki, ki me prepričujejo, da je tudi materinsko telo lepo. Da so strije lepe. Da so povešene prsi lepe. Da so obroči sala okrog mojega pasu lepi.

Nekaj časa sem se trudila uravnati na ta miselni tok, a sama tega preprosto ne zmorem videti. Koga pa hecamo? Živimo v družbi, kjer je lepota zelo precizno določen pojem, do centimetra (pri obraznih potezah do milimetra) natančno. Vcepljajo nam ga v glavo prek filmske, glasbene, modne in zlasti kozmetične industrije. Nemogoče se mu je izogniti. Seveda je še vedno »lepota v očeh opazovalca«, smo si pa opazovalci zato precej manj različni, kot bi radi verjeli.

Človek, ki bo trdil, da se mu zdi materinsko telo z vsemi svojimi spremembami lepše, govori o vsebinskem, simbolnem pomenu teh sprememb, ali pa laže.

Prav, tudi strije so lahko lepe. Ampak trebuh, noge in zadnjica brez njih so LEPŠI. Seveda so tudi povešene prsi lahko lepe, ampak mlade, čvrste in pokončne so LEPŠE. Seveda je lahko tudi celulitična in zgubana koža po svoje lepa, ampak gladka, mlada koža je LEPŠA.

Tu ne gre za individualni okus – preprosto smo na tak okus vsi biološko naravnani, ker lepo = mlado = plodno. Vse skupaj pa le še poudarja in utrjuje modna in kozmetična industrija. Človek, ki bo trdil, da se mu zdi materinsko telo z vsemi svojimi spremembami lepše, govori o vsebinskem, simbolnem pomenu teh sprememb, ali pa laže.

In prav lahko, da laže. Živimo namreč v času, kjer je skoraj ni večje žalitve od te, da komu rečeš, da ni lep. Kar je pravzaprav trapasto, saj imamo za svoj videz bolj malo zaslug. Ženski lahko rečete, da nima dobrega smisla za humor – in bo prenesla. Lahko z njo govorite o njeni slabi izgovorjavi angleščine – vse OK. Lahko se šalite na račun njenega popolnega nerazumevanja električne napeljave v hiši in se bo celo smejala z vami.

Rešitev ni na silo videti lepoto tudi v manj lepem. Pač pa se povsem realno pogledati v ogledalo, videti, kateri deli mene so pomanjkljivi, in nato reči: »Pa kaj?«

A iskreno ji odgovorite, ko vas vpraša o videzu kateregakoli dela svojega telesa, in že je ogenj v strehi. Pa čeprav je svojo izgovorjavo angleščine ali razumevanje električne napeljave zmožna popraviti, na svoje strije, redke lase ali štrleča ušesa pa ima le malo vpliva. Lahko sicer vpliva na svojo postavo s prehrano in telovadbo. Pa bi zato tudi morala?

Saj lep videz ni vrlina, ki jo nujno potrebujemo, brez katere ne bi mogli preživeti! Ravno nasprotno – trud za doseganje lepotnega ideala nas dela nesrečne in nas usužnjuje v neskončen sistem potrošništva. Saj to že vsi vemo. A rešitev po mojem ni na silo videti lepoto tudi v manj lepem. Pač pa se povsem realno pogledati v ogledalo, videti, kateri deli mene so pomanjkljivi, in nato reči: »Pa kaj?«

Ključ k dobri samopodobi po mojem ni v tem, da se tolažimo, da je nekaj »tudi lépo«. Ali da se zavemo svojih pomanjkljivosti in jih skušamo na silo odpraviti ali vsaj prikriti. Mislim, da je prava ljubezen do svojega telesa šele to, da si svoje napakice in nepravilnosti (saj bi rekla »svoje grdote« pa se bojim, da bo kdo užaljen …) upamo pokazati tudi ostalim – češ, glej, tudi to je del mene, ampak vseeno se imam rada. Nikjer namreč ne piše, da ne moremo biti zadovoljne s svojim telesom, če nismo lepe.

Bliža se poletje in z užitkom bom oblekla tiste meni ljube rumene kratke hlače, ki pokažejo strije na stegnih in ves moj celulit. Tudi druge ženske, ne le mame, vabim, da si nadenete priljubljena oblačila, tudi če pokažejo kak manj laskav del vas. In pokažite ga brez slabe vesti.

Ne potrebujemo namreč lepe postave, da bomo srečne zakorakale v poletje. Niti ne potrebujemo oblačil, ki bi skrile naše pomanjkljivosti in izpostavile prednosti.

Ne, potrebujemo le ogromno poguma, da drugim ljudem prav te pomanjkljivosti pokažemo. In ravno toliko samozavesti, da se ne sekiramo za tiste, ki si ob tem mislijo svoje.