“Ne bom pritoževala. Raje bom iskala razloge za hvaležnost.”

Popoldne po kosilu je. Mož piše članek. Jaz pišem članek, ki ga moram oddati do večera. Najstarejša ima prek spletne učilnice uro teorije. Mlajša dva sta prepuščena sama sebi, zato se skupaj igrata, skregata in nato še do krvi stepeta (ob čemer motita vse ostale tri z nujnimi opravki za računalnikom).

Tako tipično korona tihožitje.

Ob tem je za mano v tem dnevu že vsaj 5 ur tekanja od enega do drugega otroka med preverjanjem njunega napredka pri šolanju na daljavo, ena zložena in ena obešena žehta perila in vmes stlačenih nekaj minut tu in nekaj tam uredniškega dela. In kak kilometer izgubljenih živcev, ker sem otrokom dovolila, da sami skuhajo kosilo, jaz pa nisem bila dovolj pametna, da bi se med tem odstranila iz kuhinje.

Skratka, dnevi so hektični. Razdrobljeni. Prenasičeni z družinskimi odnosi. A sklenila sem, da se ne bom pritoževala. Raje bom iskala razloge za hvaležnost.

Zato grem pogledat, kaj v našem družinskem življenju je samoizolacija obrnila na bolje.

  • Bistveno manj je pranja perila. Ker kdo se pa sekira, če ima otrok ves dan popackano majico? In kaj potem, če jo naslednji dan spet obleče?
  • Povezano: ne zlagam več nogavic po parih. Kdo se bo pa sekiral, če imam eno progasto in eno pikasto? (Mogoče bi se mož, ampak on ne bo opazil;).
  • Popoldne mi ni treba nikamor. Popolnoma nikamor! Ko končam z delom, mi ni treba teči v vrtec po najmlajšo. Ni mi treba peljati sina na nogomet ali hčere na balet. Ni mi treba nekoga peljati na verouk. Ni mi treba na roditeljski sestanek ali na otrokov nastop …
  • Tudi mi ni treba nikamor drugam: ne na družabne dogodke, ne na kulturne prireditve, ne na obiske … (introverti v naši družini so srečnejši kot so bili kdajkoli)
  • Tudi določeni stroški so odpadli (treningov in šolske prehrane in bencina, recimo).
  • Ker smo toliko v hiši, se že kratek družinski sprehod zdi kot cel dogodek.
  • Ko iz knjižnice prinesem žakelj svežih knjig, pa je absolutno praznik.
  • Lenobni popoldnevi so odličen izgovor za celomesečni turnir v taroku.
  • Otroci iz vrtca in šole domov ne prinesejo uši.
  • Niti glist.
  • Niti prehlada ali trebušne gripe.
  • Niti korone 😉
  • Ob jutrih ni hitenja in priganjanja. Otroci spijo, dokler spijo, nato se uredijo, pojejo zajtrk in dan se začne. Lepo počasi in umirjeno. Nobenega dretja enemu, naj si že vendar obuje še drugo nogavico, drugemu, naj si umije zobe in tretjemu, da naj si preobleče majico, ker s tako umazano res ne more še tretji dan v šolo. “Pa hitro, da ne bomo pozni!”
  • Tudi mi zjutraj ni treba drgniti ledu z avtomobilskih šip.
  • Kar je tako velik plus, da si zasluži dve alineji 😉
  • Razredčeno obiskovanje trgovine pomeni, da pač jemo tisto, kar imamo doma. Pritoževanje sicer ni prepovedano, je pa zelo nedobrodošlo. Jedci enostavno morajo razumeti, da si zdaj res ne morejo izmišljevati.
  • Ker so otroci pogosto lačni ravno v trenutkih, ko sem sredi največje službene gneče, so se neverjetno hitro naučili določene malice pripraviti sami.
  • Ker me vsak dan vidijo med kuhanjem kosila, so ponotranjili tudi, da lonec ne pade na mizo kar z neba, temveč se je za vsebino treba prej precej pomujati.
  • In so se kuhanja kosila (zagnano, z veliko packanja in napak) lotili tudi sami.
  • Zaprte trgovine z vsem razen hrano obetajo, da bodo prihajajoči prazniki bolj temeljili na vsebini.
  • Ker morajo otroci za nedeljsko mašo sami okrasiti oltarček in prižgati svečo, so nato tudi na vsebino nekako bolj zbrani (no, vsaj nekateri) (vsaj včasih).
  • Nezmožnost dobivanja s prijatelji me je še bolj močno naučila, da jih moram ceniti (mislim, da otroci doživljajo podobno).

Tako. Tole sem spisala ravno toliko za vas kot za sebe. Da grem lahko pogledat celoten seznam vsakič, ko se mi zdi, da se mi bo zdaj zdaj scufalo. Gotovo bi lahko našla ali naštela še kaj, kar se je v našem življenju zaradi samoizolacije obrnilo na bolje. In seznam bi bil še daljši, če bi pisala, za kaj vse sem/smo lahko hvaležna/i.