Naša cerkev ima god

cerkev

Nedeljski obisk cerkve in udeležba pri sveti maši je bil za mnoge med nami od vedno vrhunec obhajanja Gospodovega dne. Leta in leta je bilo enako. Res smo morda kdaj zamenjali cerkev, se preselili, šli k maši na izletu ali počitnicah, vse ostalo je bilo vselej enako. Nedelje brez maše ni bilo. Do tega nesrečnega letošnjega leta.

Nas je res doletela nesreča?

Več nedelj, ko je minilo brez svete maše, bolj sem bila prepričana, da to obdobje ni le nesreča. Seveda sem si želela oditi pred Najsvetejše, želela sem pozdraviti Jezusa, želela sem čutiti občestvo. Po drugi strani pa sem jasneje dojemala sporočilnost, ki smo je bili deležni skozi »mašni post«. Kako glasno nam je skozi nedeljsko tišino govoril Gospod! Šele, ko nismo mogli v cerkev, smo počasi zares dojemali kako dragocena je božja hiša, kako dragoceno je Najsvetejše v njej in kako čudovito je tisto, kar se med ljudmi tke za njenimi zidovi.

Cerkev je zaklad

Šele, ko nismo mogli v cerkev, smo počasi zares dojemali kako dragocena je božja hiša, Najsvetejše v njej in kako čudovito je to, kar se med ljudmi tke za njenimi zidovi. Ne vem, če se Slovenci dovolj zavedamo blagoslovljenosti s cerkvicami na skoraj vsakem gričku. Vsaka od teh cerkva nosi svojo zgodbo. Nekatere so bile postavljene v zahvalo, druge kot prošnja, večina pa predvsem kot spodbuda, da bi imeli vsi možnost prihajati pred Božji oltar in prejemati zakramente. Nočem sejati podobe o neki lažni romantiki; v cerkvi so bili in so še težki časi. Ampak Jezus nikoli ni govoril o kakšnem raju na zemlji. Govoril je o boju in trudu in potu na obrazu. Govoril je o strmi ozki poti in številnih vabljivih možnostih, kjer bi lahko zašli. Natančno je vedel, kako lahko nas je zavesti, kako šibki smo in kako hitro nas blišč preslepi. Vedel je, da nujno potrebujemo drug drugega, da si bomo pomagali hoditi po pravih poteh. In vedel je tudi, da bomo nujno potrebovali tudi prostor – cerkev, kjer se bomo družili pred Njegovim obličjem.

Domača cerkev ima praznik

Vsaka posvečena cerkev ima svoj praznik. To je dan, ko se v cerkvi praznuje obletnico posvetitve, praznik zavetnika ali godove tistih svetnikov in blaženih, katerih posmrtni ostanki so shranjeni ali pokopani v cerkvi. V cerkvah, predvsem starejših, kjer so se podatki izgubili, žegnanjsko nedeljo praznujemo v nedeljo pred praznikom vseh svetih. Verniki se na ta dan Bogu zahvaljujemo za Božjo hišo, predvsem pa za vero prednikov, ki so cerkev zgradili.

Priložnost za hvaležnost

Danes spet, sicer drugače, na zunaj manj slovesno, v srcu pa ponižno stopamo v cerkev pred Gospodov oltar. Nanj odlagamo svoje skromne darove, prejemamo pa darilo vseh daril – živega Jezusa, ki bo deloval v naših srcih, naših družinah, naših skupnostih. Čas, ki prihaja, ne bo lahek. Še kako potrebno bo Gospoda nositi s seboj, z njegovo pomočjo delovati, se boriti, opogumljati, upati, zaupati …

Domača cerkev pa bo čakala. Zvon nas bo iz dneva v dan vabil k molitvi, nas opominjal, da nismo sami in počasi, počasi bo prešlo tudi to obdobje. In spet bodo zadonele orgle, spet bomo ob vstopu v cerkev naredili križ z blagoslovljeno vodo, spet si bomo segli v roke, spet bomo prepevali, spet se bomo po mašah družili, spet se bomo upali objeti. Spet bomo skupaj praznovali.

Danes je praznik hvaležnosti, da imamo dom – našo domačo cerkev. Malo drugače je, kot je sicer, pa vendar – ne pozabimo praznovati!