Foto: CanvaPravijo, da ima vsak zakon, preko njega pa tudi družina in dom, tri oltarje. Tudi najin. Vsak od teh treh oltarjev je na svoj način svet.
Moj mož ima veliko talenta za delo z lesom. Precej kosov domačega pohištva je izpod njegovih rok. Pred poroko je kar nekaj tednov načrtoval, risal, žagal, brusil in lakiral najnujnejše, kar sva potrebovala za začetek. Dva od najinih oltarjev je izdelal on.
Najina postelja
Kakorkoli že pogledam, se mi zdi to najpomembnejši kos pohištva pri nas doma. V njej si z možem izkazujeva ljubezen in v njej so bili spočeti vsi najini otroci. V njej prerešetava veliko težkih vprašanj in si podeliva ogromno nežnosti. Tam tečejo solze sreče in žalosti. V njej sva občudovala čudežne sadove najine ljubezni, in jih negovala, ko so bili bolni. V njej smo se žgečkali, se smejali, se ruvali, delali gnezda, se igrali mamice in mladičke, jo imeli za trampolin …
Oltar je namenjen darovanju. Naj tudi na naših treh oltarjih darujemo najboljše kar imam, imava, imamo.Najina postelja je slišala neštete pravljice in nekaj najobčutljivejših pogovorov z otroki. V njej si izrekava mnoge obljube in pred spanjem drug drugemu na čelo narediva križ. V njej si obračava hrbet in okušava nebesa, ko se spet počasi obračava drug k drugemu. V njej vsak zase in drug drugemu prebirava sveto pismo in si podeljujeva svoja razmišljanja ob tem. V njej se pogosto sredi noči objameva preko ramen ali samo primeva za roko in spiva dalje. V njej se spočijeva in si nabereva novih moči za vsak naslednji dan.
Najina miza
Tudi ta je nastala izpod moževih rok. V vseh teh letih je dobila »patino«. Ima kar nekaj zarez, prask in udarnin in lak je mestoma obdrgnjen. Ampak je naše zbirališče. Nad mizo visi križ, ki sva ga od prijateljev dobila za poročno darilo. Čez teden, zdaj, ko so otroci že skoraj odrasli, komaj kdaj jemo več kot trije družinski člani na enkrat. Vendar za mizo vseeno pozdravimo vsakega, ko pride domov ob svojem času v skladu s svojim urnikom.
Tam gostimo tudi naše prijatelje. Vedno se najde kakšna dobrota, da jo na hitro pričaramo na mizo. Radi se potrudimo za lepo pripravljeno mizo, za lep prt, za usklajeno posodo, za šopek ali gorečo svečo. Kolikor že nas naenkrat sedi pri obedu, vedno ga začnemo z blagoslovom hrane in vseh navzočih. V kratki besedi molitve se spomnimo tudi vsakega, ki ga ni doma. Ker je naša miza velika in smo kar ustvarjalna družina, se da za mizo delati še marsikaj. Najmlajša rada ob meni dela domačo nalogo, za našo mizo se veliko riše in slika, urezuje oblačila, prebira, ureja, izdeluje in krasi piškote … V veliko veselje nam je delati z rokami in občudovati delo drugega.
Naša oltarna miza v cerkvi
Ob nedeljah zagotovo vsi, kdor pa more, pa tudi kdaj čez teden, obiščemo cerkev. Vedno čutim, kako me oz. nas sveta maša poživi. Od nje odhajamo zadovoljnejši, boljše volje, skregani si moramo tam podati roko, mrmramo si melodije pesmi, ki smo jih peli pri maši, včasih se pogovarjamo o slišanem nagovoru, tam srečamo nekatere prijatelje. Vedno znova čutim, kako Jezus preko oltarne mize pride v naša življenja in jih poživi s svojo odrešenjsko ljubeznijo.
Oltar je namenjen darovanju. Naj tudi na naših treh oltarjih darujemo najboljše kar imam, imava, imamo.
