Nagrada ob koncu šolskega leta pripada staršem vsaj toliko kot otrokom

Vir: Shutterstock

Ga že vonjamo, kajne? Konec šole mislim! Okoli mene se mrzlično sprašujejo kaj in koliko in ali sploh obdarovati otroke za uspešno opravljene vse obveznosti in pridobljene lepe ocene. Jaz pa bi rada, v času, ko se veliko govori o vpetosti staršev v otrokovo šolsko življenje, na zadnji šolski dan naredila revolucijo. Nagrado, torto, izlet, večerjo ali kakršnokoli nagrado že, bom namenila še sebi. Ker imam, kot večina staršev, izjemne zasluge, da smo, celotna družina, s šolskim letom uspešno zaključili.

Ne, letos nisem hodila v šolo. Nisem nabirala znanja, niso me spraševali in nisem se mučila s testi. Ni mi bilo treba znati nobene pesmice, poštevanka in nepravilni glagoli so že postrojeni v moji glavi. Ni mi bilo treba nastopati z instrumentom in razmišljati, kateri dan je jutri, da doma slučajno ne pozabim športne opreme, šestila ali Atlasa. Ampak…

Ko bi kdo vsaj včasih prevzel družinsko kuharijo …

Pouku navadno hitro sledijo popoldanske aktivnosti, in mame redno živimo v stresu, kako zdravo napolniti vedno prazne otroške želodčke. Kako in kaj skuhati, da hkrati ne bo postano in bo dovolj toplo in, da se bo časovno ravno izšlo, ker za pogrevanje pač ne bo časa. Čisto. Vsak. Dan. Razkošje hranjenja doma včasih zahteva prave čarovniške sposobnosti.

Jaz vam ob koncu leta lahko gladko recitiram v slovenščini, angleščini, nemščini, kar želite, če le spada v učni program razreda, ki ga obiskuje najmlajša.

Prošnje in tarnanja – do junija

Otroci občasno prihajajo s prošnjami: »Mami, a me poslušaš, a me izprašaš, a mi napišeš domači test za preverjanje znanja, a je to prav, ne razumem, mi razložiš, kako naj izdelam to in to, mi greš kupit šeleshamer, bombic mi je zmanjkalo…?!« Popoldneve popestri tudi tarnanje: »Joj, kako sem jaz neumen, blagor tebi, ki to že znaš, srečnica, ker vam v šoli tega ni bilo treba, a res, samo to ste jemali…..?« In tako naprej, v nedogled. Do junija.

Tiha, a včasih naporna podpora

Starši med šolskim letom vsaj nekoliko živimo z otroškimi testi, izpiti in preverjanji. Prav je, da spremljamo boje otrok, jih bodrimo, podpiramo in zanje molimo. Ampak, priznajmo,  konec šolskega leta imamo tako dosti vseh teh življenj, ki jih živimo čez leto, vseh strahov, ki jih v imenu otrok prestanemo, vseh dvomov in vseh (ne)uspehov.

Kaj vse smo se naučili in kaj vse razvili!

Jaz vam ob koncu leta gladko lahko recitiram v slovenščini, angleščini, nemščini, kar želite, če le spada v učni program razreda, ki ga obiskuje najmlajša. Ponovila sem tudi zgodovino, slovnico in vse o ekosistemih. Kakšne pa so vaše novo pridobljene ali poglobljene veščine? Ste razvili kakšno izvirno novo metodo, ki je vašemu otroku pomagala zapomniti si nemogoče tujke, letnice, zaporedja in imena?

Potem pa še obšolske dejavnosti …

Še dobro se spomnim dni, ko so bili pri hiši trije osnovnošolci hkrati in je bilo vsega trikrat več in se je vsaj nekaj časovno prekrivalo.

Glasbena šola se sliši zelo romantično. Saj je res lepo, če tvoj ljubljeni otrok igra in poje kot slavček. Ampak za to romantiko stojijo ure in ure, škripanja, žaganja (ker naš igra pač godalo), vedno istih napak, besnenja in solz, obupa, lenobe, slabe volje. In mamina prisotnost, ki miri, bodri, pohvali, vzpodbuja, pazljivo izbira besede in se ob sveži najstnici včasih odloči za molk. Junija pa dnevno rutino popestri še paleta nastopov in nazadnje izpit. V zadnjem trenutku pade še vprašanje: »Kaj boš pa oblekel na nastop?« In potem si oddahnemo, kajne? Še ena kljukica za letos.

Kaj šele, ko je otrok več!

Čez vikende sledijo zaključki veroučnega leta, pa skavtskega, pa kakšen piknik, na katerega je zaželeno, da vsak prinese kaj za na skupno mizo (Nekaj zmečeš skupaj in je! – Ja, prav gotovo!). Jaz imam zdaj v osnovni šoli še zadnjega otroka in je res lažje, vseeno pa si ob končani zadnji junijski obveznosti še vedno rečem po svetopisemsko – »dopolnjeno je«. Se pa še dobro spomnim dni, ko so bili pri hiši trije osnovnošolci hkrati in je bilo vsega trikrat več in se je vsaj nekaj časovno prekrivalo. Z možem sva tekala iz prireditve na prireditev, včasih skupaj, včasih eden sem, drugi tja. Vsak otrok si je zaslužil najino prisotnost. Tole zdaj, s samo enim otrokom, je v resnici že skoraj dolgočasna milina. Ampak konec junija je preprosto dovolj.

Starši, super smo to oddelali! 🙂

Otroci so svoje oddelali, odložili skrbi, si pri babicah prislužili kako darilce in zdaj veselo in radovedno gledajo v skrivnosti počitniških dni. »Le kaj nam bodo starši pripravili letos?«

A dragi starši, ta petek nazdravite predvsem na svoje supermenske sposobnosti. Na svoje telo, ki vam dobro služi, glavo, ki zmore žonglirati med stotinami obveznosti. In na Gospoda, ki vam je dal otroke in vse sladke skrbi z njimi!

Komentarji

  1. Vsi se lahko ob koncu šolskega leta zahvalimo predvsem, da so naši otroci lahko celo leto hodili v šolo ali vrtec (glede na pretekli dve leti), da smo vsi zdravi, da živimo v miru. Ja ob koncu šolskega leta se predvsem zahvalimo za vse, kar smo se novega naučili, doživeli, koliko novih izkušenj pridobili, koliko padcev spremenili v pozitivne izkušnje, koliko sošolcem in staršem smo pomagali, kako smo bili človeški do učiteljic/učiteljev, vzgojiteljic/vzgojiteljev, kuharic/kuharjev, ravnateljic/ravnateljev, hišnikov in ostalega osebja v šoli in vrtcu, kako smo pokazali svoje sočutje, razumevanje, potrpežljivost.
    Želim vsem, da se med počitnicami, na dopustu spočijete od vseh odvečnih informacij, od vse tehnologije (računalnik, tablica, telefon, tv itd), začutite tišino v gozdu, v naravi, v hribih, na morju…
    In spoznajte, kako malo je potrebno, da lahko živimo življenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.