Nadškof Stres o spolnih zlorabah v Cerkvi

Nadškof Anton Stres v intervjuju priznava, da so prvi primeri spolnih zlorab slovensko Cerkev našli nepripravljeno. A danes je drugače. Čeprav primerov pri nas ni toliko kot na Zahodu, ob tem hitro doda: »A tudi, če bi bil samo eden, je to preveč!«

Čeprav v ljubljanski škofiji trenutno ni nobenega odprtega primera, so primeri spolnih zlorab v prejšnjih letih vzbudili veliko nezaupanja med ljudmi, tudi med starši otrok, ki si želijo cerkvene pomoči pri verski vzgoji svojih otrok. Sprašujejo se, ali lahko zaupajo duhovnikom in ali predstavniki Cerkve pravilno pristopajo k tej problematiki.

Z vprašanji o tem smo se obrnili na ljubljanskega nadškofa msgr. dr. Antona Stresa, ki se je kot predsednik Slovenske škofovske konference februarja letos v Rimu udeležil simpozija o spolnih zlorabah mladoletnikov z naslovom: V smeri ozdravljenja in prenove. Eno od izhodišč srečanja škofov in redovnih predstavnikov z vsega sveta je bila lanskoletna okrožnica Kongregacije za nauk vere, ki do letošnjega maja vsem škofijam nalaga pripravo pravilnika za ravnanje v primerih spolnih zlorab, pa tudi preventivnih ukrepov ter oblik pomoči žrtvam, storilcu in skupnosti.

Kaj osebno doživljate, ko se pojavi sum na spolno zlorabo v Cerkvi?

Kadar koli slišim za kak tak primer, sem iz dveh razlogov vedno zelo prizadet: najprej iz sočutja do ljudi, ki so to doživeli, ker si predstavljam, kakšen šok je to in tudi kakšne težke posledice ima za njihovo življenje; potem pa tudi za Cerkev, ki jo takšen škandal, pohujšanje tudi prizadene.

Kako se odzivajo sobratje duhovniki?

Prišlo je do pomanjkanja zaupanja s strani staršev in tudi do nelagodnega počutja duhovnikov samih. Čutijo, da so opazovani z nekakšnim nezaupanjem. Previdnost, ki je po eni strani razumljiva, po drugi strani preprečuje sproščenost med nami.Lahko rečem, da je med duhovniki prisotno ogorčenje. Zavedajo se, da ima to posledice tudi za njihovo pastoralno delovanje. Ljudje smo nagnjeni k posploševanju, ti dogodki pa pridejo prav tudi tistim, ki nam že sicer niso naklonjeni. Iz vsega tega je prišlo tako do pomanjkanja zaupanja s strani staršev, kot tudi do nelagodnega počutja duhovnikov samih. Čutijo, da so opazovani z nekakšnim nezaupanjem. Previdnost, ki je po eni strani razumljiva, po drugi strani preprečuje sproščenost med nami. Mnogi duhovniki tožijo, da se dostikrat srečujejo z otroki, ki nimajo očeta in ga pogrešajo. Ti otroci se potem še posebej navežejo na duhovnika, pri njem iščejo toplino in očetovsko bližino. Takega otroka bi človek z veseljem pobožal, a si ne upaš, da ne bi kdo tega narobe razumel. In potem nastanejo odnosi, ki niso več iskreni in takšni, kot bi lahko bili.

Kako zdaj ravnate ob sumih spolnih zlorab?

Imamo pravila, ki se stalno izpopolnjujejo. Pred letom 2000, ko je v javnosti izbruhnila prva taka javna afera, o tem niti nismo veliko govorili. Tema je aktualna šele zadnjih 10, 15 let. V ljubljanski nadškofiji smo imeli do sedaj sedem primerov zlorab in  tudi v celotni Sloveniji številka ne gre v desetine. Lahko rečem, da nas je problematika »našla« nepripravljene in da so bile reakcije z naše strani obotavljajoče. Mislili smo, da gre za izjeme, ki ne kažejo nekega širšega problema. Potem smo odkrili, da je spolno nasilje tudi v družbi zelo navzoč problem in da se v največji meri pojavlja tam, kjer bi najmanj pričakovali: v družini, pri sorodnikih. In ker vsak širši družbeni pojav pljuskne tudi v Cerkev, smo ugotovili, da moramo izdelati bolj natančna navodila za odzivanje, ki bi bila v pomoč škofom. Leta 2006 smo v Sloveniji tovrstna navodila pripravili po vzoru Nemške škofovske konference.

Ob vsaki prijavi zlorabe sedaj sprožimo preiskovalni postopek znotraj Cerkve, ki ga vodi za to posebej imenovani cerkveni pravnik. Najprej zasliši prijavitelja, potem obdolženca in če je sum utemeljen, rezultat z mnenjem škofa pošljemo na pristojno kongregacijo v Rim, kjer določijo, kakšna bo nadaljnja obravnava. Duhovnika iz preventivnih razlogov umaknemo na tako delovno mesto oziroma ali sprejmemo take ukrepe, da v stik z osebami, ki bi bile lahko ogrožene, ne more več prihajati.

Včasih je zelo težko priti do jasne podobe, kaj se je res zgodilo in kaj se ni. Pri teh dejanjih ni prič, škof je vezan na izpovedi enega in drugega, tistega, ki trdi, in tistega, ki taji. 85 odstotkov takšnih prijav naj bi bilo resničnih, ker je človeku tako težko to prijaviti, da ne prijavi, če se stvar ni res zgodila. Prijave zaradi interesa do odškodnine so v manjšini.

Bo v prenovljenem dokumentu kaka posebna novost?

Novost bo morda urejanje vprašanja prijave policiji. Če domnevnih primerov ne prijavljamo policiji, nam javnost očita, da hočemo z interno obravnavo zgolj nekaj prikrivati in loščiti ugled Cerkve. Gre  za to, da marsikatera žrtev o svojih izkušnjah ne želi javno govoriti in zaupa Cerkvi v prepričanju, da bo problematiko uredila v svojih okvirih. Vse skupaj je za žrtve že tako boleče, zato se nočejo izpostavljati javnemu mnenju oz.  medijem, ki niso dovolj obzirni. Če bi žrtve izvedele, da bomo v Cerkvi primer prijavili policiji in ga na ta način javno obelodanili, potem se tudi nam ne bi oglasile in bi izkušnjo ohranile zase. Na ta način jim ne moremo pomagati.

Če bi žrtve izvedele, da bomo v Cerkvi primer prijavili policiji in ga na ta način javno obelodanili, potem se tudi nam ne bi oglasile in bi izkušnjo ohranile zase. Na ta način jim ne moremo pomagati.Moramo seveda ravnati v skladu z našo civilno zakonodajo – in po njej nismo dolžni prijavljati (kaznivo dejanje, ki se preganja po službeni dolžnosti, so dolžni prijaviti samo javni uslužbenci ali vsak drug človek, če gre za dejanje, kateremu je zagrožena kazen nad 15 let, kar pa to ni). Predlagal  bom, da bomo v slovenski pravilnik zapisali to, kar ima zapisano Nemška škofovska konferenca: da primer praviloma prijavimo policiji, razen če prijavitelj temu izrecno nasprotuje (in pisno izjavi). Žrtve smo že sedaj ob koncu preiskovalnega postopka vprašali, ali želijo, da primer prijavimo, pa nikoli niso želele. Meni kot škofu je po eni strani primer laže prepustiti policiji, ki ima več strokovnjakov, da ugotovi, kaj je res in kaj ne. Je pa tudi res, da smo v Cerkvi pri presoji primerov domnevnega spolnega nasilja v teh pogledih bolj strogi kot je civilna družba. V Cerkvi je opredelitev spolne zlorabe vsako dejanje proti 6. Božji zapovedi, ki se zgodi nad mladoletno osebo.

Se kot škof osebno srečate z žrtvijo in obtožencem?

Škof naj ne bi vodil postopka. Škof ni sodnik, ima pa lahko stike s žrtvami, ki so celo priporočeni, še posebej, če žrtev to želi, in pa seveda z obdolžencem.

Česa si žrtve najbolj želijo od vas?

Nekatere žrtve niso v stiku z nami (s Cerkvijo), ampak kaznivo dejanje prijavijo neposredno na policiji. V Cerkvi za primer izvemo iz medijev. V naši (ljubljanski) nadškofiji se je razen v prvem primeru običajno dogajalo, da ljudje niso želeli imeti opravka s policijo in niso želeli obravnave na civilnem sodišču. Želijo pa si, da škof izve, kaj se je dogajalo, da se zloraba ne bi zgodila še komu drugemu in želijo nekakšno zadoščenje za doživeto krivico. Zadoščenje je že to, da je duhovnik cerkveno obsojen, da so mu naložene nekatere sankcije. Kot škofje vedno tudi zahtevamo, da v primeru, ko je bila žrtev oškodovana in je npr. morala na zdravljenje, da krivec poravna stroške zdravljenja.

Se obrnejo na vas hitro po dogodku?

Žrtve si želijo, da škof izve, kaj se je dogajalo, da se zloraba ne bi zgodila še komu drugemu in želijo nekakšno zadoščenje za doživeto krivico. Žrtve primere pogosto prijavljajo z velikim časovnim zamikom, ko se recimo šele čez kako desetletje spomnijo, kaj se jim je dejansko zgodilo. Žrtve te dogodke, še posebej če niso tako agresivni, potlačijo. Spolne zlorabe so namreč lahko zelo različne – od božanja, niti ne po spolnih organih, ki ga telo zazna kot nedopusten vdor, pa vse do dejanj, ki so uperjena neposredno na spolno področje. V primerih zlorab, ki telesno ne zadevajo spolnih organov, lahko pri mladem človeku ostane le nekakšno nelagodje, ki ga potlači in se ga kasneje zave šele v terapevtski obravnavi. To se je npr. zgodilo v petih primerih, v treh pa so prišle žrtve do nas šele po 20. letih, ko bi bili tovrstni primeri po civilnem pravu že zastarani. Ljudje so nosili posledice in so se v določeni življenjski situaciji zavedli, da je izvor njihovih težav (pogosto v zakonu) tudi v negativnih doživetjih iz zgodnje mladosti, ki so jih potlačili. Pri vsem tem je zato treba imeti veliko psihološkega ali terapevtskega znanja. Za nasvet sem moral že večkrat vprašati priznane strokovnjake.

Pri vseh tistih, ki so se obrnili na Cerkev, je vera v Boga ostala, ni bila prizadeta, zaupanje v Cerkev kot inštitucijo pa je zbledelo. Tisti, ki so izgubili osebno vero, pa se obrnejo direktno na policijo.

Tudi na simpoziju v Rimu je pričevala ena od žrtev …

Ja, Irka, ki je kot 13-letna v bolnišnici doživela spolno nasilje s strani duhovnika. Sama je rekla, da je bilo s tem njeno zaupanje v Cerkev načeto, njena vera v Boga pa ne. Nastopili sta skupaj s psihiatrinjo. Na simpoziju je šlo sicer predvsem za predstavitve z raznih delov sveta, kako se pri njih soočajo s tovrstnimi primeri – iz ZDA, Južne Afrike, presunljiv nastop škofa s Filipinov …

Kaj pa je bilo ključno sporočilo simpozija?

Najbolj mi ostaja poudarek: ne sme biti na prvem mestu ugled inštitucije, ampak pomoč žrtvi.

Izjavili ste, da je bilo največ teh primerov med letoma 1975 in 1980. Domnevate, da jih je zdaj manj?

Ja. Tudi v Ameriki je tako. Krivulja, ki so nam jo pokazali v Rimu, kaže, da število primerov upada, krivulja prijav pa ji šele sledi. Te stvari prihajajo na plano z zamikom. Tudi zato, ker se o tem v preteklosti ni govorilo in se problematiki ni posvečalo pozornosti, so se stvari dogajale neopažene in brez zavesti, ki jo imamo o tem danes in ki je zelo ostra.

Gre za globalni problem? Ali je zlorab kaj več na Zahodu?

Ja, je globalen, so pa tudi razlike. V vzhodnoevropskih deželah ni množičnosti, kot je poznamo na Zahodu. Morda je to pogojeno s tem, da je tam manj vzgojnih ustanov v cerkveni lasti ali upravi. Sam to povezujem tudi s spolno revolucijo. Po maju 1968 in pariških dogodkih je postala seksualnost najbolj potrošni material. Kot edina norma ostaja samo še strah pred spolno prenosljivimi boleznimi. Spolna promiskuiteta je spolnost spustila z vajeti in ni čudno, da se veliko zlorab pojavlja ravno v letih za tem.

Ampak zdi se, da tudi Cerkev ni našla pravega odgovora. To vidimo iz upora ob okrožnici Humanae Vitae (1968). Tudi formacija v bogoslovjih naj bi se zelo razrahljala v tistem obdobju …

Sam to povezujem tudi s spolno revolucijo. Nezvestoba zaobljubam je v tistem času vdrla tudi v Cerkev.Ja, nezvestoba zaobljubam je v tistem času vdrla tudi v Cerkev. V času po koncilu so bila v tudi Cerkvi prisotna pričakovanja, da bo celibat odpravljen in vladala je visoka toleranca do prestopkov proti njemu. Zrahljala se je samodisciplina, ki je pri celibatu vedno potrebna.

Ste že vpeljali kakšne ukrepe za boljšo formacijo duhovnikov?

Med smernicami, ki so se začele oblikovati po letu 2000, so tudi preventivni ukrepi v semeniščih. Prišle so tudi smernice iz Vatikana, predvsem glede istospolno usmerjenih oseb, v katerih je rečeno, da v semeniščih za aktivne homoseksualce ni prostora, enako kot seveda velja za heteroseksualne moške, ki se ne držijo celibata.  Če se istospolna nagnjenja pokažejo že prej, je potrebno takega človeka odsloviti. Nekateri pogoji so se zaostrili. Kot škof imam z vsakim bogoslovcem dvakrat letno obvezen pogovor, v katerem obravnava različna področja njegovega življenja, od zdravja do študijskih uspehov. Eno od vprašanj je povezano tudi s spolno usmerjenostjo. Vsakega tozadevno opozorim, mislim pa tudi, da se vsak od njih zaveda, da se ne sme igrati in da mora biti pošten in iskren do vseh, če čuti, da na tem področju lahko imel kasneje kakršne koli probleme …

Pa imate glede na pomanjkanje duhovnikov pogum zavrniti kandidate, ki se ne zdijo primerni?

Ja, seveda. Pomanjkanje duhovnikov ne sme biti izgovor, da bi znižali kriterije za pripustitev k posvečenju, ker na ta način ne rešimo ničesar. Če pridobimo problematičnega duhovnika, si nakopljemo  dodatne probleme.

Kaj pa zdravljenje skupnosti, kjer se je zgodila zloraba? Je že kak primer?

Ni še primera, ker je vedno šlo za duhovnike, ki so že bili izven skupnosti, kjer se je to dogajalo, in zato to tudi ni bilo škandala v skupnosti. Edino Artiče so bile tak primer …

Kaj pa se dogaja s storilci? Kako se odzovejo na vaš postopek?

Storilcu za  določeno obdobje prepovemo vsakršno javno pastoralno delovanje, trajno pa ga izključimo iz vsakršne dejavnosti, kjer bi se mu v varstvo zaupalo mladoletne osebe.Potrebne je precej energije, da človek samemu sebi in drugemu prizna storjena dejanja in sprejme sankcije. To se mi je res v celoti posrečilo v treh primerih. Sankcije so take, da storilcu za  določeno obdobje prepovemo vsakršno javno pastoralno delovanje, trajno pa ga izključimo iz vsakršne dejavnosti, kjer bi se mu v varstvo zaupalo mladoletne osebe. Ob tem naložimo  posebno duhovno vodstvo in zahtevamo, da si poišče pomoč terapevta, o čemer mora tudi poročati. Poravnati mora stroške zdravljenja za žrtev, če teh ni, pa darovati določeno vsoto v dobrodelne namene, da se mu tudi finančno pozna kot kazen. Ob vsem tem pa še molitev. Drugih sredstev nimamo, zaporov nimamo. Storilca lahko namestimo npr. v duhovniški dom ali redovno skupnost, kjer lahko zasebno mašuje.

So kake sorodne poteze med storilci?

Zelo so različni. Med našimi primeri je manjšina takih, za katere bi lahko rekli, da so res pedofili. V večini primerov je šlo za homoseksualce, ki so se spozabili nad mladoletnimi fanti. Pri pedofilih gre za kompulzivno obnašanje, ki se mu sam ne more upreti, to ponavlja, išče … V naših primerih zato raje govorim o »spolni zlorabi« kot o pedofiliji. Cerkveni zakonik je glede meje mladoletnosti strožji, saj le-ta velja do 18. leta, medtem ko civilna zakonodaja mladoletnost končuje s 15. letom. Seveda pa lahko tudi po polnoletnosti govorimo o primerih spolnega nasilja, če recimo duhovnik izrabi položaj in ugled, ki ga ima v mladinski skupini …

Kateri preventivni ukrepi so možni z vaše strani?

Predvsem vzgoja v bogoslovju, da skušamo prepoznati osebe s takimi nagnjenji. V primerih, kjer obstaja kakršen koli sum, kandidatu toliko časa odlagamo določen odločilni korak in ga ne spustimo naprej, dokler se s strokovno pomočjo ne razčisti, za kaj gre. Potem so tu splošni preventivni ukrepi, ki so tudi v procesu nadaljnje formacije duhovnikov, čemur bomo v prihodnosti dajali še veliko večji poudarek. Za mlade duhovnike po mašniškem posvečenju so bili doslej predvideni samo kaplanski in župniški izpiti, sedaj pa bi radi formacijo razširili na intenzivno spremljanje in doživljenjsko krepitev njihove stanovske identitete.

Je vsa ta bolečina ob spolnih škandalih okrepila zavest o pomenu vzgoje za celibat?

Mislim, da je bila identiteta duhovnika v preteklosti zelo šibka in zamegljena – v celoti, tudi glede celibata.Mislim, da je. Mislim, da je bila identiteta duhovnika v preteklosti zelo šibka in zamegljena – v celoti, tudi glede celibata. Njegova identiteta mora biti v tem, da se res čuti dobrega pastirja v svojem občestvu, da je odgovoren zanj, da je Kristusov predstavnik. Včasih je šel kdo v duhovništvo tudi le z željo po pomoči ljudem ali z željo po tem, da bi nekaj veljal v skupnosti, saj so bili duhovniki veliki »gospodje«. To seveda ni bila prava motivacija za duhovniški poklic. Potrebno je gojiti identiteto duhovnika kot dobrega pastirja in pastoralno ljubezen kot krepost. Taka drža izključuje vsako ravnanje, ki bi bilo v kakršno koli škodo ljudem, ki so nam zaupani in smo jim poklicani služiti.

V čem pa lahko skupnosti, konkretneje družine, v neki župniji podprejo duhovnika, da bolj jasno zaživi to identiteto?

Pomembno je, da lahko stopi v ozadje. Razlike med laikom in duhovnikom seveda ne moremo zabrisati, mora pa biti v ospredju skupna zavzetost za Božje kraljestvo, v kraju, kjer smo. Da se čuti, da ima duhovnik sodelavce. Ne v tem smislu, da jim nalaga delo, ampak da z njim delijo skrb, kaj bi lahko naredili, da bi recimo nek negativni trend zaustavili. Želim si, da bi čut poklicanosti in odgovornost vseh stopila v osredje.

Je še kakršna koli stvar, ki bi jo lahko kdor koli od nas naredil, da se kaj takega več ne bi dogajalo, pa smo v preteklosti prezrli?

Staršem bi rekel, da bo vse skupaj veliko laže, če ne bodo otrok samo »pošiljali« v cerkev, ampak bodo z duhovnikom pri vzgoji sodelovali.Še vedno mislim, da je bil glavni problem, da je bila pri nas (v Sloveniji) na splošno navzoča neosveščenost in nismo bili dovolj pozorni na tovrstno problematiko. Škofje smo na to gledali kot na nekaj, kar se tako ali tako ne dogaja, sploh pa ne pri nas, imeli smo zaupanje v duhovnike. In tudi starši so ga imeli. Storilci spolnih zlorab so bili kot duhovniki na področju pastoralnega delovanja lahko zelo uspešni ali priljubljeni. Druga skrajnost, ki se nam lahko zgodi, pa je, da postanemo tako sumničavi, da to zastrupi naše odnose.

Kako sedaj povrniti porušeno zaupanje med starši? In na kaj naj bodo pozorni?

Za nobenega človeka ne morem dati roke v ogenj, ničesar ne morem jamčiti. Hvala Bogu, pa spolno nasilje pri nas ni množičen pojav, tudi glede na pojav zlorab otrok v družbi na splošno. A tudi, če bi bil primer samo eden, je to preveč! Jamčim lahko samo to, da s strani Cerkve ne bo nikakršnega oklevanja, kaj je treba narediti, in nobenega omalovaževanja teh problemov. Po drugi strani bi staršem rekel, da bo vse skupaj veliko laže, če ne bodo otrok samo »pošiljali« v cerkev, ampak bodo z duhovnikom pri vzgoji sodelovali. Duhovniki pa bodo morali skrbeti, da bodo vedno skupaj z drugimi in nikoli sami z enim otrokom, kjer bi lahko prišlo do kakršnega koli sumničenja, da se je dogajalo kar koli nedopustnega.

Foto: Nadškofija Ljubljana in iskreni.net