Na pomoč! Hčerka se ne zmeni za maturo.

Foto: Shutterstock

Hči je začela z maturo. Vso srednjo šolo je bila kar solidna (ocene med tri in štiri), za maturo pa se ji fučka. Sploh ne dojame, da bo imel (ne)uspeh na maturi posledice za njeno življenje. Že dolgo si namreč želi na fakulteto, ki ima kar visoko omejitev. Poskušamo se pogovoriti, vendar se mi zdi, da sploh ne posluša. Z možem ji dopovedujeva, da je matura pomembna, vendar naju odpravi z izgovori, da se uči in da ima vse pod kontrolo, čeprav vidim, da to ni res. Mislim, da se ji zdi trenutno vse bolj pomembno – prijatelji, obleke, telefon, zabava. Ne vem, ali bi morala z možem kar mirno sprejeti, da zapravlja svoje možnosti? Vem, da je že polnoletna, vendar se mi zdi cena njenih slabih odločitev zelo visoka. Kaj naj narediva?

Draga starša!

Matura je zrelostni izpit za mladostnike, ki končujejo srednješolsko in prehajajo v pozno mladostniško obdobje. Gre torej za ključen korak k odraslosti in neodvisnosti. Končanje srednje šole z maturo ali zaključnim izpitom kaže na mladostnikovo predanost izobraževanju, na njegovo sposobnost upravljanja s časom in določanja prednostnih nalog. Od mladostnika se torej pričakuje, da se bo zmogel po maturi soočiti z zahtevami študija ali dela oziroma drugimi nalogami, ki mu bodo dane ter bo osebnostno rastel.

Bi pa poudarila, da je v tem obdobju kognitivni, psihološki in nevrofiziološki razvoj še vedno v teku. Prefrontalni korteks se razvija in zori vse do 25. leta, kar je povezano tudi z iskanjem in gradnjo lastne identitete ter utrjevanjem le-te. Nekaterim 18-letnikom je že zelo jasno, kdo so in kaj bi radi v življenju delali. Zmorejo narediti načrt in slediti uresničevanju svojih želja, tehtajo možnosti, upoštevajo posledice, sprejemajo utemeljene odločitve ter v poznem mladostništvu in zgodnji odrasli dobi samo še utrdijo občutke lastne identitete. Medtem pa se v glavah mnogih drugih mladostnikov še močno vrtijo vprašanja, »kdo sem jaz, kaj me določa, kakšno je moje poslanstvo, kakšni so moji individualni cilji in načrti za prihodnost ter kako naj jih zasledujem, kakšni so moji odnosi z drugimi, katere vrednote so zares moje«.

Ob teh vprašanjih se lahko pojavljajo najrazličnejše stiske in občutki. Na primer:

  • tesnoba: ali mi bo uspelo na maturi oz. izpitu, kako bom izpadel pred drugimi, kako name gledajo starši, ali bom uresničil njihova in svoja pričakovanja;
  • krivda: ker se ne morem odločiti, ker sem se napačno odločil, ker sem zamenjal študij, nisem končal izpitov ali letnika, ker ne najdem motivacije za učenje oz. nimam delovnih navad, zbežim pred ekrane in se potem počutim krivo;
  • obžalovanje/izguba/žalost: obžalovanje napačnih odločitev, izguba priložnosti ali časa, prekinjeni odnosi s fanti/puncami, ki jim očitajo nesposobnost in neodločnost, žalost ob soočanju z družinskimi ne-odnosi, ko ni podpore in razumevanja;
  • občutki nesposobnosti: nisem dovolj pameten, odgovoren, zavzet, zrel, vsi mislijo, da sem lenoba.

Mladostniki še vedno potrebujejo pomoč pri regulaciji čustev in čustvenih nihanj. Da jih pri sebi prepoznajo, jih ubesedijo ter se učijo učinkovitejših načinov obvladovanja. S tem jim pomagamo razviti bolj jasen občutek samega sebe ter večjo sposobnost introspekcije in samozavedanja.

Pišeta, da vama hči zagotavlja, da se uči in ima stvari pod kontrolo, hkrati pa opažata, da je veliko s prijatelji, na telefonu, se zabava in se ukvarja z lastnim videzom. Vajina hči vama sporoča, da je njeno življenje zelo raznoliko in pestro, da se njen svet ne vrti le okoli mature in učenja, vendar je še mnogo drugih pomembnih vidikov znotraj in zunaj nje, ki jo določajo in katerim tudi posveča pozornost. Mogoče zelo zaupa vase in v svoje sposobnosti, da ima dovolj znanja in se želi na svoj način sproščati pred zaključnimi izpiti. Postaja bolj neodvisna in se sama odloča o svojih poteh.

Mladostniki še vedno potrebujejo pomoč pri regulaciji čustev in čustvenih nihanj.

Verjamem, da sta kot starša na trnih, kako se bo vse skupaj izšlo, in sta v negotovosti, če bo hčeri uspelo uresničiti začrtane cilje in se vpisati na želeno fakulteto. Zbrati mora še nekaj moči, volje in energije, da konča izpitno obdobje. Opomnita jo, da je obdobje maturitetnih izpitov res zelo kratko (mesec dni) in bo kmalu lahko več časa posvečala drugim stvarem, ki so ji trenutno bolj v veselje.

Načrt učenja

Pomembno je, da jo nežno spodbujata in opominjata na urnik učenja. Vprašajta jo, kdaj se uči (zelo konkretno časovno obdobje) in kateri so motilci, ki jih sama zaznava kot ovire (npr. telefon). Če v času, namenjenem učenju, posveča pozornost drugim stvarem, jo umirjeno opomnita, da je sedaj čas za učenje in bo v času odmora počela kaj drugega (takrat jo lahko povabita na kakšen sprehod ali košarko, da se fizično razbremeni). Mogoče bo potrebovala vajino pomoč pri načrtu oziroma urniku učenja, če se slučajno izgublja in beži stran od odgovornosti in obveznosti. Vzemite velik list in naj hči napiše, katere ure v dnevu bo namenila učenju, katerim predmetom bo posvetila pozornost, zapiše naj ideje, kako se bo vmes sproščala, naj napiše en spodbuden stavek pozitivne motivacije (npr. Uspelo mi bo!).

Pomembno je tudi, da odpreta vidik dolgoročnih posledic njenih dejanj in spodbujata zastavljanje ciljev. Naj hči določi specifične in dosegljive cilje za njeno akademsko in zasebno življenje. Spodbujajta jo, naj si predstavlja svojo prihodnost in razmisli o korakih, ki jih mora narediti, da doseže svoje cilje, vključno s pomenom končane srednje šole.

Pomembno je tudi, da odpreta vidik dolgoročnih posledic njenih dejanj in spodbujata zastavljanje ciljev.

Osredotočanje na njena občutja

Če čutita, da hči mogoče le navzven kaže, da ima stvari pod kontrolo, v resnici pa jo je zelo strah in je negotova glede prihodnosti (ali bo naredila maturo, bo sprejeta na fakulteto), je tesnobna in se ne zmore soočiti z nalogami ter se zato ukvarja z drugimi stvarmi (beži od soočanja z občutki tesnobe) ali je preveč osredotočena na takojšnja zadovoljstva (prijatelji, telefon, oblačila), potem bi bilo dobro o teh čustvih in vidikih z njo spregovoriti. Skupaj raziščite vzroke, zakaj daje prednost drugim stvarem pred učenjem. Pomagajta ji najti bolj učinkovite načine soočanja z neprijetnimi občutki. Če ji bosta le težila in se jezila nanjo ali nanjo prenašala svoj strah in negotovost, ji bo to povzročilo še globljo stisko.

Psihoedukacija

Iskreno ji izrazita svoje skrbi, da razumeta njeno željo po druženju s prijatelji in ukvarjanjem z oblačili, vendar je matura sedaj prioriteta, saj ji bo omogočila več možnosti za vpis na želeno fakulteto ali kasneje zaposlitev. Obrazložita ji, da je za adolescenco značilna povečana impulzivnost in tvegano vedenje, vendar pa njen prefrontalni korteks zori in prispeva k izboljšanemu nadzoru njenih impulzov, kar ji omogoča, da se upre takojšnji zadovoljitvi (moram na telefon) in ​​razmisli o dolgoročnih posledicah (premalo učenja vodi do slabšega uspeha). Ta samoregulacija je namreč bistvena za oblikovanje stabilne identitete, ki temelji na premišljenih odločitvah. Naj vama pove, kaj si o tem misli in če bi želela sodelovati s svojim prefrontalnim korteksom😊.

Na tem mestu je predvsem pomembno, da verjameta in zaupata hčeri, da bo zmogla uspešno narediti maturo.

Vajine izkušnje

Opišita ji kakšno lastno izkušnjo soočanja z izpiti, kaj je vama pomagalo, kako sta vidva prešla čez to obdobje. Naj tudi sama pobrska po spominu in pove, kako in kdaj je bila uspešna pri premagovanju izzivov, kaj ji je najbolj pomagalo, katere tehnike učenja so bile uspešne, da odkrije notranje vire moči in energije. S tem bo ojačala pozitiven vrednostni vidik o sebi in o učni uspešnosti. Če je potrebno, naj si poišče tudi mentorja ali inštruktorja, da se bo lažje lotila učenja. Ali pa psihosocialno podporo pri šolskih svetovalcih ali terapevtih, ki so specializirani za delo z najstniki, v primeru, da je zares v hudi čustveni stiski, nima motivacije in osredotočenosti in ji vaše spodbude in podpora ne bodo dovolj.

Verjeti vanjo in ji zaupati

Na tem mestu je predvsem pomembno, da verjameta in zaupata hčeri, da bo zmogla uspešno narediti maturo. Povejta ji, da sta ponosna nanjo, ker bo končala srednjo šolo. Pozornost ji namenita tudi tako, da ji prineseta kakšen prigrizek ali vitamine med učenjem, jo vprašata, kako ji gre, ali je težko, kje ima težave … Povejta ji, da sta tukaj zanjo, da jo podpirata akademsko in čustveno, molita zanjo (če sta verna) in ji želita vse najboljše. Naj vaju uporabi, če vaju kadarkoli in kjerkoli potrebuje.

Vajini hčeri in vsem dijakom, ki končujejo srednjo šolo, želim, da bi pokončno, ponosno, s polnim zagonom in občutkom, da so pomembni za ta svet, odšli novim izzivom naproti ne glede na rezultate mature.

Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc, ki je vodja Terapevtskega centra Iskreni.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. “Bi pa poudarila, da je v tem obdobju kognitivni, psihološki in nevrofiziološki razvoj še vedno v teku. Prefrontalni korteks se razvija in zori vse do 25. leta, kar je povezano tudi z iskanjem in gradnjo lastne identitete ter utrjevanjem le-te. Nekaterim 18-letnikom je že zelo jasno, kdo so in kaj bi radi v življenju delali. Zmorejo narediti načrt in slediti uresničevanju svojih želja, tehtajo možnosti, upoštevajo posledice, sprejemajo utemeljene odločitve ter v poznem mladostništvu in zgodnji odrasli dobi samo še utrdijo občutke lastne identitete. Medtem pa se v glavah mnogih drugih mladostnikov še močno vrtijo vprašanja, »kdo sem jaz, kaj me določa, kakšno je moje poslanstvo, kakšni so moji individualni cilji in načrti za prihodnost ter kako naj jih zasledujem, kakšni so moji odnosi z drugimi, katere vrednote so zares moje«.”

    Janja, odlično si tole napisala in se mi zdi, da ogromno staršev tole pozablja. Možgani se razvijajo do 25. leta. Nekateri odrastejo in dozorijo prej, drugi kasneje.

    Draga starša, ali bo vajina hčerka sama samozavestno, samostojno in po svoje živela svoje življenje, ali ji ga bosta vidva urejala? Ocene niso najbolj pomembne in tudi matura ni samo tisto, kar so se v šoli štiri leta učili. Tudi sama sem delala maturo in vem, da je bilo veliko tudi splošne izobrazbe, razgledanosti.

    Sama sem se v 3. letniku študija spraševala, ali sem pravo pot izbrala, bila sem zmedena, faks mi je šel na živce. Ampak potem se je vse lepo izšlo.

    Če hčerka verjame in pravi, da ima vse pod kontrolo, zakaj ji ne zaupata? Če ne bo naredila mature, za koga bo konec sveta, za vas ali za hčerko? Verjetno bolj za vas, ker boste pod vplivom drugih, razočarani in ne boste mogli hčerke pohvaliti pred drugimi (gre tudi za to?). Če ne bo naredila mature v prvo, ali bo to za vas sramota ali za hčerko? Če se ne bo takoj vpisala na faks in bo mogoče delala eno leto ali pavzirala, ali je to tako strašno? Kaj je eno leto proti celemu življenju? In še to, življenje je nepredvidljivo, ne moremo ga splanirati samo po naših željah. To imejte predvsem v mislih. Mladi znajo biti spontani, se prilagajajo spremembam.
    In naj ne bo hčerka še dodatno pod vašimi pritiski, saj ima tudi drugih pritiskov dovolj, od vrstnikov, šole, družbe….

  2. Stvar se hitro reši z najemnino za sobo in hladilnik. Pri 18 je človek odrasel in sposoben sprejemati odločitve, take ali drugačne, starši naj se ne vtikajo, poskrbijo naj le, da imajo odločitve posledice v realnem življenju in ne nudijo zaščite, ki pripada mladoletnim.

    1. BARBARA, PODOBNO RAZMIŠLJAM, kot Vi.
      Mislim, da je najboiljje, da so starši umirjeni in otroku zaupajo. Matura je stresna, kar sem tudi sama poiskusila in vem, da če si se 4 leta učil, boš tudi maturo opravil. Nekateri naredijo v prvem roku, drugi v drugem.
      In res ni nič narobe, če slučajno spodleti in gre srednješolec potem eno leto delati in opravi maturo naslednje leto. Tudi DELOVNE IZKUŠNJE so za življenje še kako pomembne. Prav to, da mladi NEPREKINJENO študirajo od 6 pa do 25 leta naredi diplomante, ki so veliko knjig prebrali, ŽIVLJENJA pa NE poznajo.
      Prav danes sem na benzinski srečala upokojenega profesorja, ki je svoji mlajši sosedi dal NEGATIVNO in je morala ponavljati razred srednje šole. Ta njegova soseda, si je kasneje lepo uredila privat življenje in je že babica 4 vnukom, ta stari PROFESOR, pa je NEPOROČENI SAMOTAR, ki vsak dan pride na benzinsko črpalko na kavo, ker druge družbe nima.

      Biti družaben in imeti prijatelje je velika VRLINA. Samotarji pa so reveži, tudi če imajo v žepu diplomo.

  3. Otrokom lahko vse daš, se z njimi pogovarjaš in usmerjaš, ne moreš pa se namesto njih učiti! Če se punci fučka za maturo, se ji pač fučka! Prisiliti se je ne da!
    Če ne bo izdelala mature, jo bo delala še enkrat in če ne, gre lahko delat. Dela je povsod dovolj, lahko gre takoj za prodajalko v Hofer ali Lidl, lahko naredi kakšno dokvalifikacijo za negovalko in gre delat v dom ostarelih ali pa lahko gre delat v proizvodnjo na 3 izmene. Potem bo takoj videla, po čem so hruške. Skratka, se ni toliko za sekirat.
    Morda pa starši v tem primeru tudi pretiravajo in hočejo imeti zlato maturantko. Življenje je njeno in odločitve so njene. Punca je še mlada in ima še vse življenje pred seboj. Važno je, da drugače ne zabluzi in ne pade v kakšno slabo družbo. Če ne bo študirala, bo šla pa delat in ne bo konec sveta.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja