Možje, na morje ne peljete varuške, kuharice, vzgojiteljice …, ampak ženo!

Foto: Shutterstock

Približno 20 let me spremlja spomin na prizor ob Jadranskem morju, kjer smo svoj dopust preživljali z družino. Ob posedanju na brisačah je po plaži odmeval »glasen« pogovor med možem in ženo, ki sta se na ves glas prepričevala o tem kateri izmed njiju se bo ukvarjal s sinom, ki je sedel ob njima. »Jaz sem se lani, ti se daj letos!«, »Vedno moram vse sama!«, »Jaz sem tudi prišel na dopust!« itd. so bili le nekateri vzkliki, ki so vsem v njihovi bližini dali jasno vedeti, da sta oba starša želel imeti (popoln) dopust, ukvarjanje z otrokom pa je po svoje motilo to njuno predstavo o dopustu.

Dopust pred rojstvom otrok in dopust po njem sta si popolno nasprotje

Razlika med dopustom brez otrok in dopustom z otroki je bila zame ogromna. Tudi sam sem prvo leto, ko smo se na dopust odpravili s sinom, potreboval nekaj dni, da sem preklopil na drugačno rutino na morju, na drugačne interese, na drugačen urnik. Ta »preklop« med različnim dojemanjem dopusta ni bil samoumeven, niti lahek, kajti, ko so otroci majhni, je prva naloga staršev na morju, da se počutijo dobro. No, ali pa sem si sam naredil napačno predstavo o tem, kakšna je vloga starša majhnega otroka na morju.

Toda, ob vsem tem mi zgoraj opisana izkušnja ni dala miru. Vedno, ko se odpravimo na dopust, se po tiho odločim, da takšna debata med staršema zame ne pride v poštev.

Pakiranje knjig in revij ni le simbolično dejanje

Zares pomembno je, da ji s tem pokažem, da cenim ves njen trud, odrekanje, vse žrtve, ki jih prevzame nase med letom, in da si zasluži več časa povsem zase.

Vem, da otroci na morju potrebujejo mamo. Zavedam se, da otrok ne more in ne zna preklopiti, da si mami na morju zasluži in želi malo več prostega časa, kot ga ima doma. Zato je še toliko bolj pomembno, da otrokom to pokažem sam, in omogočim, da si žena vzame (vsaj) tiste pol ure ali uro zase. Čas zase, ki si ga doma težje privošči.

Ob tem, ko žena doma v kovček spakira knjigo, ki že dolgo leži neprebrana na knjižni polici, ali ko poišče kakšno revijo s križankami, sudokujem ali kakšno »rumeno« revijo, in jo optimistično pospravi v kovček, tega ne stori le simbolično. Njena želja je, da bi na morju ulovila nekaj dragocenih trenutkov v posameznem dnevu, ko bo lahko odklopila glavo in skrbi. Dobro, katera mama lahko to 100 % naredi, je drugo vprašanje, a moja naloga je, da ji to skušam omogočiti.

Na morje z nami gre le mama in žena, ostale njene vloge ostanejo doma

Zares pomembno je, da ji s tem pokažem, da cenim ves njen trud, odrekanje, vse žrtve, ki jih prevzame nase med letom, in da si zasluži več časa povsem zase. Želim si, da bi ji takšen »odklop« lahko omogočil večkrat skozi leto, pa to v danem trenutku ni mogoče. Po svoje imam na dopustu tudi občutek slabe vesti, da ji tega med letom ne morem večkrat omogočiti, vodi, da ji vsaj takrat skušam omogočiti več teh dragocenih trenutkov.

Zato se moram vedno znova opomniti, da s sabo na morje ne peljem varuške, animatorke, kuharice, čistilke ipd., ampak ženo in mamo mojih otrok, ki si je ta dopust krvavo prigarala. Saj ne, da se lahko teh vlog na dopustu popolnoma otrese, vem pa, da ji veliko pomeni, če tudi jaz del tega prevzamem nase. Najina skupna dolžnost je, da se imajo otroci na morju lepo, da skupaj ustvarimo lepe spomine. Moja in samo moja dolžnost pa je, da si žena na morju zbistri glavo, da občuti spoštovanje in zahvalo za vso delo, ki ga za našo družino opravi doma.

Tudi z dopustom kažem spoštovanje do njenega truda

Dopust je ena redkih priložnosti, ko si žena lahko privošči nekaj trenutkov popolne brezskrbnosti. In posledica mojega truda za ženin »odklop« je čudovit občutek njene hvaležnosti, ki ga pokaže ob tem.

Povsem možno, da se iz dopusta ne bomo vrnili povsem fizično spočiti, ker si je ob otrocih povsem nemogoče privoščiti popolni fizični počitek. Toda zagotovo se bomo vrnili s spočitimi glavami, s svežim vetrom v jadrih naših odnosov, predvsem pa z občutkom ponosa, ker smo na dopustu dosegli to, kar smo si nekako želeli – VSI smo si znali vzeti čas za naše odnose pa tudi za naše lastne potrebe in želje.

In ne glede na to, kam nas bo letos vodila dopustniška pot;  pomembno je, da kuharica, čistilka, animatorka, vzgojiteljica … teh nekaj dni ostanejo doma. Ob vrnitvi iz dopusta, ko se vrneva v »običajne« vloge, pa je najmanj, kar lahko storim, to, da del bremena teh vlog tudi doma vzamem nase. S tem ji lahko najlepše pokažem, da zares spoštujem trud in delo, ki ga opravi.