Moji otroci so mi vse pogosteje vzor v odnosih!

Foto: Canva

Eno izmed pomembnejših poslanstev, ki jih kot oče čutim do svojih otrok je tudi to, da sem jim vzor. Želim si, da bi jih moja ravnanja (na)učila kaj je v življenju prav in kaj narobe, da bi se v trenutkih, ko iščejo svojo pot v življenju znali zanesti na vzorce ravnanj, ki jih opažajo v mojem/našem vsakodnevnem  življenju.

Obenem pa imam vedno bolj občutek, da so odraščajoči otroci tudi meni nekakšen vzor. Ob opazovanju odnosa, ki ga imata starejša otroka med sabo, si včasih želim, da bi znal njun odnos sprejeti kot vodilo pri mojih ravnanjih. Kako je lahko njuno obnašanje zame vzor?

Ko bi se le znal prepirati kot otrok!

Nemogoče je prešteti, kolikokrat se otroci med sabo skregajo. Zaradi manjših in večjih nasprotovanj nastane prepir, ki lahko preraste v (glasno) pregovarjanje, včasih pa tudi v izkazovanje fizične prevlade drug nad drugim. Vse to je del odraščanja in slej kot prej se pojavi pri vseh otrocih.

Bolj kot sam trk karakterjev in prepričanj je zame zanimivo, kako hitro znata pogladiti spor. V enem trenutku največja nasprotnika, v naslednjem trenutku se pobotata in prepir je praktično pozabljen. Ne vlečeta zamer več ur ali celo dni, v večini primerov je njun prepir pozabljen v nekaj minutah.

Kako zelo je to drugače od mojih »odraslih« prepirov. Včasih imajo moji prepiri rep, ki se vleče ure in ure, celo dneve. Zato si želim, da bi znal po prepiru tako hitro umiriti strasti kot jih znajo otroci, pogladiti spor in neobremenjeno iti naprej.

Kam se izgubi odločnost?

Ko se trudimo biti našim otrokom čim boljši zgled je prav, da se zavedamo, da so tudi otroci nam lahko velik vzor v njihovih odnosih.

Temu lahko rečemo trma. Odločnost. Trden karakter. Ko otrok vztraja pri svojem »stališču« ga je včasih tako težko prepričati v nasprotno. Svoje želje, ideje, poglede zagovarja in išče argumente, da mu ni potrebno popustiti pri doseganju svojih želja. Seveda, stvar naše vzgoje je, da se vedno znova odločamo, katere želje in prepričanja lahko otroku pomagamo uresničiti in katere ne. Ampak, a ni zanimivo, kako odločni znajo biti otroci, ko si neko stvar res želijo?

Kam se izgubi ta odločnost pri nas odraslih? Zakaj (pre)pogosto (pre)hitro popustimo, ko nas drugi skušajo prepričati, da nimamo prav? Pa naj bo to žena/mož, nadrejeni v službi ali pa kolega v sproščeni debati?

Iskrenost, brez pretvarjanja!

Otroška iskrenost ne pozna meja. V obraz ti povedo vse, kar si mislijo, brez razmisleka in brez pretvarjanja. Otroci (večinoma) ne pomislijo na posledice svojih besed. Oziroma jih ne skrbi, da bi s svojo iskrenostjo koga prizadeli. In to iskrenost pogosto občudujem, se ji čudim in si želim, da bi tudi sam znal večkrat tako neposredno izraziti to, kar si mislim.

Dogaja pa se mi ravno nasprotno. Ko želim biti najbolj iskren in neposreden, najprej pomislim na kakšen odziv bo to naletelo pri tistem, ki mu bodo moje besede namenjene. Potem sledi mehčanje, piljenje, prilagajanje besed, da ne bi bile preveč neposredne in boleče.

Zaveznika

Kako hitro znajo otroci najti zaveznika v bratu ali sestri. Največkrat takrat, ko jim nasproti stojimo starši in se zavedajo, da bodo s skupnim nastopom lažje dosegli svoj cilj. Hitro znajo uskladiti svoje želje in jih tudi skupaj zagovarjati.

To zavezništvo je lahko dober zgled, kako lahko tudi zakonci večkrat strnemo svoje vrste. Ko se eden izmed zakoncev bori na svoji fronti (službi, družbi ipd.) je zelo pomemben in ključen občutek, da ima ob sebi nekoga, ki se »bori z njim« ter ga podpira. Želim si, da bi znal tudi v zakonu večkrat pokazati, da sem ženin zaveznik, ki bo vedno zagovarjal najine vrednote.

Tekmovalca, ki drug drugega silita k napredku

»Kdo bo prvi pri …?« Stavek, ki je zagotovo med tistimi, ki so največkrat izrečeni med brati in sestrami. Stavek, ki ponazarja nenehno tekmovalnost, ki otroka sili, da vedno znova skuša premagati svojega nasprotnika (brata/sestro). S tem pa se uri ne le v zmagovanju, ampak tudi v sprejemanju porazov. Teh, ki bodo neizogibno del njegovega življenja.

Seveda v zakonu ni takšnega tekmovanja, da bi vedno znova skušal premagati ženo. Toda tudi v zakonu je pomembno, da se znam truditi biti vedno boljši. Pomembno je, da so mi ženini dosežki v izziv, da tudi sam napredujem in se trudim biti še boljši (pri vzgoji, pri odnosu, pri dejanjih ipd.). In nenazadnje, da znam sprejeti poraz, priznati, da se motim in da ima žena prav.

Zato, ob tem, ko se trudimo biti našim otrokom čim boljši zgled je prav, da se zavedamo, da so tudi otroci nam lahko velik vzor v njihovih odnosih. Vzor, ki ga prepogosto spregledamo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec