Moja izkušnja prebolevanja covida-19

Foto: Igor Vovk

Pred 15 dnevi sem zbolel za najbolj znano boleznijo ta hip: covid-19. Simptomi t.r. kot po knjigi. Zbolim redko, a ko zbolim je praviloma povezano z dihali – in to že od otroštva. Na bolniški vseeno nisem bil že 10 let. Tudi rahlo prehlajen delam. Sedaj sem uradno na bolniški. Sem se tokrat okužil zaradi malomarnosti? Ne. Uporabljal sem aplikacijo, se izogibal nepotrebnim stikom in nosil klasično masko. A pojdimo lepo po vrsti.

Ob začetku letošnjega leta sem prek Twitterja spremljal dogajanje v Vuhanu. Snemali so polne bolnišnice bolinkov s covidom-19, po ulicah so merili temperaturo ljudem. Sumljive so naložili v kombije ter jih testirali. Pozitivni so bili premeščeni v strogo nadzorovano karanteno. Ljudje so se upirali, a brez uspeha. Mrtve so odvažali ponoči. Novi koronavirus so razvijali v laboratoriju. Še danes ostaja odprto vprašanje, ali so ga iz laboratorija izpustili namerno ali nenamerno. Njegova največja prednost je, da se zelo učinkovito širi.

Svet je prve mesece le oddaljeno opazoval Kitajsko in glede na podatke, ki so bili dosegljivi, se ni imel česa bati. A realnost je bila drugačna. Podatki niso držali. Ko so Kitajci virus ponesli v svet, je zamajal zdravstvene sisteme. Zdravstvo, politika in mediji so dnevno umeščali covid-19 kot bistveno temo življenja. Ljudje so postajali polni tesnobe in strahu. Vse se je začelo podrejati virusu. Sledila je napoved vojne virusu. Opazovati sem začel nek fenomen, ki mi še danes ni razumljiv. Nisem več spoznal razlike med pogani in vernimi.

Med prvim pomladnim lockdownom sem bil najprej zelo v skrbeh zase in za svojo družino in Iskreni – sploh glede na to, da sem direktno prek Twitterja gledal odziv Kitajske in Italije. Sprva sem se bal, kako bomo preživeli gospodarsko krizo, ki jo bo odziv na virus prinesel. A potem sem se dokaj hitro odločil, da sam ne morem vplivati na potek dogodkov, lahko se pa ustrezno odzivam na novo realnost. Žena, po stroki farmacevtka, je bila že ves čas zelo mirna. Včasih, ko sem imel za sabo težak dan s kopico zahtevnih ukrepov, odlokov in sprememb, ki smo jim morali v službi slediti, sem ji prav zavidal to sproščenost. A ostal sem odločen, da ostanem tudi sam pozitiven in skušam iz dane situacije narediti najboljše za vse okrog sebe.

Kako sem se uspel okužiti?

Pisal se je ponedeljek, 19. oktober. Imel sem kar nekaj sestankov in srečanj po Ljubljani, a vedno na razdalji in z uporabo maske. Zaključil sem dan z sestankom, ki je bil usoden. A tega takrat seveda nisem vedel. Naključje ali Božja previdnost je bila, da smo prestavili vse nenujne sestanke na daljavo oz. video konferenco in od takrat dalje nobenega, razen žene in otrok, nisem mogel okužiti.

V petek zvečer me je zečelo boleti grlo. Slednje sem razkužil-pogrgral šnopc 🙂 A v soboto sem se zbudil z rahlo vročino, zelo močno me je bolelo v sklepih in pojavila se je prva taka nenavadna bolečina v prsih. Prvič po par mesecih nisem imel energije za jutranji tek. Utrujenost se je stopnjevala in popoldne sem se prvič na glas vprašal, ali imam covid-19? Maja mi je povečala dnevno dozo vitamina C, vitamina D in cinka. V noči na nedeljo me je začelo močneje boleti v prsih in zadaj hrbet … kot bi mi nekaj pritiskalo na hrbtenico. Ni bilo položaja povsem brez bolečine. V nedeljo sem prebral, kako se pride do testa na novi koronavirus, ki je krit iz zdravstvenega zavarovanja. Protokol: Pokliči osebnega zdravnika. Ugotovim, da ga imam še vedno v Ljubljani. V ponedeljek že takoj zjutraj pričnem klicati in hkrati napišem e-mail, v katerem opišem simptome in prošnjo za napotitev na testiranje v covid ambulanto v Koper. Klical sem vsaj 50-krat, pa nisem nikogar priklical … vedno v prazno ali zasedeno. Končno pozno popoldne dobim mail: »Mi (Lj) vas pri njih (covid ambulanta KP) ne moremo naročiti, tako, da pokličete k njim v zdravstveni dom.«

Prav v tistem trenutku dobim SMS prijateljice, s katero sem nazadnje sestankoval: Sem covid-19 pozitivna in tisti dan, ko smo imeli sestanek, sem bila en dan pred simptomi – torej kužna. Še dobro, da smo imeli ves čas maske. Upam, da se nisi okužil.

Molim, da bomo tako jaz osebno kot mi kot družba prišli do uvida, za kaj nam je bilo vse skupaj dano. Bistveno je, da pridemo iz preizkušnje za korak modrejši.

Glede na to, da smo bili v zelo majhnem prostoru, ki ni bil naravno prezračen, in smo bili več kot uro na metru razdalje, ter glede na simptome, ki jih imam, mi je bilo jasno, da sem se okužil. Aplikacija mi je še vedno kazala nič stikov. V medijih sem v tistem preberal, da bodo omejili testiranja in ne bodo testirali vseh s simptomi.

Kličem v ZD Koper in se mi javijo v prvem poskusu; v 30 sekundah že govorim s covid ambulanto. Gospa mi zelo prijazno razloži, da me mora osebna zdravnica sama naročiti pri njih. Da naj le spet kličem in vztrajam. Seveda spet kličem v prazno. Vseeno takoj napišem mail, da me lahko samo ona naroči. Zvečer dobim klic iz ZD Ljubljana, da so poklicali v Koper in me bodo naslednji dan poklicali za termin. Naslednji dan, v torek zjutraj me pokličejo in mi dajo termin sredi dneva.

Bris mi je vzel moški. Glede na vse izkušnje, ki sem jih slišal, sem se psihično pripravil, da bo bolelo. A presenetilo me je, da mi je bris vzel nežno in brez resne bolečine – no, morda je malce neprijetno, a to je tudi vse. Naslednji dan dopoldan dobim klic zdravnika, ki mi pove, da sem žal pozitiven. Novico sem sprejel brez pretresa, ker sem globoko v sebi že vedel. Iz pogovora sem si zapomnil le troje: počivajte v izolaciji svojega doma, omejite čas, ki ga namenite spremljanju medijev o epidemiji in v primeru poslabšanja pokličite urgenco.

Kaj mi ni pomagalo pri okrevanju?

To, da sem dokaj redno skozi vse leto spremljal medije in statistike mi je bilo prej v močno oviro in onesnaženost misli, duha in telesa. Ko sem med boleznijo prebral kak zastrašujoči članek, me je še bolj stisnilo v prsih – realni bolečini covida-19 se je v prsih pridružila še bolečina strahu, ki se najbolj izraža ravno v prsnem košu. To, da sem odprl Facebook in prebiral zapise ljudi, ki paničarijo in se kregajo na neodgovorne ostale ljudi, mi tudi v ničemur ni pomagalo pri prebolevanju.

Podobno mi ni pomagalo prebiranje, da je čisto vse ena sama velika zarota. Tudi sam vem, da je odziv na covid-19 pretiran, a hkrati skušam razumeti duh časa, v katerem smo. Danes povprečen človek meni, da je zdravstvo na meji božanskosti – Boga. Bistveno preveč stavimo na farmacijo in zdravstvo in bistveno premalo na prizadevanje za postopno krepitev imunskega sistema in zdrav način življenja. Brez slednjega se ne moremo spospati z virusi. Ta vikend smo lahko denimo prisluhnili dr. Mojci Matičič, ki je spregovorila o enem od pomembnih dejavnikov tveganja za težak potek bolezni, ki je debelost. Podkast ( traja le 10 minut) je dosegljiv tukaj. Toplo priporočam, da mu prisluhnete. V njem o hipoksemiji ter tudi o tem, na katere znake naj bomo pozorni, ko doma prebolevamo covid-19.

Kaj mi je pri okrevanju še pomagalo?

V neprecenljivo pomoč mi je bila žena Maja, ki je ves čas te epidemije ohranila zelo trezen pogled na epidemijo. Zavedala se je, da je strah potenciran in posledično tudi odzivi na virus. Posvečala se je krepitvi naših imunskih sistemov, da se bodo lažje spopadli z boleznijo, ko jo bomo dobili. Vedela je, da potrebujemo doma vitamin C, D in cink.

Pomagala so mi sporočila prijateljev, da bo vse vredu, da naj ne skrbim. Da smo v njihovih molitvah. Da če karkoli potrebujemo, nam dostavijo. Sosed nas je založil z grozdjem. Prijatelj, ki ima tisoč in eno skrb ter odgovornost, mi je denimo napisal: »Ups, drži se! Jemlji vitamin D! In odklopi probleme. Te bomo reševali skupaj.« Takrat sem se morda res prvič v zadnjih 15 letih sprostil tudi poklicno in si rekel – vse bo ok, četudi se malce ustavim. Celo najbolj zasedeni ljudje so mi obljubili, da mi bodo pomagali reševati probleme. Solze mi pridejo v oči, ko se spomnim tistih trenutkov hvaležnosti.

Ohranil sem jutranjo molitev. Vse simptome, bolečine in strah sem izročal. Zaupam, da On najbolj ve, kaj je zame in za moje bližnje najbolje. Če me prej pokliče k sebi, sprejmem. Sem se pa pripravljen tu in sedaj boriti za boljše odnose in svet okrog sebe. Imam še ogromno idej in energije, a vse to »dajem« Njemu, in če me pokliče k sebi prej, kot si predstavljam, verjamem, da je tako prav.

Pririsala se mi je mati Terezija, ki je bila brez resne zašite med bolnimi. Dajala je sebe drugim – razdajala se je. Ni razmišljala, kaj bo, če se okuži, ker to ni bistveno vprašanje. Bistveno vprašanje, ki si ga tudi sam te dni postavljam, je, ali kljub virusu »živim darovanjsko« in imam »za kaj umreti«.

Hvaležnost in spoznanja

Zaenkrat tako žena kot otroci ne kažejo simptomov covida-19. Sin je dva dni potožil, da ga boli v prsih, a to je bilo tudi vse. Živeli smo običajno družinsko življenje, ne da bi se ločili med sabo. Smo pa popolnoma prekinili fizične stike z vsemi ostalimi, da ne bi koga drugega okužili. Bolezen je pri meni ta vikend izvenela.

Ko me kdo vpraša, kako hudo je bilo, je bilo pri meni podobno kot pri prehladu. Utrujenost, glavobol in bolečino v prsih pa je malce težje prenašati, v trenutkih, ko podležeš »negativnostim v medijih« ter pomisliš, da boš morda pristal v bolnišnici.

Hkrati sem hvaležen za vso zdravstveno osebje, ki skrbi za številne potrebne bolnišnične oskrbe in to delajo v težkih razmerah – delajo največ kar lahko znotraj slabega zdravstvenega sistema. Hvaležen sem, da imam sedaj za vsaj pol leta protitelesa (Raziskava 30.082 pacientov iz NYC je pokazala, da je 95% pacientov pozitivnih s PCR testom, razvilo protitelesa.)

Molim, da bomo tako jaz osebno kot mi kot družba prišli do uvida, za kaj nam je bilo vse skupaj dano. Bistveno je, da pridemo iz preizkušnje za korak modrejši. To je čas za reset. Poglejmo, kaj je zares pomembno in kako lahko sami živimo bolj zdravo, bliže naravi in v odnosu z bližnjimi in prijatelji. Danes sem prepričan, da se ključ ne skriva v »rešiti sebe«, ampak v darovanju ljubezni do sočloveka in narave »sebe iztrošiti«.


Preberi več:


Komentarji

  1. Kako človek ve kdaj se se okužil? To znanje bi lahko drago prodal, saj se cel svet to sprašuje. Potem bi se samo ključne ljudi osamilo. OK, razumem, retrospektivno predvidevanje, ker je bila prijateljica okužena. Če je bila res ona prenašalec, spet dokazuje, da maske ne delujejo. Hkrati pa tako zelo “kužen” virus ne okuži družine. Celo odloki o karanteni niso predvideli karantene za družinske člane. Beovičeva prizna: prenos med družinskimi člani je 10%, morda 30-40% … ko je bila kuga, ko VSO družino zaprli v hišo in podeskali vse odprtine. Čez 10 dni so počistili. Prenos je bil skoraj 100%, smrt 100%, virus se je iztrebil. Covid ni tak. Tudi tale zgodba kaže na to in hvaležen sem avtorju za iskrenost, da nam pomaga samo dober imunski sistem in molitev – h komur kdo verjame – ker to pač ravno tako krepi imunski sistem. Kaj pa dela naša oblast? Ravno obratno. Z nenehnim psihičnim terorjem lomi narod in celo tako velik mož, kot je avtor članka, je bil na preizkušnji. Ubogi tisti, ki nimajo tako močne vere in stabilne žene. Kako pošastno škodo nam dela TA oblast, katero podpira tudi medij, kjer tipkam tale komentar. 🙁

    Čemu bi se okuženi, ki uporablja masko in ohranja distanco, izogibal stikom s svetom, če se virus ne prenese na zakonca, s katerim se ljubi v isti sobi, zaprtem in neprezračenem prostoru brez maske? Ker rešujemo življenja. Življenja tisti, ki morda niso tako dobrega imunskega sistema. Ampak avtor je vsako jutro tekel, jedel zdravo, se gibal in ohranjal duševno zdravje. Kaj vse je potem delala žena, da se ni okužila? Nenazadnje, komur je namenjen KLIC, ga bo dobil. Virus in maske gor ali dol, datum nam je že določen, zmagali pa ne bomo. Ker tako živim in prepuščam to odločitev drugemu se vedno izkaže, da sem obvarovan, ko pa mi pritiče, je vedno boleče. Čemu torej še nosim masko? Da drugih, nerazgledanih ne spravljam v dodaten stres.

    Kako je bil pri nas? Sredi februarja osnovna šola kjer so naši otroci, za en teden zapre vrata. 97% otrok je zbolelo za virozo. Bodoči premier ravno smuča v Italiji. Mine teden dni, sin preboli virozo in pouk se nadaljuje. Še ne po enem tednu, 5. marca, mu zdravnica spet določi virozo. Ta je pa malo drugačna, kot prejšnja. Napotki: “naj počiva doma, ne hodi v šolo, pije veliko tekočine in v primeru poslabšanja – oz. da vročina v nekaj dneh ne pojenja, pokličite urgenco.” Klasično, slišano, normalno. Svet teče dalje. Bolni stopijo na stran, hude primere oskrbi bolnica in intenzivna nega, zdravi živijo polno življenje. Nato pride 13 marec in svet se za vedno spremeni? Čemu? Ker se je začel lov na en konkretni virus izmed vseh, kateri nas obdajajo že tisočletja in se vselej rahlo spremenejo, da preživijo. Smrtnost je nizka, ker sicer se bi virus iztrebil sam. Žena avtorja lepo pove, da je odziv na ta virus in še nekateri dejavniki kriv za tako slabo bilanco; pretiran strah, panika, ter posledična preobremenjenost že sicer polno zasedenega zdravstvenega sistema.

    Vsak, ki preboli Covid, seveda ima protitelesa. Če bi bilo manj panike, bi to stopnjo prekuženosti že dosegli. A hkrati je pač ta virus enak ostalim prehladnim in protitelesa tudi kmalu pojenjajo. Čemu bi sicer telo generiralo protitelesa za virus, ki ga nikoli več ne bo nazaj, saj bo čez po leta, največ leto prišel v spremenjeni obliki.

    Pa tudi aplikacija “ostanizdrav” se je spet izkazala za farso. Bravo za stavek, da je ključ našega bivanja v tem, da se iztrošimo za darovanje stvarstvu. Ko bomo SPET tako mislili, ne bomo vse energije porabili za strah pred smrtjo in virusi ampak za kaj koristnega. Če malih indicev ne vidimo, pridejo večji. Sedanja “zahodno” človeštvo je povsem podleglo utopiji o nesmrtnosti. Vse se giba v to smer. Cerkev, ki je učila, da je smrt zapisana ob rojstvu je pogrnila na celi črti; sama zapadla v materializem in vseh sedem smrtnih grehov. Če se ne bojiš umreti, se ne bojiš živeti. Na preizkušnji smo pa nenehno. Nekdo je rekel, da je življenje ena sama kratka črtica: Na nagrobniku piše 1960 – 2020. Tista črtica vmes je pa življenje. Velja samo to kaj smo ta kratek čas zapustili svetu za nam.

    Srečno vsem, ki se še upogibajo pod težo strahu.

  2. Tomaž, zakaj je bilo potrebno tako pozitiven članek Igorja o njegovem dojemanju bolezni, umazati s politiko.

Komentiranje je onemogočeno.