Hudič je na delu celo po 20 letih zakona

Foto: Canva

Pred nedavnim sva se z ženo vrnila s praznovanja 20. obletnice poroke. Domov sva prišla bistveno bolj povezana, kot sva odšla. Bere se kar logično, da ne rečem romantično. A pred odhodom je bilo vse prej kot to. Odvijala se je prava drama.

9. julija z ženo Majo praznujeva obletnico poroke. Ponavadi sva si na ta dan vzela čas za skupno kosilo v gostilni oz. dnevni odmik za naju. Prvih 19 let si nisva privoščila več od tega. Tokrat pa sem se odločil, da si vzameva čas zase in investirava v tridnevni oddih. Želel sem, da bi enostavno odšla nekam, kjer sva sama in se lahko malce ustaviva ter zazreva drug v drugega.

Na hitro sem pregledal, kam bi šla. Glede na to, da živiva ob morju in je sezona na vrhuncu, sem si rekel, da greva nekam v notranjost, kjer je bolj hladno in mirno. Pregledal sem ponudbe in rezerviral hotel z dvema nočitvama. Ko sem to povedal ženi, ni pokazala posebnega odziva. Ni bilo ne navdušenja ne odpora. Predstavljal sem si, da ji je prav. Nisem pa posebej preverjal, saj sem bil v službeni gneči.

Odločil sem se: molil bom in vztrajal pri odločitvi. Ta čas bo posvečen nama.

Stik s travmami

Trenutno vsak zase in delno tudi skupaj intenzivno raziskujeva svojo preteklost in medgeneracijske travme. Odločitev, da resno vzameva svoje telesne in čustvene odzive, ni enostavna. Gre za zavesten poskus, da bi prekinila nesmiselne vzorce in ohranila smiselne. Večkrat si delno v humorju rečeva, da bi bilo lažje vse skupaj potlačiti in zdrsniti v zunanjo formo oz. moralko; kakšen naj bi bil mož in kakšna žena. V starejših generacijah je to do neke mere celo delovalo, a se je večina travm prenesla na naslednje rodove.

Tudi danes se večina ljudi odloči, da so »v redu« in ne bodo drezali v svojo ranljivost, bolečine in travme. Vsak dan jih bolj razumem in jih ne obsojam! Odločitev, da prideš do malega otroka v sebi, ki ni bil vedno razumljen in je bil ranjen celo s strani najbližjih, je izjemno težka. Pomeni, da v nekem trenutku zapustiš »vse, kar imaš«. Nekateri gremo v to prostovoljno, saj želimo stopiti korak naprej. Druge pošlje na to pot telo, bolezen ali preizkušnja. Nekateri pa to dediščino prenesejo naprej svojim otrokom.

Da ne bo pomote: zavedam se, da tudi midva z Majo dajeva kar nekaj »čustvene dediščine« naprej svojim otrokom. Verjamem, da bodo tudi oni hodili na terapije in predelovali tisto, česar midva nisva uspela razrešiti ali sva po domače »zafurala«. Upam, da bom takrat zmogel sprejeti ves njihov bes in frustracije.

Nesmisel in obup

Ker sva zadnji dve leti veliko vrtala po najinih bolečih točkah in ker je službeni pritisk zaradi inflacije in davčnih bremen vse hujši, sva pogosto utrujena.

Po nekaj dneh napetosti sva se sprla, seveda zaradi banalnosti. Maja mi v jezi zabrusi: »Pa kaj si to rezerviral za najino obletnico … kar sam pojdi, jaz že ne grem!« Pomislil sem, da je morda jezna, ker se nisva prej pogovorila, ali sploh potrebujeva ta oddih. Morda se ji je zdelo, da sem vse speljal brez nje. A sem kasneje spoznal, da v resnici pričakuje, da jaz kot moški take stvari uredim.

Po dolgem času sva se ustavila od vsakodnevnih skrbi, se umirila in spočila. Še pomembnejše pa je bilo, da sva se spet zbližala.

Vzdušje je postajalo vedno bolj napeto. Nekaj večerov pred odhodom sem si zvečer vzel čas za razmislek in me je preplavil močan občutek nesmisla in obupa. Leta in leta se razdajam za ženo, otroke, službo … več kot 70 % svojega zaslužka od dela dam državi … in kaj imam od tega? Nič. Nobene hvaležnosti, ljubezni, potrditve. Vse je brez veze. Poskušam biti hvaležen, a ne najdem ničesar.

Naslednji dan sva bila oba na robu. V prepiru sva si celo rekla: »Pa se ločiva! Itak nima smisla.« Takrat sva si to izrekla v nekakšni svobodi, da lahko to rečeva in preživiva …, a občutek vseeno ni bil prijeten.

Zvečer sem bil žalosten. A hkrati sem v sebi začutil nekaj globokega. Da je hudič na delu. Da želi uničiti tisto, kar imam najraje, najin odnos, najin zakon, najino družino. Zato sem se odločil: molil bom in vztrajal pri odločitvi. Ta čas bo posvečen nama. In greva.

Preobrat

Že kmalu po prihodu v hotel se je napetost začela umirjati. Po dolgem času sva se ustavila od vsakodnevnih skrbi, se umirila in spočila. Še pomembnejše pa je bilo, da sva se spet zbližala. Na trenutke skoraj nepredstavljivo. Lahko bi rekel, da so sledil kar drugi medeni tedni.

In v teh dneh od oddiha … še vedno trajajo. ♥ Seveda z vso življensko resničnostjo.