Moja hčerka, njena birma in jaz

Foto: Shutterstock

Zveni povsem tehnično. Če želi otrok k birmi, se mora naučiti odgovore na toliko in toliko vprašanj, opraviti še nekaj drugih formalnosti, poiskati primernega botra in voila – lahko pristopi k zakramentu Svete birme. Ja, lahko je tako in žal je tako prevečkrat.

Lahko pa je povsem drugače. Letos je v naši družini na vrsti še zadnja slovesnost prejema zakramente Svete birme. Na vrsti je najmlajša.

Vsak zakrament je vir milosti za vso družino

Prejem katerega koli zakramenta vedno občutim kot vir nove milosti za celotno družino. Kako lepi so moji otroci, ko pridejo od spovedi in kako lahko se počutim, ko v moje srce ob vsakokratnem obhajilu vstopi Jezus. Neizmerno smo bili blagoslovljeni z vsakim posameznim krstom in prvim ter vsakim naslednjim prejemom Jezusa v srce. Priprava na prejem zakramenta so lahko prave male družinske duhovne vaje. In zdaj nas torej spet čaka sveta birma in njeni darovi.

Temeljno znanje, na katerem bo lahko gradila odraslo vero

Te dni hči opravlja še zadnje »obveznosti«. Med drugim ima tudi birmanski izpit. Ne, nima težav naučiti, oziroma bolje »doučiti«, se stvari, ki jih še ne obvlada. Zdi pa se mi krasno, da sva si vzeli, kot sem naredila tudi pri vseh ostalih otrocih, čas, da sva šli skupaj skozi vprašanja. Ne zato, ker jih ne bi znala, ker bi potrebovala pomoč, ker ji ne bi šlo ali bi jo morala izprašati, preden gre zares. Vprašanja in odgovori nanje predstavljajo trden temelj znanja na katerem se potem lahko začne graditi zrela, odrasla vera. Ne da katehet ne bi opravil svojega dela, le čutim, da smo prvi kateheti vseeno starši.

Kako lepi so moji otroci, ko pridejo od spovedi in kako lahko se počutim, ko v moje srce ob vsakokratnem obhajilu vstopi Jezus.

O, ko bi vsi živeli po zapovedih

Natančno sva se pogovorili o zapovedih. Zakaj, kako, kaj pomenijo, kaj omogočajo, pred čim nas varujejo. Zahrepeneli sva po družbi, kjer bi jih poznali in se jih držali vsi. Zapovedi so dale čudovito iztočnico za pogovor o marsičem, česar se zlepa ne dotakneva.

In seveda sva ob zapovedih obdelali tudi vse glavne grehe s primeri iz našega konkretnega družinskega življenja.

Zakramenti – oprimki na poti

Enega po enega sva obdelali zakramente. Prebrali sva odlomke Svetega pisma in besede, s katerimi je Jezus posamezne zakramente postavil. Naštevali sva si milosti, ki nam jih zakramenti prinašajo, se veselili ob dejstvu, kako nas je Božji Sin z njimi obdaroval in bili hvaležni, ker so to pogosto edini oprimki na strmi poti našega življenja …

Prvi kateheti smo vedno starši.

Skrivnosti Svete Trojice

Natančno sva se pogovorili o vsaki posamezni Božji osebi. Še posebej je mojo deklico – priložnosti primerno – nagovoril Sveti duh. Toliko tega je, česar nobena od naju povsem ne dojame. Preskrivnostno je. A toliko lepega sva si ob tem povedali. Toliko dušnih globočin podelili.

Občutek za ljudi okoli sebe

Sprehodili sva se skozi dejanja telesnega in duhovnega usmiljenja. Vesela sem, ker vidim, da gre moj otrok v življenje s prebujenim občutkom za okolico, za ljudi, za trpeče. Bog daj, da bi to občutljivost prenesla v odraslost!

Vesela sem, ker vidim, da gre moj otrok v življenje s prebujenim občutkom za okolico, za ljudi, za trpeče. Bog daj, da bi to občutljivost prenesla v odraslost!

Globine svete maše

Obdelali sva sveto mašo, od vstopa do zaključka. Molitve, ki jih molimo, najsvetejše dele svete maše. Nimam pojma s čim sva si z možem to zaslužila, ali kaj sva počela, ampak pri nas nihče od otrok nikoli, res nikoli, ni rekel, da ne bi šel k maši, da mu je »brezveze«. K maši smo vedno šli in šli smo skupaj. To nam je naravno, kot sedanje za družinsko mizo ob času obrokov. Naša birmanka in vsi ostali redno prihajajo k maši približno od dopolnjenega prvega meseca starosti. Mašne molitve torej res niso problem. Vseeno pa sva se ustavili ob njih, poiskali, od kod izvirajo in kaj z njim želimo Bogu povedati. V redni rutini obiskovanja maš in izgovarjanja vedno istih besed včasih prezremo njihov globok duhovni pomen. Tudi meni ni škodilo, da sem ga obnovila.

Darovi Duha

Že moja mama je pripovedovala, da sva bili s sestro po prejemu zakramenta Svete birme drugačni, prerojeni. Tudi pri svojih otrocih sem sveto birmo doživljala kot preskok na višji nivo njihovega dojemanja sveta in vere. Darovi Svetega Duha so tako neskončno več od vseh zemeljskih darov, da je resnična škoda, da gre kdorkoli k birmi zato, da bo obdarjen od premožnega botra. O, da bi se znali veseliti obilja zastonjskih milosti, ki jih prejmemo kot birmanci! Sveti Duh ne pride samo nadnje. Nad vse občestvo pride, če mu le dopustimo!

Upam, resnično upam, da sva ob najinih pogovorih s hčerko srce še dodatno odprli, da bo lahko gorelo.

O, da bi se znali veseliti obilja zastonjskih milosti, ki jih prejmemo kot birmanci! Sveti Duh ne pride samo nadnje. Nad vse občestvo pride, če mu le dopustimo!

Brskanje po Svetem pismu

Prebrskali sva sveto pismo, si pogledali knjige, ki ga sestavljajo, se pogovarjali o piscih, ki so ga pisali. O njihovem življenju, razumevanju, navadah, času v katerem so živeli. Nisem noben strokovnjak, ampak nekaj tega znanja sem lahko podelila tudi jaz.

Kjer sta dva zbrana v mojem imenu, sem jaz na sredi

Skupaj sva zmolili vse »predpisane molitve«. Rožni venec naju je nagovarjal s skrivnostmi Jezusovega življenja. O skoraj vsaki posamezni skrivnosti sva se še pogovorili, ostale so govorile same zase.

Izpit hčerko čaka danes popoldne. A znanje še zdaleč ni vse. Tisto, kar me najbolj pomirja in veseli, je stavek, ki ga je izrekla po končani skupni molitvi. »Mami, tukajle, med nama sedi!«

Če mene vprašate, je imela v tistem trenutku izpit opravljen!

 

 

 

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Bravo, avtorica, zelo ste se potrudili.
    Me je prav malo sram, sama se nisem tako potrudila pri mojih otrocih.
    Mislim, da tako doslednih mam je zelo malo. Čestitke birmanki!

  2. Ali ste se kdaj vprašali, ali je otrok od rojstva, oziroma krsta naprej sposoben dojeti dejstvo, da ste ga vpisali v druščino podobnih vam?
    Ali imate pravico otroku ob rojstvu določati v kateri združbi se bo gibal?
    Kaj če mu/ji bo nekoč v življenju neizmerno všeč nekdo, ki ni vpisan v nobeno ali drugo druščino?
    Ali ni bolj primerno, da mu/ji pustite odločitev za takrat, ko jo bo sam sposoben sprejeti?
    Ali ste dali otroku možnost, da spozna tudi druge vere in verstva, potem pa naj se sam odloči kaj mu odgovarja?
    Kako bi reagirali, če bi svojega otroka zalotili s Koranom, Tipitako, Marksovim Kapitalom ali Toro v rokah, ko primerja nauke iz teh s Svetim pismom?
    Kako bi odgovorili, če vas otrok pri 13 letih vpraša, kako to, da je po svetu toliko pripadnikov krščanske vere, ki se je razširila komaj v zadnjih 500 letih?

    1. Birmanka je podučena o katoliški veri, kar je mama prenesla nanjo. Vi pa boste na svojega otroka prenesli tale vaša vprašanja in za moje pojme neko izgubljenost oziroma iskanje. Živi Bog bo naredil svoje v življenju otroka in važni so sadovi vere. Verni namestosvoje hcere ali kogar koli ne morete biti, čeprav baje ima Bog nekatere tako rad, da bo v nebesih z nami tudi kdo, ki si jih sam nikakor ni zaslužili, je pa Bog uslušal molitve tistih njihovih mam, žena oziroma nekoga drugega.

    2. Oh lejte posredujemo otroku tisto vero ki so ji nam naši starši. In nic ni narobe da dobijo zakramente do svete birme. Naprej se pa pol odločajo itak sami kk bodo. Lahko še zmeraj v času ko odrastejo spremenijo vero. Saj marsikateri ima drugo vero kt je krščanska pa pride na krščansko v času ko odraste. Samega bi rekla Jezus navduši Al nagovori in sprejme krščanstvo kot vero v svoji prihodnosti. Ker res nobena vera ni res prava . Prava je za vsakega posameznika tista k se sam odloči zanjo in živi vero. Iz svojih izkušenj da niso vsi verniki ki so redno pri maši dobri ljudje . Poudarjam da ne vsi ampak nekateri si kljub temu da se na zunaj kažejo verne k obiskujejo maše so v resnici zlobni po srcu. Bla starejša gospa v soseski pobožna ženica ki je imela raje od tiste hčere moža ki zaradi službe v času komunizma ni smel v cerkve (učitelji,ravnatelji, občinski uslužbenci,…),k sistem ni dopuščal na vzpen pokazati vere. Kot od tiste hčere ki je hodil redno k maši . K je biu pa siten ,zoprn ,..do svoje žene in otrok.

  3. Jaz sem jih vzgajala v veri tako kot domene zdaj koso odrasli se pa odločajo posvoji volji mislim pada jim noben zakrament ne škodi tudi če imajo drugačno prepričanje

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja