Porod kot prizor iz krvave grozljivke? Nikoli nisem verjela vanj. Morda imam premalo ženskih sorodnic, ki bi me uspele zastrašiti s svojimi porodnimi zgodbami.
Morda pa gre zahvala moji mami, ki je rojevala v času, ko se porodnice niso smele ganiti s postelje in so jim z močnimi lučmi svetili v obraz, vendar mi je vseeno večkrat dejala: »Če bi bilo roditi tako grozno, se tega nikoli ne bi lotila trikrat!«
Svoj prvi porod sem tako pričakovala kot nekakšen elementarni življenjski izziv.
Svoj prvi porod sem tako pričakovala kot nekakšen elementarni življenjski izziv. Nisem razmišljala o epiduralni anesteziji, ker sem bila enostavno preveč radovedna. Kakšna bo moja iniciacija v materinstvo? Kakšen prag bolečine imam pravzaprav? Me bo zajela panika, bom začela zmerjati moža in preklinjati? Molila sem, da se bi rajši obnašala kot pogumen srednjeveški vitez.
Hkrati sem globoko v sebi verjela, da smo ljudje (in ženske še posebej!) ustvarjeni preveč popolno, da bi bila porodna bolečina zgolj »napaka v sistemu«. Ste se kdaj vprašali, zakaj je to edina bolečina v življenju, ki telesu ne sporoča, da je nekaj narobe? Sama sem trdno prepričana, da ima Gospod z njo poseben načrt, ki nam ni dokončno razodet. Želela sem si ga izkusiti!
Želja po mirnem in spontanem porodu
Med nosečnostjo sem prebrala nekaj čudovitih knjig o porodu (predvsem Skozi nosečnost z Jezusom in Modrost rojevanja) ter se udeležila duhovne priprave na porod. Oboje me je utrdilo v prepričanju, da si želim mirnega, spontanega in naravnega poroda, med katerim mi bo zdravstveno osebje nevidno stalo ob strani, namesto da me obravnava kot še en delovni dan, ki si ga bodo skušali skrajšati z umetnimi popadki in rezanjem presredka.
Globoko v sebi sem verjela, da smo ljudje ustvarjeni preveč popolno, da bi bila porodna bolečina zgolj »napaka v sistemu«.
Moj mož, ki je bolj pragmatične sorte, sprva ni bil navdušen nad mojim kompliciranjem. »Porodnišnico imava pred nosom, ti pa bi šla rodit drugam?« Na koncu je le popustil in me podprl v odločitvi, da grem rodit v okolje, kjer so bolj naklonjeni naravnemu porodu in bolj upoštevajo želje porodnice.
Hura, popadke imam!
Teden dni pred napovedanim rokom, po enem najbolj napornih dni v mojem življenju, ko sem si želela samo še v posteljo, sem vstala od večerje, ko se je iz mene vlila povodenj. Pravi niagarski slapovi! Zajela me je panika. Prezgodaj je, nisem še pripravljena! Kje so popadki? Kaj bo z mojim naravnim porodom? In sploh – zdajle sem preveč utrujena še za pot do kopalnice, kakšen porod neki!? Na srečo je mož ostal čisto miren, me vzel v naročje, da sem se nehala tresti, poklical v porodnišnico, če se lahko pripeljeva kljub temu, da mi je odtekla voda (odgovor je bil ja!) in že sva bila na avtocesti. Tiha nočna vožnja je delovala pomirjevalno, molitev za začetek poroda prav tako.
Ko so mi v porodnišnici povedali, da me bodo zadržali čez noč in da imam 24 ur časa za spontani začetek poroda, me ni nič več spravilo iz tira. Bila sem tako utrujena, da sem se zvalila na bolnišnično posteljo in v hipu zaspala. Čez kakšno uro so se začeli popadki, ki sem si jih napol prištevno merila s telefonom, vmes pa dremala. Celo to, da sem šla vmes nekajkrat bruhat, ni prekinilo mojega počitka!
Ob jutranjem pregledu, po celi noči rednih popadkov, je babica zmajala z glavo – toliko ur že trajajo, odprta pa samo 2 cm? Hu, čas je bil, da res vstanem. Moje telo si je medtem toliko spočilo, da sem se začela sprehajati po hodniku. Popadki so se okrepili in čez dve uri je prišel čas za sprejem v porodno sobo. »So močni, a?« je vprašal zdravnik. »Še močnejši bodo postali!« Namesto, da bi se prestrašila, je v meni zavriskalo. Hura, moje telo deluje, kot je treba, popadke imam in odpiram se!
Medtem se je iz Ljubljane pripeljal tudi mož. Ker mi je odtekla voda, so me v porodni sobi priklopili na prenosni CTG, da sem se vseeno lahko svobodno gibala. Sestre so končno odšle, jaz pa sem sobo poškropila z blagoslovljeno vodo. Naj bitjece pride na svet v čim bolj svetem prostoru!
Ne grabi me panika in ne smilim se sama sebi. Preprosto poslušam telo, plavam iz enega popadka v drugega.
Naslednjih nekaj ur sem hodila po sobi in se zibala v bokih kot pri orientalskem plesu. Ko je bolečina postala prehuda, sem se naslonila na pult in ob vsakem popadku spuščala globoke grlene glasove. Zunanji svet se je stopil v nejasno gmoto. Nisem si želela spodbudnih besed, ne glasbe ne masaže. Nisem gledala na uro, čas je preprosto nehal obstajati.
Popadek, še en, še en … Ne molim na glas, tudi potiho ne, za kaj takega nimam moči, vendar sem vsa potopljena v Njegovo navzočnost. Ne grabi me panika in ne smilim se sama sebi. Preprosto poslušam telo, plavam iz enega popadka v drugega in sem hvaležna za vsako sekundo počitka, ki mi je dana vmes.
Babica pravi, da mi gre odlično, odprta sem že 9,5 cm. Nato se porod za nekaj ur ustavi, čeprav popadki ne pojenjajo. Babica sprašuje, ali vseeno hočem nekaj umetnih popadkov, kar odklonim. Nato mi hoče delček materničnega vratu, ki še objema otročičkovo glavo, odmakniti s prsti. Zarjovim, da se strese soba. Babica na srečo takoj odneha. Nazadnje le ugotoviva, da imam zakrčene stegenske mišice. Ko se mi uspe čisto sprostiti, se tudi do konca odprem.
Čas je za potiskanje! A porod traja že toliko časa in vmes sem tolikokrat bruhala, da ni v meni niti trohice moči več. Potiskam z vsem svojim bitjem in čutim, kako šibka so moja naprezanja. Nazadnje babica zakliče: »Laski se že vidijo!« in mož hiti pogledat – tega enostavno ne sme zamuditi! Nato potiskam, potiskam, potiskam še nadaljnje pol ure, otroček se premika po milimetrih. »Če zdajle prerežem presredek, pade otrok ven,« me obvesti babica, na kar zavpijem: »NE!« in se trudim naprej.
Pa si tukaj, otrok moj
Babica se spremeni v trenerja, ki porodno posteljo spremeni v zapleteno fitnes napravo, na kateri lahko klečiš, čepiš in celo visiš. Preizkušava položaje, zdi se mi, da ni nobenega učinka. Začuda ostajam mirna, osredotočam se na vsak popadek posebej, nekje v malih možganih pa sem hvaležna babici, da se ji ne mudi več in da je sprejela najin počasen tempo. In potem, čudež vseh čudežev, me preplavi vrhunec bolečine in iz mene pade otrok!
Začenja se najlepša pustolovščina v našem življenju. Postali smo družina!
Majcena punčka, podpluta od dolgega potovanja in prav tako lačna, kot je po porodu postala njena mama. Ne morem verjeti, zdi se mi, da sem že pozabila, zakaj sem sploh tu. Moj otrok, najin otrok, ki se takoj prisesa na dojko in zadovoljno mlaska. Začenja se najlepša pustolovščina v našem življenju. Postali smo družina!
Zdaj, ko pričakujeva drugega otroka, zopet molim za lep porod. Vem, da ne bo enak in komaj čakam, da vidim, kaj me čaka tokrat. Želim si, da bi potekal v enakem občutenju Božjega varstva in miru ter s čim manj umetnimi posegi. Ne pričakujem, da bo trajal le dve uri in da me ne bo bolelo. A iz izkušnje vem, da je v najtežjih trenutkih Gospod najbolj z nami in da nas blagoslavlja s podeseterjeno močjo. Z možem se veseliva čudeža, ki mu bova ponovno priča. Čudeža, ko na svet pride Božji otrok.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
