Moj otrok se je razšel s svojo ljubeznijo

Foto: Shutterstock

Maj je mesec, ki tradicionalno kar »šprica« od življenja, srčkov in ljubezni. Tu in tam pa je kakšen malo drugačen. Eden od najinih otrok je razdrl zvezo, za katero smo nekako vsi pričakovali, da bo vodila v poroko. Oba sta zrela, resna, trdo sta delala na svoji zvezi, načrtovala sta skupno prihodnost, skupne podvige, skupne dejavnosti. Čeprav se nas podrobnosti ne tičejo neposredno, pa na poseben način vplivajo na celotno družino. Vsi smo bili žalostni. Navadili smo se že na »novega družinskega člana«, privoščili smo jima srečo in ko so jo zamenjale solze, je bolelo tudi nas.

Moj otrok je rekel preprosto: »Če hočeš z nekom živeti vse življenje, moraš hrepeneti po trenutku, ko boš zaživel skupaj, midva pa se nisva več veselila najine skupne prihodnosti. Vseeno nama je postajalo.«

In tako sta se, čeprav se imata še vedno rada, odločila, da se nehata boriti za zvezo.

Je to prava odločitev? Nimam pojma. Predvsem pa, če mi je še tako hudo in bi otroka še tako rada obvarovala in zaščitila, to ni moja odločitev.

Koliko se starši odraslih otrok lahko vtikamo?

Vtikamo se lahko toliko, kot nam dovolijo otroci. Ponudimo lahko ramo, ob kateri se bodo razjokali, in poslušamo, ko, če in kar bodo želeli podeliti. Odločitev pa moramo pustiti povsem njim. Seveda starši vidimo nekatere stvari, imamo izdelano svoje mnenje, ampak v takih trenutkih je še posebej pomembno, da nenaprošeno ne solimo pameti.

Kaj in koliko reči?

Najin odrasli otrok je že nekaj let odseljen. Za kratko sva mu ponudila čas in prostor, da se je lahko razjokal. Večkrat. Začasno se je spet preselil domov, da je lahko malo brezskrbneje pestoval svojo žalost. Doma smo ga takoj vpeli nazaj v naše življenje, z vsemi aktivnostmi in delom, pogovori, smehom in prepirčki. Potrudila sem se, da razhoda nisem omenjala. Ne glede na to, kaj si mislim, moram obema zaupati. To so velike življenjske, a povsem njune odločitve, ki jih jaz lahko samo tiho sprejmem in molim, da so pravilne.

Zaupniki

Pogovor, samo eden je bil res globlji, mi je razkril, da je odločitev za razhod, kljub pretočenim solzam in bolečini, prinesla mir. In da, to me je še posebej pomirilo, ima otrok, ko je v stiski, izven družine še tretje osebe, ki jih upa in zmore prositi za pomoč. Izjemen blagoslov je, ker očitno tudi od njih lahko dobi jasno prijateljsko besedo, ki prinaša tolažbo in svetuje.

Potek bolečine

Prve dni je bolelo tako ostro in tako zelo, da nam je ob otrokovem trpljenju vsem doma jemalo sapo. Potem je bolelo še vedno močno, a ostrina je pojenjala. Na lica se je tu in tam prikradel kakšen nasmeh. In nazadnje, po treh tednih, je naš mladi odrasli rekel – mislim, da lahko počasi spet grem. Od naju je dobil križ na čelo in objem, potem pa je »popravljen«, oskrbljen, z obnovljenimi močmi in zrelejši šel po svoji poti naprej.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Kolikor razumem, sta se sporazumno odločila za razhod, ker sta se eden drugega naveličala, oziroma nista več hrepenela eden po drugem! To ni nobena tragedija. Hvala Bogu, da sta šla narazen prej, lahko bi se naveličala, ko bi bila že poročena in bi imela otroke.
    Zelo hudo pa je, ko je eden resen, zaljubljen in si želi skupnega življenja, drugi pa se naveliča in punco ali fanta zapusti. To pa je resnično razočaranje za tistega, ki ostane sam. Možno je, da potem celo življenje ostane sam (a), ker razočaranja ne more preboleti in vidi v nasprotnem spolu sovražnika.
    Taka in drugačna ljubezenska razočaranja so sestavni del življenja. Redko kdo ima tako srečo, da ni bil nikoli razočaran in se je poročil s svojo prvo ljubeznijo. Ljudje imamo čustva in čustva velikokrat prevladujejo razum. Ljubezni se žal ne da “splanirati”.
    Naši otroci bodo doživljali taka in drugačna razočaranja. Ne moremo jih celo življenje držati v vati in jih obvarovati pred vsem hudim, lahko pa jim stojimo ob strani.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja