Moj otrok se je razšel s svojo ljubeznijo

Foto: Shutterstock

Maj je mesec, ki tradicionalno kar »šprica« od življenja, srčkov in ljubezni. Tu in tam pa je kakšen malo drugačen. Eden od najinih otrok je razdrl zvezo, za katero smo nekako vsi pričakovali, da bo vodila v poroko. Oba sta zrela, resna, trdo sta delala na svoji zvezi, načrtovala sta skupno prihodnost, skupne podvige, skupne dejavnosti. Čeprav se nas podrobnosti ne tičejo neposredno, pa na poseben način vplivajo na celotno družino. Vsi smo bili žalostni. Navadili smo se že na »novega družinskega člana«, privoščili smo jima srečo in ko so jo zamenjale solze, je bolelo tudi nas.

Moj otrok je rekel preprosto: »Če hočeš z nekom živeti vse življenje, moraš hrepeneti po trenutku, ko boš zaživel skupaj, midva pa se nisva več veselila najine skupne prihodnosti. Vseeno nama je postajalo.«

In tako sta se, čeprav se imata še vedno rada, odločila, da se nehata boriti za zvezo.

Je to prava odločitev? Nimam pojma. Predvsem pa, če mi je še tako hudo in bi otroka še tako rada obvarovala in zaščitila, to ni moja odločitev.

Koliko se starši odraslih otrok lahko vtikamo?

Vtikamo se lahko toliko, kot nam dovolijo otroci. Ponudimo lahko ramo, ob kateri se bodo razjokali, in poslušamo, ko, če in kar bodo želeli podeliti. Odločitev pa moramo pustiti povsem njim. Seveda starši vidimo nekatere stvari, imamo izdelano svoje mnenje, ampak v takih trenutkih je še posebej pomembno, da nenaprošeno ne solimo pameti.

Kaj in koliko reči?

Najin odrasli otrok je že nekaj let odseljen. Za kratko sva mu ponudila čas in prostor, da se je lahko razjokal. Večkrat. Začasno se je spet preselil domov, da je lahko malo brezskrbneje pestoval svojo žalost. Doma smo ga takoj vpeli nazaj v naše življenje, z vsemi aktivnostmi in delom, pogovori, smehom in prepirčki. Potrudila sem se, da razhoda nisem omenjala. Ne glede na to, kaj si mislim, moram obema zaupati. To so velike življenjske, a povsem njune odločitve, ki jih jaz lahko samo tiho sprejmem in molim, da so pravilne.

Zaupniki

Pogovor, samo eden je bil res globlji, mi je razkril, da je odločitev za razhod, kljub pretočenim solzam in bolečini, prinesla mir. In da, to me je še posebej pomirilo, ima otrok, ko je v stiski, izven družine še tretje osebe, ki jih upa in zmore prositi za pomoč. Izjemen blagoslov je, ker očitno tudi od njih lahko dobi jasno prijateljsko besedo, ki prinaša tolažbo in svetuje.

Potek bolečine

Prve dni je bolelo tako ostro in tako zelo, da nam je ob otrokovem trpljenju vsem doma jemalo sapo. Potem je bolelo še vedno močno, a ostrina je pojenjala. Na lica se je tu in tam prikradel kakšen nasmeh. In nazadnje, po treh tednih, je naš mladi odrasli rekel – mislim, da lahko počasi spet grem. Od naju je dobil križ na čelo in objem, potem pa je »popravljen«, oskrbljen, z obnovljenimi močmi in zrelejši šel po svoji poti naprej.