Dan, ko sem skoraj prevaral svojo ženo …

Foto: Shutterstock

Iz očitnih razlogov bom tukaj anonimen …

Sem poročen, imam dva otroka. Z ženo imava dober odnos, seveda gre tudi v valovih gor in dol, ampak, čez palec, dobro. In je tudi bilo vseskozi dobro, ničesar ji nimam očitati. Prvi žar seveda z leti ugasne, majhni otroci in naporen vsakdan tudi prinese svoje, a toliko zrelosti imam, da mi je jasno, da je to življenje. Njo sem si izbral in vem, da sem dobro izbral. Bolj na mestu je vprašanje, če je tudi ona dobro izbrala.

Kakorkoli, življenje mi je pred leti prineslo situacijo, v kateri bi skoraj ogrozil svoj zakon in družino. Zaposlen sem v večjem podjetju. Takrat je na moj oddelek prišla nova sodelavka. Vizualno tip ženske, ki mi je bil vedno všeč. Osebnostno – prijetna, simpatična, pozorna, navihana. Profesionalno – pridna, delovna, sposobna … Sestanki so postali prijetnejši, jutranje kave daljše, malice zanimivejše, poslovne poti nekaj, česar sem se veselil. Opazil sem pri sebi, da mi je njena družba všeč, da mi je pomembno, kaj misli, da čez dan tuhtam, kaj bi zanimivega ali duhovitega povedal, da pozorneje izbiram oblačila … Da me malo izkazane pozornosti z njene strani napolni z energijo in da vedno bolj iščem stik z njo.

Jasno mi je bilo, da sem se rahlo zatreskal. Tega nisem vzel kot nekaj zelo slabega. Pač malo goriva za moj vsakdan. Tudi odnos z ženo se je v tistem obdobju izboljšal, saj sem bil dobro razpoložen in sem energijo, ki sem jo dobil iz tistega odnosa, prenesel na odnos z ženo in otroci.

Kemija na delu

Po neki skupni poslovni poti, ko sva bila še več skupaj in sva tudi precej govorila o osebnih stvareh, pa se je začela name odzivati tudi sodelavka. Kar je bilo do tedaj nedolžen flirt in zafrkancija, je postajalo vedno bolj odkrito. Takrat me je odneslo in nisem več vedel nazaj. Kemija je začela delovati na polno in bil sem zaljubljen kot nikoli prej. Tudi povsem fizična privlačnost je bila, vsaj z moje strani, nenormalno močna. Vedno bolj mi je postajalo jasno, da sem že davno šel mimo točke vrnitve. Istočasno me je začela glodati vest. Do žene in do otrok. Vedel sem, da bo moj zakon razpadel, če si bom privoščil afero, ker moja žena tega ne bi požrla. Tudi jaz ne bi. Toda to ni bil glavni razlog, da nisem šel dalje.

Bil sem tako zaljubljen, da mi je bilo pravzaprav vseeno za to in vse, kar sem v tistih dneh videl, je bila sodelavka in po glavi mi je hodilo samo to, da takšne “šanse” ne smem izpustiti, ker bom vse življenje obžaloval. To, kar me je zadržalo, sta bila moja majhna otroka. Plehke laži mnogih, ki sem jih poznal, da so njihovi otroci čisto v redu, odkar so se ločili, so me vedno iritirale, ker se je na 100 m videlo, da ni tako, da otroci presneto trpijo.

Z danes na jutri sem odpovedal večdnevno poslovno potovanje v tujino, kjer bi bil v majhni skupini ves čas s sodelavko, kar me je takrat stalo tudi napredovanja. To so bili eni najbolj turobnih dni mojega življenja. Doma, z ženo in otroki, kosim travo in gledam Ribiča Pepeta, medtem ko bi lahko v evropski prestolnici pil šampanjec z zelo hudo mačko. To, da imam ženo in otroke rad, mi ni pri počutju čisto nič pomagalo.

Nekako sem prebrodil te dni. Nekoliko sem se držal tudi stran od žene, saj nisem imel moči igrati, da je “vse ok”, o svoji notranji drami pa ji tudi nisem želel povedati.

Ko so se kolegi vrnili iz službene poti, smo v službi normalno nadaljevali, a med nama s sodelavko je bila neka distanca. Z moje strani se je »magija« v nekaj dneh zmanjšala za 80 %. Čez nekaj tednov nam je na zaključku predstavila svojega novega partnerja. Ni me več ne zabolelo in ne zmotilo. Še nekaj let po tistem sva delala na istem oddelku, na nekaterih projektih celo zelo skupaj. Še vedno se mi je zdela prijetna, simpatična, kul … toda kemija je izzvenela. Tisto obdobje je ostalo kot neka daljna zgodbica, sodelavka pa bežen, precej nepomemben spomin. Ženi sem čez leta priznal, da sem se nekoč malo zatreskal v sodelavko in da me je po nekaj tednih tudi minilo. Zvenelo je kot neka anekdota. Tako jo je tudi vzela in to je nenazadnje tudi bila. Hvala Bogu!

Nauk te zgodbe?

Nauk je tu predvsem zame osebno, nikomur ne želim soliti pameti. Nauk zame je bil, da je zatreskanost predvsem povsem fizična, kemična stvar, ki v nekaj tednih ali največ mesecih izzveni. Ni je treba vzeti resno in predvsem je ni treba negovati in hraniti, če ta dotična oseba ni kandidat za življenjskega partnerja. Pride in mine. Ko danes včasih pomislim na to, da bi zaradi tega skoraj ogrozil svojo družino, sem samo hvaležen angelom ali ne vem komu, da me je potegnil malo na stran. Z ženo sva poročena zdaj 17 let, otroka sta najstnika. Srečen sem z njo in ona, upam, z mano. To, kar imava, je toliko več kot zgolj »metuljčki« v trebuhu.