Mladostniki so zakon!

Thumbnail

Ali je mladostništvo res obdobje, ki je že samo po sebi za starše na meji sprejemljive zahtevnosti? Je mladostnik res kar sam od sebe res zdolgočasen in brezvoljen?

 

Problemi ali le spremembe?

Ali je mladostništvo res obdobje, ki ga je skoraj nemogoče ukrotiti? Je res samo po sebi umevno, da je to obdobje problematično ali ima le svoje razvojne zakonitosti? Bi moral mladostnik končno vzeti življenje v svoje roke?

Kako da se nam NAŠ otrok naenkrat zdi tako TUJ?

Kako to, da se starši tako težko vživimo v mladostnika? Zakaj se ga ustrašimo?

Mladostništvo je kritično razvojno obdobje, v katerem se dogaja ogromno sprememb, ki so tako telesne kot psihične narave.

Gre za kritično razvojno obdobje, v katerem se dogaja ogromno sprememb, ki so tako telesne kot psihične narave. Gre za obdobje, ko si morajo mladostniki zagotoviti mesto v svetu in si zagotoviti mesto med vrstniki. Počasi čutijo, da bi se radi osamosvojili od staršev in še globlje ugotovili kdo so, kaj jih veseli, kaj želijo postati, kaj čutijo …

Vse te spremembe spremlja razburkano čustveno doživljanje in odzivanje. Vse to je naravno in daje možnost razvoju prepoznavnosti, pripadnosti ter dostojanstva. Vendar pa so vse te spremembe zahtevne in vsaka posebej izraža novo izkušnjo, zato mladostnike plašijo in spravljajo v stisko in negotovost.

Mladostnik ima občutek, da je stalno izpostavljen, da ga na vsakem koraku čaka nekaj novega. Zaradi vsega tega je včasih res nepremišljen v izražanju, impulziven, morda celo zadirčen, po drugi strani pa duhovit, ponosen, ko mu kaj uspe, igriv, poln idej … Vendar zato še ni problematičen!

Tudi mladostnik potrebuje starše

Ob starših in vrstnikih mladostnik neprestano preverja in ugotavlja, kdo je, kaj si želi, od kod prihaja in kaj bi v življenju rad dosegel. A da bo to resnično lahko ugotovil, ob sebi potrebuje ljubeče, odzivne in fleksibilne starše.

Mladostnik potrebuje starše, ki se mu lahko približajo in ga skušajo razumeti ter ne obupajo.

Trenutno o stiskah še zna govoriti kot odrasli in se mora tega ob starših naučiti. Negotovost mladostnika spravi v negotovost tudi starše. Mladostnik potrebuje starše, ki se mu lahko približajo in ga skušajo razumeti ter ne obupajo. Se ne užalijo ali zamerijo, če ne izpolni vseh njihovih pričakovanj. To je za starše večkrat trd oreh, vendar je ravno tretje teh orehov njihov poklic.

Če starši uspejo vztrajati v iskanju stika z mladostnikom, je to obdobje za družino še posebej razgibano in ustvarjalno. Mladostniki so polni idej, iniciativni, živahni, telesno samostojni, in staršem zagotovo ne bodo dovolili, da bi se v njihovi vlogi upočasnili ali upokojili. Starši so jim lahko hvaležni, da jih ohranjajo pri tako polnem življenju in iskanju vedno globlje iskrenosti do sebe!

Največja stiska in strah staršev ob mladostniku je, da sami sebi ne verjamejo, da so svojim otrokom še vedno potrebni, da so njihov semafor – s polnim akumulatorjem. Da so lahko kos njihovim neustavljivim idejam in norčijam, da jih mladostniki potrebujejo – na nov način.

Ni naloga mladostnika, da se zna pogovarjati s starši, temveč je naloga staršev, da se naučijo pogovarjati z mladostnikom ter se ob njem sprostiti in uživati.

Prek pogovorov se bo tudi mladostnik naučil izražati svoja čutenja, občutke, stiske in potrebe na zrelejši način ter bo v odrasli svet vstopil pripravljen na svoje starševstvo. Problem, ki se ob mladostnikih pojavi pri mnogih starših, je, da sami niso imeli staršev, ki bi lahko ob njih uživali in se zabavali, zato morajo te občutke in čutenja ter mehanizme, kako sedaj sodelovati, odkriti sami. Veliko laže je, če pri iskanju stika sodelujeta oba starša.

                          

Mladostnik ni nesramen, ker staršev ne bi maral!

Če se starši odzovejo s poniževanjem, kritiziranjem in kaznovanjem, izgubijo možnost, da bi jih začutili in zaščitili ter tudi da bi jih mladostniki lahko spoštovali in cenili.

S tem le izraža željo po zaščiti in pogovoru o njihovi stiski. Na starše se jezi, ker želi zagotovilo, da je zanje pomemben. Če se starši odzovejo s poniževanjem, kritiziranjem in kaznovanjem, izgubijo možnost, da bi jih začutili in zaščitili ter tudi da bi jih mladostniki lahko spoštovali in cenili. Starševsko poniževanje in grobost doživljajo kot napad, nesprejemanje in neljubljenost.

Mladostnik želi le dokazati svojo moč, sposobnost in pomembnost. Starši naj se v sebi umirijo in ne vračajo jeze, temveč jo pri sebi uravnajo. Naj bodo v stiku s svojimi občutji in čutenji. Šele tako se lahko konstruktivno pogovarjajo. Mladostnik se bo tako ob njih naučil rokovati s čutenji. »Pridige«, ki so polne očitkov, jeze ter strahu, so zastarele, ponižujoče in ne delujejo.

Če starši kljub svoji stiski uspejo z mladostnikom ohranjati čustveno vez, jim bodo hvaležni vse življenje. Lahko se bodo osamosvojili kot zrele, zadovoljne in samostojne osebnosti.

                           

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok, ustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino, vodja Šole rahločutnega starševstva in »Skupine za mlade mamice«; je poročena mama petih otrok; spremljate jo lahko tudi v nizu oddaj Srce na iskreniPLUS.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja