Miha Kramli: “Zavedanje o nevarnosti sintetičnih drog je zelo šibko.”

Z sintetično drogo se lahko že v parih dneh tako zasvojiš, da brez nje več ne moreš. (Foto: Tomo Strle_CITRUS)

Miha Kramli je terapevt in vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, ki obravnava kemične in nekemične odvisnosti. Tokrat je za naš portal spregovoril o prvih, še zlasti o zasvojenosti s sintetičnimi drogami, ki danes prevladujejo. Povedal je, zakaj so nevarnejše kot klasične droge, ki smo jih poznali do sedaj, in zakaj je zdravljenje te odvisnosti izjemno težavno. Podal je smernice za starše, kako naj opolnomočijo svoje otroke, da bodo zmogli reči drogam NE. 

Uživanje drog je postalo v zadnjih letih precej drugačno, kot je bilo pred desetletji …

Ja, tukaj so precejšnje spremembe. Pri naravni drogi vsaj vemo, kaj je, in če je čista, tudi vemo, kakšne so posledice. Pri sintetičnih drogah, ki danes prevladujejo, pa ne vemo, kaj je notri, in ne poznamo posledic. Zato tudi zdravljenja pravzaprav ni.

Kolega iz Trsta mi je razlagal, da pri njih, predvsem mlada dekleta, načrtno vzamejo sintetično drogo, ker vedo, da vpliva tako, da se po njej ne zavedajo, kaj se z njimi dogaja. Gredo na zabave, tam se dogajajo takšne in drugačne orgije, v porastu so HIV, hepatitis in druge spolne bolezni.

Ključno vprašanje pa je, zakaj ta mlada dekleta iščejo tako močno tveganje, da hodijo po robu med življenjem in smrtjo. Se pravi, da v njihovem vsakdanjem življenju ni nobene tako vznemirljive stvari, da bi jih pomirila. Športa, prijateljev, duhovnih, kulturnih aktivnosti … v bistvu imajo izvotljeno življenje in skušajo to vznemirljivost v svoje življenje priklicati s takim tveganjem, da lahko pridobijo smrtno nevarne bolezni.

Sintetična droga je priročna, da si zbrišejo spomin, da se ne zavedajo. Pri klasičnih drogah ne morejo doseči tega učinka. So omamljeni, ampak se spominjaš in dogodke lahko smiselno zložiš. Pri sintetičnih drogah pa gre za popolno blokado kratkoročnega spomina. Tukaj je to tveganje, ko mladi gredo prostovoljno, načrtno, zavestno v to in to doživijo kot vrhunec vznemirjenja, kot neko dogajanje, ki zapolni njihovo življenje.

Kako pomagate takšnim mladim?

Pri sintetičnih drogah nimamo nadomestka. Ni pomoči s strani zdravil. Tu je lahko le pomoč pri doseganju abstinence. Medicina tu še ni naredila nekega koraka in nič ne kaže, da ga kmalu bo. Imam predavanja po mnogih šolah in moram reči, da je zavedanje o nevarnosti sintetične droge zelo šibko. Pogosto je zaznati celo neko skrito občudovanje, glorifikacija teh, ki si to upajo. Tu je pomanjkanje preventivne aktivnosti, kjer bi se na primeren način mladim pomagalo, da v svoj vrednostni sistem in v svoj prosti čas vključijo stvari, ki gradijo, in ne stvari, ki uničujejo. Tukaj pogosto naletimo na to, da je to, kar uničuje življenje, glorificirano, tisto, kar ga gradi, pa zasmehovano. Slabo pogosto ni kaznovano, ampak je nagrajeno. Tudi med mladimi je pogosto prepričanje, da kriminal ni kaznovan, ampak je nagrajen. To je v vseh porah družbe, tudi v odnosu do drog, še zlasti sintetičnih.

Ključno vprašanje pa je, zakaj ti mladi iščejo tako močno tveganje, da hodijo po robu med življenjem in smrtjo.

Kakšna je torej preventiva?

Imamo znane, naključne in neznane dilerje. Znani so najbolj nevarni za mlade. To so prijatelji, sošolci,  brat, sestra … mladi zelo težko obrnejo hrbet bližnjemu. Pri sintetični drogi je že enkratni odmerek lahko zelo nevaren. Lahko celo usoden. S sintetiko se lahko že v parih dneh tako zasvojiš, da brez nje več ne moreš. Ima pa hude posledice za možgane in telo in te poškodbe pridejo znatno hitreje kot pri naravnih drogah. Mlade bi morali naučiti, kako prepoznati dilerje in kako jim reči ne.

Torej so nevarnejše kot droge, ki smo jih poznali do sedaj?

Sintetične droge vplivajo name tako, da svojega doživljanja ne obvladam. Lahko tudi samega sebe poškodujem, skočim v reko – to smo tudi v Sloveniji že imeli, da so se ljudje utopili. Iz drugih držav poročajo, da so ljudje, ker se jim je zdelo, da gorijo, šli v zamrzovalno skrinjo v neki restavraciji … in zmrznili … Gre za to, da sintetika vpliva na naše občutke, na naša dejanja in je tako močna in intenzivna, da je lahko dovolj že zelo majhen odmerek, da se predoziraš in umreš. Sploh če je zapacana. Notri lahko najdete umetna gnojila, mišji strup … čistost je zelo problematična.

S sintetiko se lahko že v parih dneh tako zasvojiš, da brez nje več ne moreš. Ima pa hude posledice za možgane in telo in te poškodbe pridejo znatno hitreje kot pri naravnih drogah.

Ampak o tem se skoraj ne govori. O sintetični drogi se v medijih govori skoraj izključno v kontekstu, da je lahko uporabljena kot droga za posilstvo … ne pa o tem, kako nevarna je …

Na spletu najdete vse recepte za izdelavo te droge. Posledice so znatno večje kot pri heroinu. Veliko bolj intenzivne. Tu je mogoče preventiva zatajila, da slikovito, razumljivo v jeziku mladostnikov te nevarnosti niso predstavljene. To, da policija pride z enim kovčkom na šolo in pokaže, kako to izgleda, je premalo. Jaz se pri preventivnih predavanjih pravzaprav nikoli ne fokusiram na naravne ali sintetične droge. Jaz se vedno fokusiram na to, da iz mladih vlečem moč, da znajo drogi reči ne. Preventivno delo je tu nenadomestljivo.

Mladim vedno povem: Ni moj cilj, da se vi dilerja bojite. Moj cilj je, da se diler boji vas. Vsak diler se pokončnih, odločnih ljudi izogiba, ker noče imeti težav. Nekdo, ki žari, ki ima rad sebe, ki je vesel, pokončen, tega se bo diler izogibal. Prestrašenega, neodločenega, puklastega pa bo lovil. To so stvari, ki bi jim morali v preventivi dati prvo mesto.

Kako pa opolnomočiti svojega otroka, da bo pokončen človek, ki bo žarel …?

O tem sem govoril podrobneje na Festivalu družin. Kaj mi kot starši dejansko lahko naredimo, je, da otroku omogočimo, da razvija svoje življenje, svoje resurse … Pri razvoju otrokovih možganov gre za tri stopnje. Prva stopnja je, da možgani v domišljiji naslikajo zgodbe, pravljice. Druga stopnja je, da ne samo, da si v domišljiji naslikajo zgodbo, ampak da ob tem razvijejo tudi občutke. Se pravi radovednost, strah, navdušenje, žalost … Tretji korak pa je sposobnost abstraktnega razmišljanja. Otrok mora najmanj 1700x slišati pravljice, najmanj 1700x mora biti objet, najmanj 1700x se mora smejati, peti, zlagati kocke … zato da možgani naredijo te tri korake.

Svetovalna služba mi pošlje nekega osnovnošolca. V svoji družini ni imel možnosti, da bi njegovi možgani naredili te tri korake. In ker možgani niso šli skozi te tri korake, mu jaz ne morem pomagati. Terapija človeka ne more zagrabiti, ker nima za nič prijeti. On rabi namestitev v neko terapevtsko skupnost, kjer za vsak korak potrebuje približno eno leto. Zato traja zdravljenje vsaj tri leta. Če pa mi pripeljejo osnovnošolca, ki je sicer tudi problematičen, a so njegovi možgani šli skozi te tri korake, pa lahko z njim delam s terapijo. Ker imam za kaj prijeti in ker otrok ima nekaj dojemljivosti.

Če starši želimo, da bo naš otrok pokončen, samozavesten, kreator lastnega življenja, mu moramo brati pravljice, zgodbe, peti, moliti z njim …

Se pravi, ponuditi otroku okolje in odnose, kjer bodo njegovi možgani lahko razvili te tri stopnje?

Ti trije koraki pomenijo, da je otrok slišal dovolj pravljic, se dovolj igral, smejal, bil objet … ko bo on pozneje kot odrasel hodil po robu med življenjem in smrtjo in ne bo vedel, ali bi šel naprej ali nazaj, ga bo ogrnil varovalni plašč. To pomeni, da ga bo preplavil globok smisel življenja, globok občutek, kaj je prav, ga bo prizemljil, da ne bo delal neumnosti. To pa je možno samo v človeku, ki je šel skozi te tri korake.

Zadnji korak je najpomembnejši – sposobnost abstraktnega razmišljanja. To je temelj za to, da se lahko oblikuje vest. Ta pa pove, kaj je prav in kaj ni prav. Če starši želimo, da bo naš otrok kreator svojega življenja, da bo on sam vplival na svoje življenje, ga sam oblikoval, mora naš otrok iti skozi te tri korake. Človek, čigar možgani ne gredo skozi te tri korake, ne razvije abstraktnega razmišljanja in avtonomne vesti, ta človek dela to, kar drugi rečejo. Je nekritičen potrošnik, vodljiv, premetava ga sem in tja, on sam pa dejansko ne odloča o svojem življenju, ampak vedno igra le neko vlogo.

Če starši želimo, da bo naš otrok pokončen, samozavesten, kreator lastnega življenja, mu moramo brati pravljice, zgodbe, peti, moliti z njim … Ampak ta proces traja intenzivno najmanj pet let. Če ima naš otrok te tri korake narejene, je ogromno možnosti, da bo v življenju kos izzivom. Tudi, če bo padel, se bo pobral.

Je upanje za ljudi in mlade, ki imajo težave s kemičnimi ali nekemičnimi zasvojenostmi?

Seveda. Rešitve so. Poznamo jih. Vendar pa: za majhen problem je potreben majhen vložek. Velikega problema pa z majhnim vložkom ne moremo rešiti. Za reševanje velikega problema je potrebno veliko angažiranja in veliko moči. Ljudje pa pridejo z velikim problemom in mislijo, da ga bodo z majhnim vložkom rešili. Ali pa celo, da ga bo kdo drug rešil namesto njih. Mi ljudem to povemo, podrobno jim opišemo proces in tisti, ki se odločijo in gredo skozi triletni program (imamo več kot 80 % uspeha), se osvobodijo, na en način prenovijo. Vendar je potrebno soočenje – veliko bom moral narediti, ker imam velik problem.