
Miha Kramli, terapevt in vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, je imel v nedeljo v sklopu Festivala družin predavanje z naslovom Otroci in najstniki ter varna uporaba pametnih telefonov in interneta. Ker je njegovo sporočilo dragoceno za vse starše, smo pripravili povzetek.
Miha, ki že leta dela z najtežjimi primeri zasvojenih od novih tehnologij je najprej razbil predsodek, da so zasvojeni predvsem mladi. Povedal je, da obravnavajo ljudi v vseh obdobjih. V ambulanti so zdravili že tako sedemletnega otroka kot tudi 85-letnega gospoda. Staršem je podrobno predstavil, zakaj je tako zelo problematično, če majhni otroci dobijo v roke elektronske naprave, kakšne posledice jim to pušča in kaj otroci potrebujejo namesto tega, da lahko postanejo in ostanejo zdravi, zadovoljni in uspešni posamezniki.
Preveč intenzivnih dražljajev za otroške možgane
Zelo resno je opozoril starše, da mora otroška zibelka (rano otroštvo) ostati nedotaknjena od novih tehnologij. Otrokovi možgani, ki so že zgodaj izpostavljeni intenzivnim dražljajem digitalnih naprav, razvijejo svoje nevrone tako, da so možgani programirani na način, da najdejo svojo zadovoljitev le v digitalnem svetu. Takšnemu otroku je zato v naravi dolgčas, ne more ga pritegniti, saj mu enostavno ne ponuja dovolj intenzivnih dražljajev na njegovem nivoju. Drugega nivoja pa ni sposoben, ker ga ni mogel razviti, saj je čas za to porabil v virtualnem svetu. Izgubil je ali sploh ni pridobil zaznavanja globine in širine, osredotočen je le na 20-centimeterski razpon.
Kramli zato tudi odsvetuje mamam, da bi med dojenjem ali uspavanjem otroka brskale po telefonu, saj otrok posledično od najbolj ranega otroštva gleda na telefon kot na del svoje mame.

Otrok brez digitalnih naprav ne bo prikrajšan, ravno nasprotno
Pomiril je starše, ki bi bili morda zaskrbljeni, da bi njihov otrok zaostal za vrstniki, če ne bi znal uporabljati nove tehnologije. Ravno nasprotno, otroci in mladi, ki imajo omejen dostop do novih tehnologij, so bolj uspešni in bolj zadovoljni. Raziskave kažejo, da otrok v sedmih dneh nadoknadi vse za nazaj in ujame vrstnike, ki so imeli neomejen dostop. S to razliko, da so imeli možgani teh otrok, ki so imeli omejen dostop do nove tehnologije, čas za razvoj vseh ostalih spretnosti, ki so nujne v življenju. Tisti, ki so imeli neomejen dostop, pa tega niso razvili.
Imamo deset prstov. Vsak prst ima blazinico, ki ima nekaj tisoč senzorjev, ki aktivirajo možgane. Ko mečemo na koš žogo, ko plezamo, grabimo … možgane aktiviramo celostno in možgani spoznavajo in so vpeti v realno življenje. Mladostnik, ki ne uporablja deset prstov, ampak zgolj drsa po ekranu ali po gladki površini playstationa, aktivira le majhen del možganov, in to samo v smeri virtualnega doživljanja.
Otroci in mladi, ki imajo omejen dostop do novih tehnologij, so bolj uspešni in bolj zadovoljni.
Kako otroku omogočiti optimalni razvoj?
Naloga staršev je, da otroku omogočijo, da njegovi možgani razvijejo vse tri potrebne stopnje.
Prva stopnja je, da možgani v domišljiji naslikajo zgodbe, pravljice. Druga stopnja je, da ob tem razvijejo tudi občutke (radovednost, strah, navdušenje, žalost …). Tretja stopnja pa je sposobnost abstraktnega razmišljanja. Ta korak je najpomembnejši – sposobnost abstraktnega razmišljanja. To je temelj za to, da se lahko oblikuje vest. Ta pa pove, kaj je prav in kaj ni.
Če starši želimo, da bo naš otrok kreator svojega življenja, da bo sam vplival na svoje življenje in ga sam oblikoval, mora naš otrok iti skozi te tri korake.
Otrok mora najmanj 1700-krat slišati pravljice, najmanj 1700-krat mora biti objet, najmanj 1700-krat se mora smejati, peti, zlagati kocke … zato, da možgani razvijejo te tri stopnje. Če je otrok namesto tega dan za dnem dobil v roke pametno napravo, možgani teh stopenj ne morejo razviti.
Kramli je poudaril, da lahko na terapijah dela le z otroki, katerih možgani so osvojili te tri stopnje. Šele takrat ima material, neko snov, na kateri lahko gradi, in otrok ima nekaj dojemljivosti ne glede na siceršnjo problematičnost. Če človek teh stopenj ni osvojil, potrebuje namestitev v terapevtsko skupnost, kjer potrebuje za razvoj vsake stopnje približno eno leto. Zato traja zdravljenje vsaj tri leta.
Tudi če bo človek, čigar možgani so v otroštvu razvili te tri stopnje, pozneje kot odrasel hodil po robu med življenjem in smrtjo in ne bo vedel, ali bi šel naprej ali nazaj, ga bo ogrnil varovalni plašč. To pomeni, da ga bo preplavil globok smisel življenja, globok občutek, kaj je prav, in ga bo prizemljil, da ne bo delal neumnosti. To pa je možno samo v človeku, ki je šel skozi te tri korake.

Kako ustvariti dobro družinsko okolje?
Raziskave so pokazale, da tam, kjer je družina vsaj dve do tri ure na dan povezana, možgani proizvedejo dovolj potrditvenih občutkov za normalni razvoj.
Ne gre za to, da se moramo sedaj starši tri ure na dan intenzivno ukvarjati z otroki. To pomeni, da so vključeni v družinski vsakdanjik in da smo povezani. Ko družina skupaj dela, hodi, poje, moli, se igra … takrat možgani proizvedejo ta kemičen proces, da se naš organizem sprosti, imunski sistem okrepi, stresne situacije izzvenijo. Naš psihični aparat se odpira življenju. Moč in volja do življenja naraščata, tudi občutek varnosti se krepi, duša se organizira tako, da išče smisel svojemu življenju. Kjer je pretirana uporaba nove tehnologije, pa tega sozvočja ni in prihaja do odklonov.
Vse se začne in konča pri starših. Oni dajo otrokom v roke prvo digitalno napravo in oni pišejo notranji zemljevid uporabe digitalne tehnologije pri otroku.
Vzgajati z avtoriteto, zaupanjem ali prijateljstvom?
Vsem trojim, pravi Kramli. Ključen pa je vrstni red, ki je danes žal postavljen na glavo in iz tega izvira cel kup težav.
Do 12. leta se vzgaja s starševsko avtoriteto, od 12. leta do 23. pa mora odnos temeljiti na zaupanju, ki se je zgradil prej. Šele od 23. leta pa imamo lahko z otrokom prijateljski odnos. Danes je ta vrstni red žal postavljen na glavo. Prezgodaj vzpostavimo prijateljstvo, po 12. letu pa preveč zaostrujemo na način avtoritete. Posledica je umik otroka in pokvarjen odnos. Otrok nam več ne zaupa in ga “izgubimo”.
Pomembno je, da se najstnikom ne odzivamo na njihov način (npr. nesramno, impulzivno). Da sicer postavimo mejo, a ob tem ostajamo mirni in trdni – mladostnik to trdnost začuti in po njej zahrepeni (tudi sam hočem biti tak kot oče).
Ko otroku sodobno tehnologijo omejimo, odvzamemo, je pomembno, da ta čas, ki je bil prej namenjen tehnologiji, s čim nadomestimo. Pri mladih je izjemno učinkovit in tudi potreben nadomestek gibanje. Na ta način je tudi odtegnitnveni sindrom veliko manjši, če ga nadomestimo s telesno aktivnostjo.
Vse se začne in konča pri starših. Oni dajo otrokom v roke prvo digitalno napravo in oni pišejo notranji zemljevid uporabe digitalne tehnologije pri otroku. Z lastnim vzgledom in držo morajo naučiti otroka, kako se nova tehnologija uporablja.
Za poglobitev tematike si oglejte tudi tri videe z Miho Kramlijem: Zasvojenost s pametno tehnologijo se lahko prične že v maminem naročju, Ogromno otroke je dlje časa na ekranih, kot so njihovi starši v službi in Večina vzgoje so zgodi do 12. leta.
O naših vsakdanjih tehnoloških pripomočkih in tem, kako jih uporabljati, da bi lahko osredotočeno živeli v tem hrupnem svetu, govori tudi knjiga Digitalni minimalizem. Knjigo, ki ni le odlično izhodišče za nadaljnji razmislek o pogostosti in namenu uporabe pametnega telefona (in druge sodobne tehnologije), ampak tudi prijetna spodbuda za spremembo na bolje, lahko naročite v spletni trgovini Iskreni.
Preberite še: Sintetične droge: Zakaj mladi iščejo tako močno tveganje, da hodijo po robu med življenjem in smrtjo?
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Spoštovani g. Kramli,moj poklon!