Medena vzgoja ter njeni sladki sadovi

Vir: Pixabay

Vse svoje otroštvo sem preživela ob brenčanju čebel. Oče je v svoji ljubezni do narave poiskal najrazličnejše oblike njenega delovanja, da ji je lahko bil blizu. Ena od teh dejavnosti je bila tudi skrb za kar nekaj čebeljih družin.

Hobi, ki zahteva veliko prostega časa

Čebelarjenje je hobi, ki zahteva ogromno prostega časa, hkrati pa tudi izjemno veliko da. In pri tem ne mislim samo na kozarce slastnega domačega sladila. Ob očetu sem preživela mnogo ur, ko se je ukvarjal s čebelami in skrbjo zanje. To je bila najina skupna aktivnost, v katero me je počasi in premišljeno uvajal. In če si ga danes, ko ga že nekaj časa ni več med nami, skušam priklicati pred oči, ga v duhu vidim pod velikanskim čebelarskim klobukom s tančico, z dolgimi rokavicami, dišečega po tlečih suhih drevesnih gobah, zbranega, počasi premikajočega in polnega hvaležnosti.

Težko razmejim, česa so me naučile čebele in česa me je ob skrbi zanje naučil oče. Oboje je namreč tesno prepleteno.

Iz letnega časa v letni čas, leto za letom

Ob pridnem in vztrajnem delu s čebelami oče ni toliko vzgajal čebeljih družin, kot je vzgajal mene. Kozarci domačega medu so bili samo »kolateralna korist«.

Spomladi, čim so temperature malce narasle, so čebele prvič pokukale iz panjev in se lotile čistilne akcije. Takoj je bilo jasno, ali je katera družina čez zimo zaradi mraza, bolezni ali lakote umrla. Ko je bilo dovolj toplo, sva v panje pogledala zares in ugotavljala, kako številčne so posamezne čebelje družine in kako je z matico. Spomnim se, da sem sedela ob očetu na pručki, on je s počasnimi gibi jemal sat za satom iz panja in skupaj sva opazovala dogajanje.

Prvo cvetje je prineslo povečano aktivnost. Izza vogala čebelnjaka sva opazovala vhode v panje in čebele, ki so izletavale in na nožicah prinašale težki tovor cvetnega prahu. Ko je bilo cvetja veliko, je bilo treba čebelje družine pozorno opazovati ves čas, da nisva spregledala znaka, ki bi opozarjal na možnost rojenja. Odločiti se je bilo treba tudi, kdaj so satnice primerno polne za točenje medu. Ob kar nekaj panjih, je to pogosto očetu vzelo kar po ves dan. Jaz pa sem prišla občasno, vonjat mešanico vonja po dimu, medu in očetovem miru. Opazovala sva vznemirljive plese posameznih čebel, ki so svoje sestrice v panju seznanjale s tem, da so odkrile novo pašo. Midva pa sva ugibala smer, kje se je pojavila nova paša in za katero vrsto cvetja gre.

Zgodaj poleti sva, večer za večerom, ko so se čebele vrnile domov in se umirile, nalagala po dva in dva panja v prtljažnik avtomobila in jih počasi vozila k stricu, malo višje v hrib, kjer raste veliko divjih kostanjev. Sredi najhujše vročine smo potem kostanjev med točili in na jesen sva jih spet, panj za panjem, vozila domov. Ob pridnem in vztrajnem delu s čebelami oče ni toliko vzgajal čebeljih družin, kot je vzgajal mene. Kozarci domačega medu so bili samo »kolateralna korist«.

Jeseni sva se skupaj odločala, če je čebelam ostalo dovolj medenih zalog, da bodo preživele zimo. Če je vreme ponagajalo, jih je bilo treba dohraniti. Potem pa je sledilo še zadnje opravilo – čebele sva morala dobro zaščititi pred mrazom. Med čakanjem na pomladne sape pa sva se posvetila kuhanju starega voska, pripravi novih satnic, okvirjem zanje, barvanju panjskih končnic. In tako iz leta v leto.

Med diši po miru, hvaležnosti, ljubezni in očetu

Izobraževanje me je poneslo naprej. Po eni strani sem imela manj časa za posedanje ob očetu, po drugi strani pa sem svoje, preko ustnega izročila osvojeno znanje, nadgradila z branjem knjig, raziskovalnimi nalogami in celo z opravljenim čisto zaresnim tečajem o boleznih in zajedalcih čebeljih družin. Najini pogovori z očetom so se spremenili. Zdaj mi je on pripovedoval manj, več sem ga jaz seznanjala z izsledki v literaturi. Vseeno pa mi je njegova izkušena zdrava kmečka pamet velikokrat pomagala ločiti zrnje od plev.

Očeta ni več, jaz sem se s poroko odselila od doma in domači čebelnjak danes prazen sameva. Družina, otroci in življenje so me odpeljali pred nove izzive. Vsak med pa še danes diši po pridnosti, miru, sožitju, neizmerni hvaležnosti in očetovi ljubezni.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.