Marjeta in Matej Tonin: »Bogu se zahvaljujeva za blagoslov družine«

Thumbnail

Mateja in Marjeto Tonin smo obiskali v Tuhinjski dolini in z njima poklepetali o družinskem življenju, odnosu družbe do družine, pa tudi o tretjem otroku, ki ga pričakujeta novembra.

Pogovor je potekal v sproščenem domačem vzdušju, h kateremu sta pripomogli njuni hčerki, 4-letna Julija in 2-letna Evelin. Deklici se zelo veselita novega družinskega člana in seveda navijata za sestrico. In starša? »Samo da bo zdrav,« pravita.

Mateja poznamo kot vršilca dolžnosti predsednika NSi in poslanca državnega zbora, Marjeta pa je zaposlena v klicnem centru. A v pogovoru sta se nam razkrila predvsem kot čisto običajna starša.

Marjeta bralcem iskreni.net ni neznana. Pred petimi leti je z nami iskreno delila stiske ob napadih in pritiskih, ki jih je v politiki doživljal Matej.

Marjeta, zakaj si se takrat odločila, da se javno izpostaviš v bran svojemu možu? Ali danes pritiske zaradi njegovega dela doživljaš drugače? Kako je biti žena politika, ki je zelo izpostavljen v javnosti?

Marjeta: Takrat sva bila ravno na poročnem potovanju in vsi tisti napadi so bili za oba kar šok. Mateja sem hotela predstaviti v drugačni luči, hotela sem povedati, da so tudi politiki ljudje, ki jih določene stvari prizadenejo. Od takrat sva oba dobila tršo kožo. Nehala sem brati forume in komentarje, čeprav se mi zdi izpostavljenost še vedno naporna. A najtežja ni prepoznavnost, ampak to, da je Matej med tednom od jutra do večera odsoten in sem sama z otroki.

Matej, si kdaj želiš, da bi lahko družino zaščitil pred prepoznavnostjo? Kako pomembno je, da te žena kljub vsem pritiskom podpira pri tvojem političnem poslanstvu?

Matej: Zame je podpora družine ključna. Hvaležen sem za Marjetino intuicijo, ker ne sprašuje veliko, ampak točno ve, kdaj rabim podporo in spodbudno besedo. Hvaležen sem ji, da podpira tri vogale hiše, včasih tudi četrtega, in zelo lepo skrbi za hčerki. Od ponedeljka do petka žal res nimajo veliko od mene.

Ob napadih na Mateja se ga hotela predstaviti v drugačni luči, hotela sem povedati, da so tudi politiki ljudje, ki jih določene stvari prizadenejo.

Glede izpostavljenosti sam nisem občutljiv in se ne obremenjujem. Ko gremo v trgovino »po fasungo«, žena včasih pravi, da vsi gledajo, kaj dajemo v voziček in kako se obnašajo otroci … Jaz tega sploh ne opazim. Če kdo misli, da je naša družina idealna in da naši otroci nikoli ne trmarijo, ima pač zmotne predstave. Smo čisto običajna družina z vsemi vsakodnevnimi izzivi. Razlika je le, da me hčerki včasih vidita na televiziji.

Kako sta se spoznala? Kaj vaju je pritegnilo drug na drugem?

Marjeta: Spoznala sva se na mladinskem verouku, kamor sem hodila skupaj z Matejevima sestrama. Matej ju je pogosto prišel iskat. Stara sem bila šestnajst let, on pa enaindvajset.

Matej: Marjeta mi je padla v oči, ker je bila zelo postavna in se je ves čas smejala. Všeč mi je bila, ker je bila tako pozitivna. Ko danes gledam šestnajstletnice, se mi zdijo otroci, midva pa sva takrat začela. (smeh) Pri tem moram priznati, da je bila Marjeta tista, ki je naredila prvi korak. Po koncu šolskega leta sem jo prišel iskat pred šolo in potem sva ves dan hodila od lokala do lokala, jaz pa sem zbiral pogum. Nazadnje je bila Marjeta tista, ki je prišla z besedo na dan. In od takrat sva skupaj. Marjeta je moja prva in edina punca, za kar sem res hvaležen.

Marjeta: Matej mi je bil všeč, ker je bil zelo pozoren, prijazen in ustrežljiv. Saj je še zdaj!

Precej mlada sta se poročila in nato dobila dve deklici. Kako sta doživljala rojstvo otrok?

Matej: Leta 2012 sva se poročila in čez dobro leto dobila prvo hčer, Julijo.

Marjeta: Zame je vsaka nosečnost čudovito in edinstveno obdobje. Vedno komaj čakam, da bom v naročje stisnila tisto malo bitjece.

Matej: Bogu sem zelo hvaležen za dve stvari. Najprej, da se nama z ženo nikoli ni bilo treba pregovarjati, ali bi imela otroke in kdaj bi jih imela. Obema se je to zdelo logično, dogovorila sva se le, da bova šla po »rednih« postopkih: najprej poroka, nato otroci. (smeh) Druga stvar je, da nisva imela nobenih težav z zanositvijo. Gledam, koliko parov danes težko zanosi in kakšno trpljenje je to. Bogu se pogosto zahvalim za ta blagoslov.

Kako usklajujeta kariero in družino? Marjeta, kako kombiniraš svojo poklicno uresničitev s poslanstvom žene in mame?

Marjeta: Najprej sem žena in mama. Zato tudi nimam posebne želje po karieri, v družini zadostuje ena. (smeh) Zaposlena sem za šest ur, veliko mi pomeni, da lahko hčerki zgodaj prevzamem v vrtcu. Zavestno sem izbrala delo, ki ga ne nosim domov, tako da se lahko popoldne res posvetim otrokom. Vseeno pa grem rada od doma, rada imam stik s svetom.

Matej je med tednom veliko odsoten, zato so za družino zelo pomembni vikendi. Kaj počnete?

Matej: Ravno zaradi moje odsotnosti med tednom imajo punce za vikende velika pričakovanja. Vsi si želimo, da ta skupni čas preživimo čimbolj intenzivno. Igramo se, gremo na kakšen izlet, na sprehod. Ko je bil sneg, smo se sankali in smučali. Običajne stvari, ki jih počne družina.

Marjeta: Mateja moram res pohvaliti, ker se nam za vikend stoodstotno posveti. Hčerki se zelo radi igrata z njim, ker se tako vživi v igro. Obvlada vse, od punčk do človek, ne jezi se!

Hvaležna sva, da se nama ni bilo treba pregovarjati, ali bi imela otroke in kdaj bi jih imela. In da nisva imela nobenih težav z zanositvijo, zaradi česar danes trpijo mnogi pari.

Matej: Glede na to, da je NSi družini naklonjena stranka, ni dovolj, da o tem govorimo, ampak moramo to udejanjati. Biti moramo prvi, ki omogočamo usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. Moji sodelavci brez otrok ne razumejo, da včasih pridem v ponedeljek utrujen v službo, ker sem bil za vikend z družino. Pri meni in ostalih v podobni situaciji je treba upoštevati, da imamo majhne otroke, kar tudi jasno povem.

Matej, videti je, da ti veliko pomeni odnos s hčerkama. Kako ga gradiš?

Matej: Na ženo in hčerki sem zelo ponosen. Zdaj, ko sta majhni, se jima poskušam posvečati predvsem preko igre. Zavedam se, da je obdobje do sedmega leta pri vzgoji in oblikovanju vrednot ključno. Res si ne želim, da bi me imeli otroci za strica ali da bi me klicali »Matej«.

Za vama je prva tretjina nosečnosti, novembra pričakujeta tretjega otroka. Presenečenje ali sta si od nekdaj želela veliko družino?

Marjeta: Oba sva si želela več otrok. Tako Matej kot jaz prihajava iz večje družine in to sploh ni bilo vprašanje. Želela sva si tri otroke, če bo še kakšen, bomo pa videli. (smeh)

Matej: Marjeta si je želela, da bi bile razlike med otroki čim manjše. Morda bi bil tretji že prej, vendar smo lani obnavljali hišo in smo imeli doma res gradbišče.

Nosečnost sovpada z Matejevim prevzemom vodstva NSi in državnozborskimi volitvami. Marjeta, kako ob pričakovanju otroka doživljaš njegovo odsotnost in obremenjenost?

Marjeta: Pravzaprav se ni kaj dosti spremenilo, saj ga že prej ni bilo veliko doma. Zadnji trije meseci so bili bolj naporni, ker sem imela nosečniške slabosti. Na srečo pod nami stanujejo Matejevi starši, ki so občasno prevzeli hčerki, da sem si lahko malo odpočila.

Matej, kako boš ob treh otrocih usklajeval službo in družino, sploh če boš imel možnost prevzeti odgovornost v vladi?

Matej: Mislim, da mora biti politika zgled usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Prevzem kakršnihkoli dolžnosti bi bil odlična priložnost, da to pokažemo tudi v praksi. Zame je družina na prvem mestu, seveda pa se rad ukvarjam tudi s svojim poklicem, saj verjamem, da lahko prek politike naredim največ za skupno dobro. Demografski trendi so neizprosni, kar je še en razlog, da bi morali biti kot družba čimbolj naklonjeni družinam in novim rojstvom. Dokler bo v družbi veljalo, da ob resni službi ni časa za otroke, bomo drveli naprej v prepad.

Predsednik predstavniškega doma ameriškega kongresa Paul Ryan je napovedal, da ne bo več kandidiral, ker noče, da bi imeli njegovi otroci samo »vikend očeta«. Kako to doživljaš ti?

Matej: Razumem ga. Tudi sam imam pogosto slabo vest, da sem le »vikend oče«. Trudim se, da bi iz tega časa potegnil največ. Trenutno so stvari v službi res skoncentrirane in prepričan sem, da bo, ko ujamemo ritem, več časa tudi za družino. Ogromno je odvisno tudi od dobre organizacije, delegiranja dela sodelavcem. Uspešni ministri v preteklosti so bili tisti, ki so znali svoje delo dobro razporediti med sodelavci in ga koordinirati. Sam ne spadam med ljudi, ki mislijo, da se bo svet brez mene ustavil. Z otroki se prioritete spremenijo in tudi jaz se spreminjam, ko družina raste.

Marjeta: Matej se res trudi. Zjutraj prej vstane, da lahko poskrbi za hčerki, ju pelje v vrtec in vsaj takrat preživi z njima nekaj časa. Zvečer se včasih vrne, da ju umije in spravi spat. Cenimo takšne drobne trenutke.

Stanovanje sta si uredila v prvem nadstropju hiše Matejevih staršev. Kako se razumete, kaj vama pomeni razširjena družina?

Marjeta: Odlično se razumemo. Matejeva starša nam priskočita na pomoč z varstvom in ostalimi stvarmi, ne bi moglo biti boljše. Ampak vhod imamo vseeno ločen. (smeh)

Matej: Res je že skoraj kičasto in Boga prosim, da bi tako tudi ostalo. Sam imam odličen odnos s starši in vesel sem, da se je tudi Marjeta tako dobro ujela z njimi. Oba jo imata zares rada. Tudi Julija in Evelin sta zelo povezani s starimi starši, res se imajo radi.

Včasih imamo občutek, da je v Sloveniji pri reševanju stanovanjskega problema ključna ravno medgeneracijska solidarnost – po domače pomoč staršev.

Matej: Ko vozim otroke v vrtec, opažam ogromno starih staršev, ki zjutraj pripeljejo otroke in s tem pomagajo preobremenjenim staršem. Časi so se res zelo spremenili in medgeneracijska solidarnost pogosto rešuje mlade družine, tako pri stanovanjskem vprašanju kot pri vsakodnevni pomoči, ker starši zaradi dolgega delavnika ne zmorejo vsega.

Kako vidite problematiko mladih družin in kaj bi se na tem področju lahko izboljšalo? Kaj so ključne spremembe, ki jih potrebujemo?

Matej: Pri oblikovanju družine mladi izpostavljajo tri probleme: službo, stanovanje in odnos družbe do družine. To so ključne točke, s katerimi se mora ukvarjati politika. Najprej, politika in celotna družba morata imeti pozitiven odnos do življenja in spodbujati družine, naj se odločijo za več otrok. Predvsem pa se moramo v praksi truditi pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja.

Politika mora biti zgled usklajevanja družinskega in poklicnega življenja. Prevzem kakršnihkoli dolžnosti bi bil odlična priložnost, da to pokažemo tudi v praksi.

Druga točka so stanovanja. Midva sva imela srečo, da sva si bivališče uredila v domači hiši, marsikdo te sreče nima. Država bi morala poskrbeti za politiko, ki bi mladim omogočila, da na finančno dosegljiv način pridejo do stanovanj.

Tretja točka so službe. Brez prihodka težko osnuješ družino. K novim delovnim mestom za mlade lahko pripomore vrsta ukrepov. Z drugačno obdavčitvijo plač, drugačno dohodninsko lestvico, davčnimi olajšavami, drugačno delovno-pravno zakonodajo lahko prispevamo k lažjemu zaposlovanju mladih. Na sobotnem kongresu NSi bomo še enkrat predstavili naš program na tristo straneh, s konkretnimi ukrepi, podprtimi z izračuni, za lažje zaposlovanje.

Družina s tremi otroki danes že velja za »veliko«. Marjeta, kako pa ti doživljaš odnos države in družbe do družine?

Marjeta: Država bi družinam lahko bolj pomagala na materialni ravni. Predvsem pa me moti odnos delodajalcev. Mamice se bojijo iti na bolniško ali polovični delovni čas, bojijo se odpovedi. To se mi zdi ključna težava.

Matej: Na papirju je že zdaj marsikaj dobro urejeno, a v praksi ne funkcionira. Nosečnice in mladi starši bi morali imeti poseben status. Strinjam se z Marjeto. Če se mama boji vzeti bolniško, to ni prav.

Za konec me zanima, kako v družini živite krščanske vrednote. Koliko vama pomeni osebna vera in na kakšen način jo predajata otrokom?

Marjeta: Pomembno se mi zdi, da vero predajava s svojim zgledom. Vsak večer molimo, beremo zgodbe iz Svetega pisma, v nedeljo gremo k maši.

Matej: Trudiva se, da bi otrokom prenesla vero, v kateri sva bila sama vzgojena. Maše z majhnimi otroki znajo biti stresne, težko se je osredotočiti na Božjo besedo in slediti dogajanju, ampak vztrajava. In hčerki sta se že kar navadili. Po večerni pravljici vedno zmolimo. Veliko nam pomenijo tudi stari običaji, predvsem okrog božiča in velike noči, od treh svetih večerov do butaric in žegnja. Pri tem vključujemo tudi babice in dedke, tako da sodelujemo kot razširjena družina.

Vera mi pomeni zelo veliko. Oba z Marjeto sva bila vzgojena v takšnem okolju, to nama je v krvi. Brez nedeljske maše bi bila nedelja prazna.

Marjeta: S hčerkama smo veliko molili za dojenčka. Ko sem jima povedala, da sem noseča, je štiriletna Julija rekla: »O, kako hitro ti je Bog dal dojenčka!« Res je bila posrečena. (smeh)

Foto: arhiv družine Tonin

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja