Marija: življenje med svetlobo in temo

Vir: Flickr.com

Čeprav sem odraščal v pretežno katoliškem okolju, mi pobožnost do Marije v mladostniških letih ni bila blizu. Ljudsko čaščenje, ozaljšano s pobožnim kičem, je bilo daleč od mojih predstav, kako živeti krščanstvo v sodobnem svetu.

Ne samo pobožnost do Marije, tudi Marija kot oseba mi ni bila najbolj blizu. Preveč idealizirana se mi je zdela, kot nedosegljiv ideal, ki se mu ni mogoče približati.

Povsem drugače kot Kristus, ki je kot Bog postal človek in se spustil v našo človeškost, se mi je Marija zdela kot oseba, ki je sicer bila človek kot mi, a se je zaradi posebnih milosti od nas oddaljila.

Tudi današnji praznik, Marijino vnebovzetje, po naše veliki šmaren, mi je bil od katoliških praznikov najbolj tuj.

Potopljen v miren počitniški čas, z vsemi ceremonijami ob škofovskih pridigah v romarskih središčih in medijskih odzivih nanje, mi je prej povzročal prej nelagodje in slabo voljo kot pa prispeval k praznični duhovni razpoložljivosti.

Potem pa se je zgodilo srečanje, ki mi je Marijo zelo približalo. To je bilo srečanje s knjigo kapucina Ignacia Larrañage Marijin molk.

* * *

Pritegnil me je že naslov. Čeprav je znano, da v evangelijih Marija spregovori zelo malokrat in večinoma ostaja v ozadju, se zdi, da smo katoličani žejni njenih besed. Tako bi lahko vsaj sklepali po zanimanju za njena prikazovanja in zapisih njenih besed, ki so nastali ob tem.

Toda Larrañaga se pri poti do Marije ne usmeri v prikazovanja, ampak se potopi v evangelije. Čeprav zelo resno vzame tistih malo njenih besed in besed o njej, ki so zapisane v Svetem pismu, želi odkriti predvsem, kaj se je dogajalo preko besed, v molku njenega srca.

In ob tem odkrije podobo, ki je daleč od idealizirane podobe popolne gotovosti in miru, s tem pa veliko bliže izkušnji človeškosti vsakega izmed nas.

Čeprav je Marija ob angelovem oznanjenju doživela nadnaravno in bila deležna popolnega spoznanja, ne moremo reči, da je bilo njeno življenje ves čas hoja po svetli gotovosti. To se morda zdi nam, ki opazujemo zgodbo s svojega konca.

Nasprotno, njeno življenje je bilo hoja med svetlobo in temo, med gotovostjo in negotovostjo. Pa ne samo na zunaj – v preizkušnjah, ki ji jih je prineslo življenje, začenši z razkritjem nosečnosti, ko je bila v nevarnosti poroka z Jožefom, pa potem s pregnanstvom v Egiptu in najbolj s kruto smrtjo njenega sina.

Čeprav je bila izredno obdarovana, ni točno, da bi lahko Marija sproti odganjala vse sence, ki so se podile po njenem srcu, pravi Larrañaga. In opozarja, da nam nekateri dogodki v evangeliju jasno povedo, kako Marija ni takoj povsem razumela stvari, ki so se ji dogajale.

Že ob obisku pastirjev v Betlehemu se je Marija z drugimi čudila temu, kar so povedali pastirji, in potem njihove besede shranila v srcu in premišljevala. Pri darovanju v templju evangelist Luka znova poroča, kako se je Marija skupaj z Jožefom čudila temu, kar se je govorilo o Jezusu.

Dogodek, ki najbolj očitno kaže, kako Marija počasi odkriva skrivnost svojega sina, pa je, ko se je dvanajstletni Jezus »izgubil« v templju. Luka povsem jasno pravi, da Marija in Jožef nista razumela besed, s katerima jima je Jezus pojasnil, kar je storil. In znova dodaja, da je Marija te besede shranila v svojem srcu. Dogajanje v njem najbrž ni bilo kot spokojna gladina morja v jutranjem brezvetrju.

Je v letih enoličnosti življenja v Nazaretu ves čas povsem zaupala, da je to res, kar ji je bilo razodeto ob spočetju? Je bil njen deviški zakon kot plutje po nebeških višavah ali je v vsakdanjosti zakonskega življenja tudi dvomila, če je pot prava? Je ob najtežjih preizkušnjah, predvsem ob križanju, z vso gotovostjo in mirnim zaupanjem vedela, kako se bo zgodba končala?

Takšna predstava bi nasprotovala evangeljskim poročilom.

Človek je nekaj malega trdnosti in kup negotovosti, pravi Larrañaga. In Marija je kot človek z nami delila tudi te dimenzije človeškosti.

* * *

To je bila podoba Marije, ki mi je bila veliko bolj blizu od tiste, ki sem jo prejel kot dediščino (slovenske) katoliške kulture.

Naenkrat Marija ni bila več oddaljena, mistificirana ali celo posladkana, ampak nekdo, ki mi je lahko kot človek iz mesa in krvi, kot podobna mešanica trdnosti in negotovosti, še kako blizu.

Milost, ki je je bila deležna, namreč da je bila obvarovana greha (ne pa tudi skušnjav!), ni bila več razlog za Marijino oddaljenost, ampak je postala njena prednost, »boniteta«. Kaj je namreč boljšega kot v stiski se obrniti na človeka, ki ti je blizu, pa je z Božjo pomočjo zmagal tisto, česar ti nisi zmogel?

Tudi praznovanje Marijinega vnebovzetja je postalo drugačno. Čeprav gre pri vnebovzetju za »skrivnost vere« in cerkveno dogmo, o kateri bi se dalo veliko govoriti, je bližina Marijine človeške podobe v meni rodila tudi varnost zaupanja za njeno, med človeškimi bitji edinstveno usodo.

Marija ni v vijuganju med svetlobo in temo kljub preizkušnjam in skušnjavam nikoli padla v temo greha. Zakaj bi potem morala v temo smrti?

Bog je pri Mariji samo dokončal, kar je v njej začel. Svetloba gotovosti, ki jo kljub obdobjem senc vodila skozi življenje – in na katero je Marija v svoji svobodi odgovarjala z »zgodi se« – je zdaj zmagala v polnosti.

Če se je njen sin kot Bog spustil k nam, nam Marija z zmago svetlobe, ki je prežarila njeno nikoli s temo greha in smrti zaznamovano telo, odpira pot k Bogu.

Želim vam lep praznični dan!

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja