Mamine modrosti za novorojene mamice

Vir: Stoyblocks

Še vedno se zelo živo spomnim občutka, ko sem postajala mama. Neverjetno je, ko se spomnim svojih nosečniških predstav o tem, kako bo naše prvo leto z dojenčkom izgledalo. Iskreno povedano, naša realnost se je bolj malo skladala z mojimi pričakovanji. Bilo je mnogo težje, kot sem sprva sploh zmogla dojeti, da bi lahko bilo. A bilo je tudi mnogo mnogo globlje in bolj transformativno, kot bi si sploh kdaj upala predstavljati.

V prvih mesecih po rojstvu drugega otroka sem začutila nekaj modrosti, ki sem jih spoznala kot novorojena mamica mojemu prvemu otročku, in si jih v težkih trenutkih v glavi ponavljala ter se z njimi tolažila. Nekaj jih delim z vami.

Izžaluj, česar ni več in ustvari prostor za novo

Vsaka nova situacija prinese nekaj novega, a obenem marsikaj tudi odnese – vsak konec je nov začetek. Kljub temu, da se male štručke neizmerno veselimo, kmalu ugotovimo, da je prihod dojenčka prinesel mnogo sprememb in da določenih stvari ne moremo več početi isto. Če si prej potrebovala petnajst minut, da si se odpravila od doma in ob tem poskrbela le zase, kar naenkrat potrebuješ skoraj eno uro, ker se vmes otrok še pokaka, polije, ali pa joka, ker je lačen. Seveda je treba obleči še sebe in ničkolikokrat se zgodi, da te otrok pobruha ravno pred izhodom, ali pa da vsa preznojena v bundi že drugič dojiš, ali pa iščeš dudo, ki je pred odhodom padla pod mizo. Seveda vse skupaj z vsakim dnem, odhodom ali mesecem postaja lažje in bolj organizirano, ampak vseeno. Sprememb je mnogo in vse nam niso všeč.

Normalno je, da ti vse spremembe niso všeč

Glede na to, da je toliko novega, imaš razlogov za ponos in veselje res veliko. Naj bo več prostora za vero in zaupanje vase, dobro postavljene vrednote in smer, v katero bosta v starševstvu šla.

Prostora za vaju kot partnerja ni več toliko, kot ga je bilo prej, naravno je tudi, da ima mamica skoraj vedno svoje misli pri dojenčku. In ko ravno začneš gledati film, ki si si ga že tako želel pogledati, pa otrok začne jokati … ti ni lahko. In to je normalno. Normalno je, da žaluješ za časom, ko sta bila le vidva. Normalno je, da žaluješ za časom, ko si bila še sama. Normalno je celo, da pogrešaš trebušček, kjer je bil otroček na varnem, ti pa si vseeno (čeprav z vsakim mesecem nosečnosti manj) lahko uživala svojo svobodo. Normalno je, da v svojem čustvovanju čutiš dvojnost – po eni strani si najbolj srečna, po drugi strani pa še nikoli nisi bila tako ranljiva in prestrašena. Zdaj, ko te detece okupira sto odstotno, je tvoje lastne svobode res veliko manj, vendar obljubim, da bo prišla nazaj. Bo drugačna, vendar če si boš pustila začutiti svojo žalost in celo jezo, bo ta svoboda mnogo slajša in mnogo več vredna, kot je bila kdajkoli. Ko boš čutila vse, kar prihaja v tvoje srce, boš lahko tudi počasi izpuščala in ustvarjala prostor za novo – to pa velja tudi ob vsakem nadaljnjem družinskem članu, ko se družina veča.

Dnevi so dolgi, leta so kratka

Kadar dojenček joka in ne moreš narediti prav nič, da ga umiriš, se zdijo minute kot ure, ure kot dnevi in dnevi kot večnost. Neprespane noči, dojenje, črpanje in hranjenje na nekaj ur ali celo minut, stalno pokakane pleničke, kupi perila in ti, kot mama in le mama, cela predana tej mali štručki, ki potrebuje le tebe in za katero si cel svet. Dnevi so monotoni, včasih samo čakaš, da srečaš kakšno odraslo osebo, s katero si boš lahko izmenjala nekaj odraslih besed … ali pa čakaš, da že končno pride domov mož in greš lahko normalno na stranišče. Pa vseeno, kar naenkrat se zbudiš in je otroček star eno leto, nato dve, tri, štiri … in te v srcu stisne: »Kam gre ta čas, kam rasteš drago detece?« In takrat dojameš, da so dnevi včasih res dolgi, ampak leta so pa kratka in da je pravzaprav res, kar pravijo mamice najstnikov in babice: »Uživaj in užij jih v polnosti.«

Vse bo minilo

Fraza se pravzaprav nanaša na zgornje misli, pa vendar. Čisto zares drži – vse mine. Enkrat otročička ni treba več nosit, enkrat ni več potrebno basati vozička v premajhen avto. Enkrat otroka ni treba več loviti po vrtu, ker vidi samo cesto in stopnice. Enkrat začne spati. Enkrat nisi samo ti: »Mami, mami!« ampak pride v ospredje ati. Enkrat boš dobila sebe in svoj čas nazaj (ne izpusti tega, prosim). Enkrat ne bo več joka za vsako stvar, čustvenih izbruhov, pregovarjanja. Enkrat, ko bo vse to mimo, se boš spomnila na frazo »vse bo minilo« in boš dojela, da čisto zares mine. Dokler pa še traja, si v težkih trenutkih to ponavljaj.

Ne kompliciraj

O moj Bog, kako mi je šel ta stavek na živce. Ne kompliciraj. Ja kako, če ne znam? Kmalu sem ugotovila, da vsak komplicira po svoje. Nekomu je kompliciranje, da je otrok vedno v čisti majčki, drugemu pa je kompliciranje, da ga vzameš v naročje vedno, kadar mu je hudo. Vsaka komplicira po svoje in prav je tako. Ob tem ti predvsem polagam na srce, da najdi tisto, za kar ti je vredno komplicirati. Naj bo kompliciranje, kot ga drugi poimenujejo, le zagovarjanje tistega, kar je tebi pomembno. Naj ne bo to kompliciranje iz strahu, ampak iz pomirjenosti s sabo, svojo vzgojo, s svojim otrokom, s svojo družino – ali pa pomirjenost s tem, da še ne veš, kakšna točno je vaša pot in vaš način. To je tvoja izkušnja starševstva, tvoj otrok, tvoja odgovornost. In včasih pač moraš malo komplicirat, da najdeš tisto lepo ravnino z razgledom.

Male zmage

Bodi ponosna nase za vsako malo zmago. Za vsak prvič, za vsak majhen korak, za vsak uspeh, za vsak izziv, ki ga sprejmeš in za vsak strah, ki ga zmoreš pretvoriti v izkušnjo moči. Nekomu se bo zdelo skoraj neumno, da je drugemu zmaga prvič uspešno previti malo štručko, za katero te je sprva skoraj strah, da je ne zlomiš, ko je pa tako majhna. Samo ti veš, kateri so tvoji največji izzivi in katere so tvoje male zmage. Glede na to, da je toliko novega, imaš razlogov za ponos in veselje res veliko. Naj bo več prostora za vero in zaupanje vase, dobro postavljene vrednote in smer, v katero bosta v starševstvu šla. Nova situacija je priložnost, da pretirani kritiki in zahtevnosti do sebe začenjaš po malo in malo odvzemati prostor. Ne bodi skromna v doživljanju sebe, dovoli si biti ponosna nase in na svojo družino.