“Mamica, je težko imeti otroka?”

Foto: Shutterstock

Zadnjič me je, sredi nekega zares neodložljivega opravila, ki je od mene zahtevalo precejšnjo zbranost, moja devetletnica zmotila prav s tem vprašanjem. V moji glavi se je odvil pravi miselni vihar. Kaj odgovoriti? Ali tole lahko počaka na primernejši trenutek? Kaj sploh hoče izvedeti?

Po trenutnem navdihu se mi je zdelo najbolje, da v tistem trenutku previdno poizvem, kaj jo sploh zanima, potem pa določiva čas, ko se bova o tem pogovorili.

Kaj hčerko sploh zanima?

Par dni nazaj smo se doma pogovarjali o družinskih prijateljih, ki imajo tri otroke, vsakega pa je rodila druga mama. Zato je obstajala možnost, da hčerko zanima, ali je težko zanositi, biti noseč in nato roditi. Obstajala je tudi možnost, da jo zanima karkoli v zvezi s spočetjem, česar še ne ve.

Izkazalo pa se je, da jo zanima točno to, kar je vprašala. Ali je težko biti mama otrokom. Ali jih je težko imeti, jim biti skoraj vedno na razpolago, se čemu odpovedati, jih negovati, ko so bolni, jim brisati solze, ko tečejo zaradi česarkoli.

Kako naj odgovorim, da ne bo na materinstvo gledala zlahka, a hkrati ne kot na nekaj groznega?

Vprašanje me je spodbudilo, da sem na to področje pogledala drugače. Kako naj odgovorim deklici, ki bo, preden se bomo vsi skupaj »obrnili okrog«, tudi sama na tem, da se bo odločala o svojem materinstvu. Kako naj odgovorim iskreno, odkrito, ko pa vendar, kot moj otrok, vse o meni čuti, ve in nosi v svojem srcu? Kako naj odgovorim, da je hkrati ne prestrašim in da na materinstvo ne bo gledala preveč na lahko, kot nekaj, kar se kar zgodi? Vedela sem, da gre za pomembno vprašanje in še pomembnejši odgovor. Zato sem se v mislih pripravljala na pogovor.

Ja, otroke je težko imeti. So neizmeren dar in kot za vsako vredno stvar, se moraš tudi tukaj potruditi do svojih skrajnih moči. A ne pozabi, da so dar. Čas, kdaj se bova o tem pogovorili, sva sicer okvirno določili, a se je nazadnje izteklo drugače. Želela sem, da bi bil to čas, ko bova povezani, ko bova lahko telesno skupaj, najbolje v najinem »gnezdecu«, kot take trenutke imenujeva z najino govorico. Nepričakovano se je ponudila priložnost, ki sem jo seveda zagrabila.

Torej, kako je s tem? Ko na splošno pomislim na »imeti otroke«, nikoli ne pomislim na težave. Imeti otroke je veselo, osrečujoče, bogato in razburljivo. To, da sem mama otrokom, je izpolnitev mojih najglobljih razumskih in čustvenih želja. To je bilo položeno v božji načrt zame od dne, ko me je Stvarnik »stkal v telesu matere«.

So plusi in minusi

Seveda pa se v »imeti otroke«, skrivajo tudi mnoge ure, ki sem jih v hudih slabostih preživela v nosečnosti, skrivajo se neprespane noči, skriva se skrb za otroka, ki je hudo bolan, skrivajo se dvomi  ob otroških grehih in stranpoteh, skrivajo se trenutki, ko se sprašuješ, če si kot mama čisto zares sposobna nositi breme vseh svojih otrok, če se nisi močno precenila, da si jih toliko rodila, skriva se nemoč, ko gredo stvari povsem po svoje. Skriva se občutek krivde, ko si s katerim od otrok značajsko nikakor ne prideš tako zelo blizu, kot si si nekoč v svojih idealih predstavljala. Skriva se tvoja visoka vročina in boleči sinusi, ti pa vseeno moraš poskrbeti za nekatere stvari v zvezi z otroki … Ampak to je le tista stran tehtnice, ki je visoko, ker ima močno, močno protiutež.

Protiutež je v obliki velikih brezzobih nasmeškov, v obliki pohval, da se tvoj otrok lepo razvija in je dobrovoljen, v obliki objemov in dokazov, kako zna nekoga imeti rad in kako je občutljiv za krivice in nesreče. Protiutež se skriva v spoznanju, da ga prizadene nepravičnost (tudi) do drugih, da zna razdeliti svoje priboljške. Dodatno težo doda doseganje nekaterih otrokovih lastnih ciljev in uspešno spopadanje z neuspehi na drugih področjih. Protiutež je, ko ti najstnik reče, da te ima rad. In to kljub temu, da je še prejšnji dan besno jezikal najbolj nemogoči mami na tem svetu.

“Ja, težko je imeti otroke. So pa dar.”

Vem, kako je biti mama dojenčkom, kako je biti mama otrokom, kako je biti mama najstnikom in kako je biti mama skoraj odraslim otrokom. Vsako obdobje je nekaj čisto posebnega in dokler nisi v njem, nimaš pojma, kaj te čaka v naslednjem. Kajti vsako obdobje je povsem drugačno. In zato lahko potegnem črto le do trenutka, ki ga živim zdaj. Tudi sanja se mi ne, kakšno bo moje materinstvo, ko bodo vsi otroci odšli od doma, ko bom postala babica, ko bom ostarela, ko… Bo težko »imeti otroke«, če se jim zalomi v zakonu? Bo težko, če ostanejo sami? Bo težko, če bodo brez službe in nesrečni? Bo težko, če se bodo težko prebijali skozi življenje, bodo bolni ali neljubljeni? Zagotovo.

Kaj naj ti torej rečem draga moja deklica? Ja, otroke je težko imeti. So neizmeren dar in kot za vsako vredno stvar, se moraš tudi tukaj potruditi do svojih skrajnih moči. A ne pozabi, da so dar. Darovi pa so nekaj lepega, nekaj dragocenega. Naša materinska telesa je Bog opremil tako, da zmoremo. Dal nam je tudi moža in zato je izbira pravega moža najpomembnejša odločitev, ki jo boš v svojem življenju naredila. In dal nam je zgled Marije. Torej boš nekoč z božjo pomočjo opremljena z vsem kar potrebuješ, da boš lahko imela otroke. Težko bo, ampak tudi tako lepo, da ti tega nihče ne more povedati z besedami.