Mame, pripenjam nam medaljo

Caucasian mother and children playing on sofa

Nekoč sem prebrala stavek, da je življenje tisto, kar se zgodi medtem, ko načrtujemo velike stvari. Mame pri tem nismo nobena izjema. Načrtujemo osebno urejenost, čudovit zakon, ki bo gladko tekel, otroke, ki bodo pridni, ubogljivi in čisti, urejen dom, kariero, dejavnost na področjih, ki so nam blizu … Potem pa se zgodi življenje.

Na zunaj in na znotraj smo urejene ali pa tudi ne, zakon je nikoli dokončana pot, otroci hodijo po svojih poteh in so ves čas zapackani, zares urejen dom imamo ob posameznih priložnostih, a le za kratek čas, kariera nas osrečuje, duši, navdušuje, polni in prazni z energijo, vse ob enem, ljubiteljske dejavnosti pa nam pogosto vzbujajo slabo vest, ker nikoli nismo čisto prepričane, da si »zaslužimo«, da nam »pripada«, da smo res tam, kjer bi morale biti … A kljub pomanjkljivostim, delamo izjemne stvari.

In potem se je letos zgodila še epidemija.

Mame, se zavedamo kaj smo zmogle? Kljub moškemu doprinosu, smo namreč me tiste, ki svet delamo mehkejši, bolj človeški. In kljub temu, da smo telesno šibkejše, zmorejo naša ramena nositi izjemno težo.

Ti, mlada mamica si se skozi viharje poroda podala sama, brez pomoči svojega moža … Čudovito delo si opravila.

Ti, ki si pasti prvih dni materinstva prebrodila brez svoje mame ob sebi … Seveda si zmogla; ko postanemo mame, zmoremo ogromno.

Čudovita si tudi ti, ki si svojo kariero dala na stran in pozabila na sestanke in službo, ker si se vsa posvetila svojemu malčku, katerega vrtec je bil zaprt. Namesto, da bi reševala pomembne službene naloge, si se igrala prstne igrice, pela otroške pesmi in brala pravljice. In male lepljive ročice, so se te ves čas držale.

Navdihujoča si ti, ki si med dopoldnevi skrbela za šolanje svojih otrok, za to, da so bili siti in si poleg vsega pričarala še čas za svojo službo. Pogosto je bilo treba potegniti v noč, a na koncu se je izšlo ….

In ti mama, ki si zdržala ob svojemu najstniku, ko ni mogel dni in skrivnosti deliti s svojimi prijatelji … Tudi ti si zaslužiš priznanje. Mame vemo, kako zna biti to naporno.

In seveda ti, ki si poskrbela za zaloge zdravil, vitaminov, zdrave hrane in priboljškov, s katerimi je šlo življenje lažje.

Ti, ki si iskala rešitve, kako prekrmariti skozi slabo voljo in naveličanost vseh družinskih članov. Bila si izjemna.

Ne smemo pozabiti nate, ki se ti je vsake toliko zdelo, da ne bo več šlo, pa si se po slabem popoldnevu navsezadnje vseeno zbrala, povezala raztrgane nitke in uredila šopek odnosov. Lahko si ponosna nase!

Danes, drage mame, bi nam rada pripela medaljo. Ker smo krasne, izjemne, vztrajne, kreativne, marsikdaj, tudi v času epidemije, so naše sposobnosti prav zares neverjetne.

Pa seveda si krasna ti, ki si podpirala moža, ko je ostal brez moških potrditev in izzivov, ki si mu predlagala masažo in ga razvedrila …

In nadvse spodobna si ti, ki si ob vsem dogajanju v njem poskrbela, da je dom ohranjal vsaj osnovno urejenost in si ga morda tu in tam okrasila celo s cvetjem …

In kako odločna, polna navdiha in idej si ti, ki si vsako jutro prebujala otroke in jim dneve urejala v obvladljivo strukturo …

Draga mama, čez svoje sposobnosti si šla ti, ki si se potrudila šolsko snov otrokom predstaviti drugače in odgovoriti na tisoče vprašanj, ki jih učiteljice na video sestankih niso uspele …

Priznanje si zaslužiš tudi ti, ki si učiteljica, in si se razdajala za učence, kljub temu, da so za pisalno mizo ob tebi  sedeli tvoji otroci, prav tako potrebni pomoči

Izjemna ti, ki si delala v trgovini, da smo imeli osnovne potrebščine zagotovljene. In ti, ki si cele dneve in noči v skafandru skrbela za najtežje bolne, medtem ko je za tvoje otroke skrbel nekdo drug, ali pa so bili celo sami …

Ti, ki si ostajala topla in nežna in prijazna, kljub trdemu in na trenutke strašljivemu času … hvala ti!

Draga mama, ti, ki praviš, da nisi več za nobeno delo, med tvojimi prsti pa ure in ure polzijo jagode rožnega venca … si vedno znova zgled vsem okrog sebe.

Pa ti, ki si v teh mesecih ostala brez službe in zaskrbljena, če in kako boste finančno zmogli skozi krizo … pa se še vedno trudiš, prebijaš in delaš vse, da bi zmogla in zmogli, neverjetna si!

Ne smem pozabiti na vse mnoge mame, ki ste poleg skrbi za svojo ožjo družino, brez zunanje pomoči skrbele še za kakšnega ostarelega ali bolnega svojca. Kako naporno je moralo biti kolobariti med potrebami otrok, domačega gospodinjstva in potrebami oskrbovanca. In si ob tem kdaj pa kdaj utrgati trenutek tudi samo zase.

In seveda vse tiste, ki ste sebi in drugim brisale solze ob izgubah vam dragih ljudi, ki jih je Bog poklical v svoje naročje.

Danes, drage mame, bi nam rada pripela medaljo, ker smo krasne, izjemne, vztrajne, kreativne, marsikdaj, tudi v času epidemije, so naše sposobnosti prav zares neverjetne. Čeprav medalja bo v resnici sestavljena iz nasmehov, objemov in kakšne rožice, bo vseeno medalja. Zlata, žlahtna, bleščeča. Hvala v imenu vsega sveta! Res smo carice in herojke!