Foto: CanvaDanes je materinski dan in medtem ko številni iz srca podarijo mami rožico in objem, se drugi držijo nekoliko bolj kislo, in je morda tista rožica samo še ena dolžnost, ki jo morajo opraviti, ker se pač spodobi. Ali pa še to ne.
Videti je, da ima veliko odraslih ljudi s svojo mamo precej zapleten odnos. Govorijo o tem, da jih duši, da je posesivna, da jih čustveno izsiljuje, da se meša v njihovo življenje, partnerski odnos, da jih ne spoštuje kot odrasle ljudi … Mama navadno o tem ne ve ničesar in se razočarana sprašuje, kaj je storila narobe, da se je odrasli otroci izogibajo.
Noben odnos ni v življenju otroka, kar smo na neki točki mi vsi, tako zelo pomemben kot je odnos z mamo. Z žensko, v katerem telesu smo bili spočeti, sprejeti, donošeni in rojeni. Brez njene vsaj minimalne pripravljenosti, da nam podari življenje, nas ne bi bilo. Od nikogar ne bomo nikoli tako zelo odvisno, kot smo bili od nje. Z njo smo duševno in psihično prepleteni bolj kot si sploh moremo predstavljati. Vsak otrok ima svojo mamo brezpogojno rad in ji je pripravljen odpustiti karkoli in za njeno ljubezen storiti karkoli, ne glede na ceno.
Ne moreš vzgojiti otroka, ne da bi ga ranil.
Ampak, ljudje ne ostanemo otroci
Otroci odrastejo in redkokje se to zgodi brez vsaj minimalnega pretresa s primarno družino. Kot pravi imago terapevt Rudi Tavčar v naši naročniški oddaji, ne moreš vzgojiti otroka, ne da bi ga ranil. In naše mame so nas večinoma ranile. Morda s premalo morda s preveč pozornosti.
Kakorkoli, otrok, ki želi odrasti, mora nujno zavzeti neko distanco do svojih staršev in se osamosvojiti. Fizično, psihično in na duševni ravni. V idealnem primeru, ki jih tudi ni malo, si nekdanji otroci in starši pustijo prosto pot in se povežejo kot odrasli ljudje, ki imajo skupne korenine, skupno preteklost in si želijo tudi skupne prihodnosti na podlagi novih, odraslih temeljev.
Vedno pa ne.
Nobena mama ni idealna in ni popolna
In tega niti nihče ne pričakuje. Vendar pa veliko odraslih otrok zavoljo notranjega in zunanjega miru in dobrobiti svojega psihičnega zdravja in družine, izbere, da imajo svojo mamo precej na distanci. Kdo je za to kriv in kakšni so za to razlogi je najbrž toliko odgovorov, koliko je mam in otrok. Na tem mestu jih ne bomo odkrivali. Dejstvo pa je, da kljub temu, da so tako izbrali, večina ljudi čuti, da to ni prav in ni dobro. Morda je za njih, v njihovi situaciji nujno, ni pa dobro in ni naravno.
V svojem potovanju odraščanja in osebne rasti moramo priti do točke, da na svoje starše in zlasti na mamo pogledamo z prizanesljivostjo.
Dovoliti svoji mami, da je odrasli otrok
V svojem potovanju odraščanja in osebne rasti moramo priti do točke, da na svoje starše in zlasti na mamo pogledamo z prizanesljivostjo. Ko dobimo svoje otroke, je to nekoliko lažje. Vidimo namreč, kako lahko je imeti visoka merila glede vzgoje in odnosov z otroki, dokler nimaš … no, svojih otrok. Potem pa vidiš, da ni potrebno veliko, da na tej poti padeš in svoje otroke nehote prizadeneš. Ali pa jih prizadenejo okoliščine, na katere ti nimaš vpliva in morata tako ti kot otrok spoznati, da idealne mame ni. In to boli.
Po takšnih bridkih spoznanjih se precej lažje na svojo mamo ozreš z malo več razumevanja. Vsi delamo napake, ni enostavno in poti nazaj ni.
Lahko je bila dobra ali slaba, ali najverjetneje nekaj vmes, toda ker mi očitno živimo, ker nam je to na neki točki omogočila, si zasluži naše spoštovanje.
Je pa pot naprej
Pot naprej pa nujno vodi v sprejemanje odgovornosti za svoje življenje in za svoje odnose. Če je odnos z mamo dober, hvala Bogu. Če ni, lahko storimo dve stvari. Najprej, se zavemo, da svojega starša ne moremo spremeniti. To so sanje, ki jih mora pokopati vsak otrok, ki želi odrasti. Starš, mama, se bo spremenila, ko bo sama hotela, zmogla … ni v naši moči, da bi to spremembo sprožili. Potem drugič – da imamo do nje spoštovanje. Lahko je bila dobra ali slaba, ali najverjetneje nekaj vmes, toda ker mi očitno živimo, ker nam je to na neki točki omogočila, si zasluži naše spoštovanje.
Ni treba, da smo dnevno z njo, če se nam postavijo kocine pokonci, ko vidimo njeno številko na telefonu. Ni treba, da kot odrasli dovolimo njen prevelik vpliv na naše življenje, če tega ocenjujemo kot razdiralnega. Treba pa je, da poiščemo, kar je na njej dobrega, pristnega, kaj nam je dala … in to v njej cenimo in ji to pokažemo. To si želi in to si bomo mi želeli kot ostareli starši od svojih otrok. Damo kolikor zmoremo in tisto pristno.
Lahko imamo natančno zastavljene meje glede tega, kaj si dovolimo in kaj ne, toda reči mami hvala, je vedno dobra ideja. Še zlasti na materinski dan.
Lep in blagoslovljen materinski dan vsem mamam! ♥ Brez vas, ne bi bilo nas. Hvala.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Nada Zupančič: Postanite mama, ki spodbuja in motivira, ne pa kritizira
Dr. Miha Rutar: Kako svojim staršem postaviti mejo?
Mag. Urška Petak: “Na smrt starša ne moreš biti nikoli dovolj pripravljen”
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Iskrene čestitke vsem mamam za materinski dan!
Danes zjutraj, že navsezgodaj, sem obiskala grobove moje mame, obeh starih mam in moževe mame. Vsem sem nesla nageljčke in se v mislih ustavila z vsako od njih. Mami sem hvaležna, ker me je rodila in me vzgojila, mamini mami, ker je rodila mojo mamo, očetovi mami, ker je rodila mojega očeta in moji tašči, ker je rodila mojega moža. Vem, da je vsaka izmed njih, ne glede na njihove napake in pomanjkljivosti, dala vse od sebe za svoje otroke. Vem tudi, da je vsaka izmed njih imela težko življenje.
Vemo, da vse matere niso idealne. Res, nekatere so posesivne, preveč vsiljive, ukazovalne, skratka, žleht. Toda upam si trditi, da je večina mater zelo dobrih in bi dale življenje za svoje otroke.