Mama, kje so nebesa?

Foto: Canva

Otroci z vsemi čutili odkrivajo in zaznavajo svet okoli sebe. Ker se jim vse zdi novo, presenetljivo, čudovito, a tudi nerazumljivo in vznemirljivo, se jim poraja cela kopica vprašanj: tudi o Bogu in veri. Slednja nas, odrasle, zaradi različnih vzrokov pogosto spravijo v zadrego. Največkrat nas ohromi strah, da ne bomo zmogli dati pravega odgovora; spet drugič nas vznemiri tema, s katero se sami težko soočimo … A ne glede na naše še tako utemeljene vzroke in ne glede na zahtevnost otrokovega vprašanja je naloga odraslih (še posebej staršev), da se nanj odzovemo. Če ne gre v tistem trenutku, pa takoj, ko je to mogoče. Pogumno in z zaupanjem navežimo stik in otroka z odgovorom usmerimo na pot, ki se nam v danem trenutku zdi zanj najbolj prava. (Če tega ne bomo storili mi, bo svoj odgovor prej ali slej poiskal drugje.)

Na vprašanje odgovorimo z vprašanjem

Da bi ugotovili, o čem razmišljajo, kaj točno jih vznemirja oz. zanima, ne podajmo takoj odgovora, temveč jim najprej odgovorimo z vprašanjem: »Kaj pa ti misliš (kje so nebesa, kakšen je hudič …)?« Njihov odgovor pozorno poslušajmo. Morda so videli neko podobo, ki jih je močno pritegnila, ali pa so prijatelji v šoli zasadili dvom, ker so po njihovem mnenju nebesa zgolj v pravljici. Vse, kar nam otrok v tem odgovoru pove, je za nas ključna informacija, kako odgovarjati naprej. Pomembno je tudi, da smo prepričani, kaj točno otroka zanima: včasih si ustvarimo mnenje vnaprej in začnemo razlagati na dolgo in široko, otrok pa od nas pričakuje samo kratek odgovor.

Pogumno in z zaupanjem navežimo stik in otroka z odgovorom usmerimo na pot, ki se nam v danem trenutku zdi zanj najbolj prava. Če tega ne bomo stori mi, bo svoj odgovor prej ali slej poiskal drugje.

Povejmo to, kar vemo

Začnimo s kratkim in jasnim odgovorom, na način, ki bo otroka pomiril, in ne prestrašil. Nebesa so tam, kjer je Bog. Hudič je tisti, ki želi, da ne bi poslušali in ubogali Boga. Če otroka odgovor umiri in ne sprašuje dalje, se ustavimo. Ni treba, da izve vse naenkrat. Bo že prišel z novim vprašanjem na dan, ko ga bo zanimalo. Če pa otrok sprašuje dalje, pa si tudi mi vzemimo čas in mu potrpežljivo odgovarjajmo naprej. Z vsakim odgovorom povejmo kako novo podrobnost več.

Nič hudega, če otrok v naše besede podvomi

Čeprav smo prisluhnili otroku, mu preprosto in jasno odgovorili na njegovo vprašanje, vzgajamo otroka v veri že od malega, pride do obdobja, ko otrok v naš odgovor iz različnih razlogov podvomi (upor, mnenje okolice …). Ne ujemimo se v zanko strahu in ne zapletajmo odgovora s prepričevanjem v naš prav. Prisluhnimo otroku, mu izrazimo razumevanje ter podelimo svojo izkušnjo, ko smo se sami spopadali s kakšnim dvomom. Prav vsak izražen dvom pa je tudi za nas edinstvena priložnost, da utrdimo svoje prepričanje in poglobimo zaupanje.

Ne ujemimo se v zanko strahu in ne zapletajmo odgovora s prepričevanjem v naš prav.

Priznajmo, da ne vemo vsega

Skupaj z otrokom odprimo Sveto pismo in v njem poiščimo odgovor. Kadar nismo čisto prepričani v svoj prav, lahko za nasvet in mnenje povprašamo duhovnika, sorodnika ali prijatelja, za katerega vemo, da je dobro podkovan z verskim znanjem. Z nekoliko starejšim otrokom lahko skupaj poiščemo odgovor tudi na svetovnem spletu, pri tem pa uporabimo vire, ki so preverjeni in zaupanja vredni (situacijo izkoristimo tudi za pogovor o razločevanju med dobrimi in zavajajočimi informacijami). Dobra rešitev je tudi skupna molitev in prošnja, naj nas Bog vodi do razjasnitve zastavljenih vprašanj.

Govorimo resnico

Otroci nas bodo zagotovo veliko spraševali o stvareh, o katerih jim ne bomo znali dati nekega preprostega odgovora, ker bodisi ne poznamo dovolj Svetega pisma bodisi nismo dovolj teološko podkovani ali pa določenih stvari glede vere z našim človeškim umom preprosto ne moremo dognati. Bodimo odprti in dovolj ponižni, da jim priznamo resnico. Ne izmišljujmo si odgovorov, temveč jih raje naučimo, da ni nič narobe, če ne veš vsega, in da ni lahko priti do čisto vsakega odgovora. Bistvo vere je tudi v našem zaupanju, da je Bog z nami in da nam daje vse, kar je za nas dobro in potrebno.

Otroško vprašanje je spodbuda za nas

Vsako otroško vprašanje, povezano z duhovnostjo in vero, je priložnost, da utrdimo svoje zaupanje. Morda bomo zato večkrat tudi sami želeli poseči po Svetem pismu ali drugi verski literaturi. Morda se kot družina pridružimo družinski katehezi.

Bistvo vere je tudi v našem zaupanju, da je Bog z nami in da nam daje vse, kar je za nas dobro in potrebno.

Zgled je pomembnejši od besed

Naš zgled je najboljši odgovor na vsako vprašanje, ki se poraja v otroku, še posebej glede vere. Pokažimo jim, kakšen odnos imamo do Boga. Naj nas slišijo moliti (pa čeprav s stisnjenimi zobmi, ker nam je težko), pripovedujmo jim, kaj vse je že Bog storil dobrega za nas, kaj vse nas je naučil (s pomočjo Svetega pisma ali ob kaki preizkušnji).

Nobeno otroško vprašanje o veri ni tako zapleteno, da se odrasli z njim ne bi mogli soočiti. Morda pa nas ravno tisto najbolj vznemirljivo in najtežje pripelje do zanimivih in za nas pomembnih spoznanj ter nam pomaga prestopiti naslednjo stopničko na poti do nebes.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja