Male neumnosti desetih rudarčkov 5: Kako ohraniti mirne živce

Ob kopici odraščajočih pubertetnikov je bila misija ohranitve mirnih živcev za starša velik podvig.

Prav vsi rudarčki smo že od nekdaj oboževali akcijo ter v otroških letih preizkušali dovoljene meje. Mami so ob vseh naših nenavadno izvirnih neumnostih hitreje popustili živci kot očetu, ki je imel z nami resnično veliko mero potrpljenja. Še danes se sprašujem, kako sta zmogla tako potrpežljivo prenašati vse naše lumparije.

Teniški turnir

Spomnim se ene izmed pomladi, ko je bil zrak preplavljen z majskimi hrošči. Takrat nas je nekega večera doletela t. i. misija čiščenja terena, kar je pomenilo da bomo morali s kanglicami odkorakati na vrt in se lotiti zastavljene naloge. Že ob sami misli na dolgočasno opravilo smo se začeli pritoževati in upirati vse do trenutka, ko sta najstarejša rudarčka nenadoma ugotovila, da lahko združimo prijetno s koristnim.

Hitro smo odšli na vrt, kjer je vsakdo napolnil svojo posodo, nato pa smo iz garaže na dan privlekli loparje za tenis ter stekli na cesto. Dva rudarčka sta s kebri igrala badmintom, ostali pa smo bili asistenti, ki so skrbeli, da »žogic« ni nikoli zmanjkalo.

Vse je teklo kot po maslu do trenutka, ko je mama ugotovila, da se na ulici dogaja nekaj nenavadnega. Previdno je pogledala skozi okno, pri tem pa skoraj izgubila zavest. No, vsekakor je za to neumnost padla ustrezna kazen, kajti vsi smo v roke dobili sirkove metle, s katerimi smo morali po našem »teniškem turnirju« očistiti teren.

Medena packarija

Ko je naš najmlajši rudarček dopolnil eno leto in se je navdušeno podil ter motal pod nogami ostalih bratov in sester, je oče iz prodajalne medu prinesel veliko plastično posodo. Vedel je, da klasične količine medu, ki jih običajno prodajajo, ne bodo pokrile vseh naših prehladov, grip in viroz.

Nekega jutra, ko smo vsi hiteli v šolo, je eden izmed bratov pozabil zapreti vrata omare, v kateri je bila posoda z medom. Naša najmlajša je to pozabljivost s pridom izkoristila. Vratca so bila ravno prav priprta, da je posodo zvlekla na plano ter se v želji, da bi se posladkala, kar z glavo potopila v med.

Ko jo je izvlekla na plano, ji je med tekel po obrazu, rokah, laseh ter kapljal po tleh. Navdušeno je hlastala za zrakom, se oblizovala ter se počasi odplazila do jedilnice, v kateri je mama zlagala kup nogavic ter se nesrečno spraševala, zakaj je spodnje perilo dobilo pridih rožnate barve.

Ko je mama zagledala nenavadni prizor, je od strahu histerično zakričala, najmlajša pa se ji je zgolj bebavo zarežala v obraz in se v lepljivem stanju odkobacala nazaj v kuhinjo. Mama jo je po prvem šoku vendarle ujela ter jo odnesla v kopalnico, kjer se je dolgo borila s tem, da ji je z vsemi mogočimi šamponi in prijemi z las izprala med.

Spomin na ta dogodek je bil še dolgo živ, kajti med, ki se je razlil po kuhinji, se je razlezel med ploščice in kljub večkratnemu pomivanju, drgnjenju in ribanju tal se nam je še nekaj dni vse lepilo pod nogami. Zares neprijeten občutek, zlasti če dobiš obiske, ki se sprašujejo, zakaj jim ves čas nekam čudno cmoka pod nogami.

Oh, ta Peterček

Iznajdljivost in brihtnost sta bili vrlini, ki sta nam bili položeni v zibko, zlasti pa je bil z njima bogato obdarjen naš Peterček, ki je pri izumljanju neumnosti podrl vse rekorde. Že kot malček je znal s svojimi domislicami mamo spraviti na rob živčnega zloma.

Ko je ravno dobro shodil, so njegovo pozornost pritegnile žvečilke na tleh, zato je v trenutkih, ko mama ni bila pozorna nanj, počepnil, jih pobral s tal ter si jih vtaknil v usta. Ko je ugotovila, kaj je storil, mu jih je iztrgala iz ust ter odločno rekla: »Peter, ne smeš z roko jemati čigumijev s tal in jih dajati v usta, ker boš zbolel!«

No, naš premeteni Petrček je zgolj prikimal in svečano obljubil, da bo upošteval njen ukaz. Ob naslednji priložnosti se je zato ulegel na cesto in z zobmi strgal žvečilko s tal. Pa naj še kdo reče, da ni bil poslušen!

Foto: cnn.com