Ljubezenska in družinska zgodba, ki me vedno znova nagovarja

Foto: Canva

Marijina in Jožefova ljubezenska zgodba me vedno znova nagovarja. Velikokrat sem že v svetem pismu prebirala skope besede in iskala kakšne podrobnosti. Pa jih ni. Vsaj v besedah ne.

Kaj beremo med vrsticami

Oba, Jožef in Marija, sta izreden zgled vere. V, na videz nemogočih življenjski okoliščinah, nista ne spraševala niti se upirala. Takoj sta rekla preprosti: »Da!«

Ta »da« se mi zdi izredno pomenljiv. Pomenil je popolno zaupanje Bogu. Koliko ga sploh  še premoremo v današnjem svetu? Včasih se mi zdi, da ga niti razumemo ne. Ves čas Bogu postavljamo neke pogoje in omejitve. »Samo še tole naredim, potem pa se ti posvetim, dragi Bog …« ali: »Ko bom imel malo več časa, bom …« Bom sploh kdaj zmogla biti v tem vsaj približno podobna Jožefu in Mariji?

Samo slutimo lahko, kaj je sprejetje božje volje pomenilo v tistih časih za mlado dekle – Marijo. Marijina stiska je morala biti grozna.

Marijin strah

Samo slutimo lahko, kaj je sprejetje božje volje pomenilo v tistih časih za mlado dekle – Marijo. Mlada deklica, oblečena v sramoto. Kdo ji bo verjel? Jožef? Mama? Oče, sorodniki, sosedi? Kdo? Marijina stiska je morala biti grozna.

Vendar pa ni niti za trenutek pomišljala, ali se jo branila sprejeti. Mislim, da je v tem glavna razlika med navadnimi ženskami in Marijo. Bog je ni izbral slučajno. Takšne žrtve nas večina ne bi bila sposobna.

Jožefov dvom

Jožef pa je obstal pred dvomom v dekle, ki je bilo tako izjemno, da si jo je izvolil za bodočo ženo. Podiralo se mu je vse, kar je menil, da o njej ve. Ampak kljub hudi prevari, ki jo je sprva čutil v svojem srcu, je ni zasovražil, ni se ji skušal maščevati ali jo osramotiti. Zdelo pa se mu je najpametneje, da jo odslovi.

Dokler … ni prišel angel in mu povedal, da obstaja še pravičnejša, še boljša, še bolj prava pot.

Zaupanje pelje naprej

In tako sta Marija in Jožef začela svojo skupno pot skozi življenje. S kup neznankami, a z velikim zaupanjem drug v drugega in v Božjo voljo.

Saj v resnici vsi pari začnemo hoditi po skupni poti z mnogo neznankami. Ne poznamo se popolnoma, ne vemo kako se bomo odzvali v čisto vsaki situaciji, ne vemo kaj skriva globina vsakega od nas.

Jožef je obstal pred dvomom v dekle, ki jo je izvolil za bodočo ženo. Ampak kljub hudi prevari, ki jo je sprva čutil v svojem srcu, je ni zasovražil, ni se ji skušal maščevati ali jo osramotiti.

A zaupamo. Zaupamo drug drugemu, zaupamo temu, kar čutimo in vemo in predvsem zaupamo v Božjo voljo. In na ta ali oni način obiskujemo Elizabeto, kjer iščemo potrditev, da se čudež najine ljubezni zares uresničuje.

Preizkušnje so del življenja

Z lahkoto si predstavljam Marijo, kako je bila »vesela« obvestila, da morata z Jožefom na pot – popisat se. Komaj sta se vrnila od Elizabete, verjetno je bila zadovoljna, da se bo lahko doma, v miru, med svojimi pripravila na konec nosečnosti in porod. Zagotovo tudi Jožefu ni bilo lahko pri srcu, ko je gledal svojo ženo, z velikim trebuhom, okorno, z otečenimi gležnji …, ki jo je moral posaditi na oslička in jo odvesti na novo pot.

A sta šla. Cesarju je bilo treba dati, kar je zahteval. Pot je bila dolga, naporna in Marija je čutila prve znake, da se porod začenja. Bala sta se. Jožef ni vedel kje bo našel primeren kotiček, da se bosta vsaj za nekaj dni ustavila in bo Marija v miru porodila dete, Marijo pa so zagotovo dajali strahovi, ki jih poznamo ženske vseh časov, ko gremo, sploh prvič, rodit. Kako bo? Bom zmogla, se bo kaj zapletlo? Bom znala z otročkom? Ga bom lahko zaščitila? Kako ga bo dojiti?

In potem se je zgodilo

Še noč Poroda je bila polna ugank. Kako je mogoče, da za Odrešenikovo rojstvo, ki so ga pričakovali rodovi in rodovi, ni prostora nikjer drugje kot na slami v hlevu?

Noč Poroda je bila poleg obiska angela edini zares otipljivi znak, da se rojeva Kralj. Pa še ta noč je bila polna ugank. Kako je mogoče, da za Odrešenikovo rojstvo, ki so ga pričakovali rodovi in rodovi, ni prostora nikjer drugje kot na slami v hlevu? Le angelski glasovi, ki so trosili mir in veselje na zemljo, so potrjevali, da se dogaja nekaj zares velikega. V mir in veselje se je rodilo Dete.

Zakonca postaneta družina

Mlada Marija in Jožef naenkrat nista bila več samo par. Skupaj z Jezusom so postali družina. Vsi, ki smo že dobili prvega otroka, vemo, da so to zares prelomni trenutki. Toliko stvari se postavi na glavo.

V naročju pestujemo otroka, ki je povsem nepopisan list in se sprašujemo kakšno pot mu je namenil Gospod. Na novo se učimo povsem novih življenjskih vlog. Stojimo pred izzivi na katere se vnaprej lahko pripraviš le v zelo omejenem obsegu; če sploh. Sprašujemo se, če bom znali biti dobri starši. Trdno sklenemo, da bo temu otročku lepo na svetu. Privijamo ga k sebi in mu šepetamo najbolj mile besede, ki se jih domislimo.

Vsaka družina je na svoj način podoba svete družine. V vsaki družini so trenutki, ko nas je strah, ko smo nebogljeni, ko stojimo pred nerešljivimi ugankami in ko se nad nas sipljeta mir in sreča.

Prav tako, kot je to počela Marija Jezusu. Pa vendar ni vedela niti ona za Jezusa, kaj šele mi, kakšna življenjska pot čaka našega nebogljenega dojenčka.

Skrivnost svete družine

Vsaka družina je na svoj način podoba svete družine. V vsaki družini so skrivnosti, ki jih nosimo in premišljujemo v svojih srcih. V vsaki družini so trenutki, ko nas je strah, ko smo nebogljeni, ko stojimo pred nerešljivimi ugankami in ko se nad nas sipljeta mir in sreča.

Prava Sveta družina je bila tesno, tesno povezana z Bogom. Gostila ga je v svojem središču. Samo želimo si lahko, da bi bil Jezus čimbolj tudi središče naših družin tudi v letu, ki ga danes začenjamo.