Molitev križevega pota mi je od nekdaj predstavljala nek čuden odpor. Nikakor se nisem našla v njej.
Seveda sem se je v vsakem postnem času udeležila, a bolj kot ne ves čas pogledovala na uro in štela postaje do konca. Nekako se nisem zmogla zliti z dogajanjem. Nisem zmogla začutiti trpljenja, po katerem hodimo. Bila mi je tuja. Kot da nima ničesar opraviti z menoj. Da me molitev križevega pota ne poveže kaj dosti z Njim.
Nato pa mi je v času lanskega posta, v dneh, ko sem se odločala med tem, ali se je s tem odporom Ljubezen in bolečina ljudi, ki so stali ob poti, kjer je mimo Jezus nesel križ, sta otipljivi.sploh vredno udeležiti molitve križevega pota v domači župniji zgolj iz neke moralne dolžnosti, v roke prišla knjiga ViTa dolorosa. Knjiga, ki je ne bi niti odprla, če bi vedela, da ima kakršnokoli vezo s križevim potom. Že res, da je njen avtor Gregor Čušin in da me ni še nič, kar je napisal ali povedal, razočaralo … ampak, no, križevega pota niti on ne bi zmogel predstaviti v luči, da bi me pritegnilo.
Prebrala sem jo enkrat, dvakrat. In nato še tretjič. Požirala sem jo. Ljubezen in bolečina ljudi, ki so stali ob poti, kjer je mimo Jezus nesel križ, sta otipljivi. Čeprav je Jezusa na križevem potu spremljala množica, nisem nikoli čutila, da je bila to skupina ljudi, ki je bila ranjena in zaskrbljena. Ob branju začutiš, kako smo po vsem svetu različni ljudje, ki v svojih srcih tudi po 2000 letih nosimo isto bolečino, s katero so se soočali tisti, ki so bili neposredno navzoči.
Pilat, Baraba, Simon. Veronika, Kajfa, Peter. Fiktivni liki, ki jih poznamo iz zgodb zadnjih dni in ur Jezusovega življenja, postanejo resnični. Postanejo osebe iz mesa in krvi, osebe z lastnimi boji, osebe, ki prepoznajo ljubezen. Osebe, ki prepoznajo Ljubezen.
Čušinova ViTa dolorosa za vedno spremeni pogled na veliki petek. In na Veliko noč. In po tem, ko jo preberemo, nikoli več ne podvomimo v Ljubezen križa.
