Ko se praznično prepletajo Bog, družina in domovina

Danes imamo s prazniki pravo gnečo. God svetega Štefana in Dan samostojnosti in enotnosti sovpadata vedno. Letos pa isti dan praznuje tudi Sveta Družina. Na videz gre za čisto različne praznike, ki pa jih z lahkoto povežemo v isto zgodbo.

Sveti Štefan je bil pred smrtjo, zaradi goreče vere v Odrešenika, grozovito mučen. Mož poln vere in Svetega Duha je nasprotnike zelo motil. Prav tako se je morala Slovenija najprej prekovati v molitvah, mišljenju, odločitvah in celo vojni, da je dobila svojo državo. Bi lahko potegnili vzporednico še s sveto družino? Tudi ta je bila polna vere in Svetega Duha. In zaradi Svetega Sina, je šla neskončno na živce oblastnikom. Marsikaj hudega je pretrpela ob preganjanjih in nejasni poti obljube Sinovega kraljevanja, miru in pravičnosti.

Kaj pa navadne družine?

Kaj imamo skupnega s svetim Štefanom, samostojno državo in sveto družino? Mi, ki vsakodnevno bijemo boj s skušnjavami, napori, sredstvi za preživetje, potnimi sragami, iskanjem primernega bivališča, gradnjami, košarami za perilo, kupi drv, ki jih je treba zložiti, noskov, ki jih je treba obrisati, poti, ki jih je treba narediti, prošenj, ki jih je treba izreči, ponižanj, ki jih je treba pretrpeti, prepirov, ki jih je treba zgladiti, preseči. Ne, tudi nam ne gre zlahka. Smo zato mučenci? Smo preganjani? Smo samostojni in neodvisni? Smo sveti?

Vse je odvisno od zornega kota

Če gledamo le iz ene smeri, potem nam gora težav lahko zakrije pogled na bistvo. A če to goro spregledamo, če pokukamo malo izza ovinka, se tam na koncu svetlika Ljubezen. Ljubezen med nami, ko želimo drug za drugega poskrbeti, Ljubezen med nami, da je vsem lepše, Ljubezen med nami, ki vse preseže in ne misli na poplačilo in ugodje. Ljubezen kar tako, ker je lepo ljubiti, čeprav včasih boli.

Trpimo s svetim Štefanom

Trpljenju se vsi izogibamo in se ga bojimo. Ko pa pride, ga prenašamo različno vdano. Nikoli ne bom pozabila besed moje tašče v času, ko je umirala za rakom. V kratkem predahu med dolgimi obdobji hudih bolečin mi je zaupala, da vso bolečino daruje za našo družino. Kakšen blagoslov smo preko tega prejeli! Bom znala v hudem trpljenju, ki me morda v življenju čaka, najti podoben smisel?

Samostojnost in neodvisnost

To dvoje ljudje zasledujemo vse dni mladostništva. Moramo si ju priboriti, se zanju potruditi, odrasti, zoreti v svojih odzivih in odločitvah in se prekaliti. In potem prideta. Kakšno veselje, kakšen ponos. Stara sem toliko, da se še spomnim zanosa, s kakršnim smo stopili na pot svoje lastne države. Kako smo stiskali pesti, da uspe, da nas spustijo iz stare države, ki smo jo prerasli, da nas v svetu prepoznajo in priznajo, da se izognemo vojnim grozotam … In smo uspeli. Enotnost nam zadnje čase sicer malce nagaja, samostojni pa vendarle smo.

In sveta družina?

Rastemo iz svojih rodnih družin, ki se bolj ali manj trudijo biti posnetek Svete družine. Po človeško nepopolni je seveda ne dosegamo. V svojih družinah trpimo, se veselimo, rastemo in padamo. Hodimo po poti, ki je ne poznamo, za katero ne vemo, kako in kdaj se bo končala. Včasih nas le obljuba Kraljestva vleče naprej.  

In ko iz vsakega od današnjih praznikov potegnemo nit in jih prepletemo skupaj, dobimo tisto, kar je najsvetejše na tem svetu. Bog, družina, domovina.



Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.