Ko nas zbližajo porodne zgodbe – Kakšno bi povedala Marija?

Vir: Shutterstock

Sedela sem v čakalnici ginekološke ambulante in tako kot ostale gospe, vsakih nekaj minut pogledala na uro. Čas se je vlekel in vlekel, vse dokler ni ena izmed čakajočih začela pogovora. Najprej je nagovorila mlado nosečo mamico, potem pa pričela pripovedovati o svoji nosečnosti in porodu. Zanimivo, kako hitro se je vnela debata. Vključile smo se namreč še druge mamice in si v veselem vzdušju izmenjale svoje izkušnje. Hecno, sem si mislila. Najbrž zgledamo kot moški, ko govorijo o služenju vojske. Takrat se vsi razumejo. In tako smo se tudi me razumele, ne glede na to, kako različna življenja imamo sicer. Res zanimivo, koliko sicer intimnih doživljanj sproščeno podamo popolnim neznankam. In ob tem se počutimo dobro. V tistem trenutku to namreč niso neke neznane osebe, ampak mamice, ki so doživele nekaj podobnega, pa čeprav morda povsem drugačnega od nas.

Ker je ravno adventni čas, me je prešinilo, kaj bi povedala Marija, če bi sedela z nami v čakalnici. Kako bi se glasila njena pripoved? Predstavljam si, da nekako takole:

Marijina zgodba

No, pa bom še jaz povedala svojo zgodbo, če ste jo že vse ostale. Nosečniškega testa nisem potrebovala, saj sem za svojo nosečnost izvedela na prav poseben in za marsikoga neverjeten način. A to bo tema za kdaj drugič.

Veselje, slabost in strah

Bila sem vesela. Neizmerno vesela, da pod srcem nosim otroka. Prepričana sem bila, da nič ne more uničiti mojega veselja, dokler se niso začele slabosti. Nisem si mislila, da ti je lahko v nosečnosti tako slabo; zjutraj, popoldne, zvečer … In to res ni priročno, če skušaš nosečnost vsaj začasno prikriti. Seveda so ljudje okoli mene hitro ugotovili, kaj se dogaja. Kako pa ne bi? Po petkrat na dan sem bruhala in res sem se počutila obupno. Kmalu so vsi vedeli, da sem noseča. In ljudje, ki sem jih imela za prijatelje, so naenkrat postali nesramni. Začeli so z vprašanji: »Kje imaš pa moža? Kako misliš sama preživljati otroka? Zaročena z enim, otroka pa z drugim, a?! Sramota!« Jokala sem. Veliko sem jokala. Saj ne vem, ali so me res tako prizadele besede ljudi, ali je bil kriv strah, ali pa morda samo hormoni, a v tistem obdobju sem veliko jokala. Tudi molila sem, čeprav s cmokom v grlu. Nekateri ne verjamejo v moč molitve, ampak meni je pomagala. Vsakokrat, ko sem molila, sem se počutila pomirjeno.

Sprejeta brez vprašanj in sramu

Takrat sem bila zaročena z Jožefom; zelo pravičnim in ljubeznivim fantom, ki je danes moj mož. Ko je izvedel za otroka, je želel skrivaj razdreti zaroko, da bi mi prihranil nekaj nesramnih pogledov in zaničljivih besed. A na koncu je naredil več kot to. Obupana sem sedela na klopci, ki mi jo je podaril za zaročno darilo, ko je pristopil in mi povedal, da je ponoči slabo spal, ker mu nekaj ni dalo miru. Pogledala sem ga in zazrl se mi je v oči. Že po njegovem pogledu sem vedela, vedela, da bo sprejel mene in otroka. Poročila sva se. Oči so mi kar žarele od veselja, ko sva si obljubila ljubezen in zvestobo. Možje zapuščajo žene in svoje otroke, on pa naju je sprejel; brez vprašanj, brez sramu. Ne vem, zakaj si je tisto noč premislil, a moja nosečnost je kar naenkrat postala lepša.

Drugačno tromesečje

Vstopila sem v drugo tromesečje. Kar pokala sem od energije in veselja. Zdelo se mi je, da se je vse življenje uredilo. Otrok bo imel dom in očeta, ljudje me niso več čudno gledali, pod mojim srcem pa je raslo dete. Zdaj sem ga lahko že čutila, kako se premika. To je bilo res lepo obdobje. Pogovarjala sem se z njim, mu prepevala. Imela sem srečo. Res. Nobene hujše nosečniške težave me niso pestile. Lahko sem hodila, zmerno delala. Z mamo in babicami sem se pogovarjala o porodu in zagotovile so mi, da bodo zraven, da sem lahko mirna, da mi bodo vse sproti razložile in pomagale, če bo potrebno. Vse je bilo kot v pravljici, dokler …

V idilo je trčil – odlok

Dokler niso izdali navodila, da se moramo popisat v Betlehem. Ja, tako kot so danes kakšni odloki malce čudni in ne vsem po godu, tako se tudi meni takrat ni zdelo pravično, da moram v Betlehem, točno takrat … Noseča … A nisem imela izbire. In pot je bila dolga. Zelo dolga. Tako na pamet bi rekla, da kakšnih 150 km … Si predstavljate? To pot še nekateri mladi danes težko prehodijo, jaz pa noseča, v devetem mesecu …

Hvala Bogu je moj mož Jožef našel oslička, ki me je dobršen del poti nosil in mi tako vsaj malo olajšal pot. A tudi jahanje na osličku ni najbolj udobno. Lahko si predstavljate; tresljaji, zibanje, otrok pa je že tako nizko, da komaj sediš. Bala sem se, da bom rodila kar na poti. A Božji načrt je bil drugačen.

Strah in težave

Prispela sva v Betlehem. Želela sem si samo počitka. Čutila sem že, da se nekaj dogaja in vedela sem, da morava poiskati vsaj streho nad glavo. A tako kot zdaj med prazniki iščeš prenočišče nekje ob snegu in ga ne najdeš, ker vsi koristijo bone; tako je bilo tudi takrat vse polno, ljudje pa prav nič prijazni. Zavračali so naju brez vsakega sočutja. Zeblo me je. Jožef me je ogrnil s svojim plaščem, a sem se še vedno tresla. Vse je bilo temno; tako temno in hladno. Jožefu sem povedala, da je čas poroda blizu. Popadke sem imela že na 4 minute in med predihavanjem sem čutila, kako se mi pljuča polnijo z ledenim nočnim zrakom. Komaj sem še stala na nogah. Utrujena sem bila od poti in močni popadki so utrujenost le še povečali.

Jožef me je prijel za roko. »Greva naprej. Tukaj ne bova nič našla,« je rekel. Tako sva se podala še malce dlje, iz mesta. Strah me je bilo. Danes je nekatere bodoče mame strah, da bodo morale roditi brez moža, mene pa je bilo strah, da bo pri rojstvu ob meni le moj mož. Saj Jožef je super, ampak kaj on ve o porodu? Nikoli še ni videl nobenega, kaj šele sam pomagal. Kaj, če ne bova kos situaciji? Kaj če bo šlo kaj narobe? Sredi teh misli in popadkov, ki so se stopnjevali, me je Jožef vprašal, če poišče kaj za večerjo. Mislila sem, da se dela norca iz mene. Kakšno večerjo neki. Samo, da rodim, to je vse, kar sem si želela.

Porodna soba

In sva res našla streho in nekaj zavetja. Stara, napol porušena koča sicer ni vlivala zaupanja, ampak bolje kot nič je le bila. Mračilo se je že in čas poroda je bil blizu. Jožef je iz koče spodil ovce in vrgel na kup nekaj slame, ki je bila spravljena pod streho. Čutila sem, da me moči zapuščajo. Komaj sem se ulegla na to provizorično ležišče. Trdno sem stiskala Jožefovo roko in si želela samo to, da bom zaslišala otrokov jok. Če bo zajokal, potem pomeni, da je vse v redu, sem si govorila. Ne vem, koliko časa je minilo. Bila sem kot v transu. Tistih nekaj sekund med enim in drugim popadkom sem na pol spala; mislila sem, da umiram. Vmes sem zaslišala tudi ženske glasove, pa blejanje ovc, Jožef mi je nekaj govoril; a vse je bilo oddaljeno, kot da se dogaja v drugi sobi. Naenkrat sem začutila, da je čas. Spet sem se zavedala, kje sem in kaj počnem. Vse je utihnilo. Osredotočila sem se samo na to, da otroka potisnem ven.

Dete je rojeno

Bila je že temna noč, ko je tišino, ki nas je obdajala, pretrgal otrokov jok. Bilo je kot pesmica. Res, težko opišem. Ko je zajokal, sem dobila občutek, da pojejo angeli na nebu.

V tistem trenutku se je vse spremenilo. Oblaki so se razkadili in prikazale so se zvezde. Postalo je svetlo. K nama so prišli ljudje in nama prinesli vse, kar sva potrebovala; hrano, pijačo, odeje. Bili so prijazni, ne kot prej v mestu. Zakurili so ogenj, veselo klepetali in peli. Vsi po vrsti so nam zaželeli srečo. Solze so mi tekle po licu. K sebi sem stisnila otroka in pomislila: ta otrok spremeni vse.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja