Ko fotografije poroke staršev do solz ganijo otroke

Thumbnail

Maj je pa res kar švignil mimo. Hvala Bogu za dnevnik, ki je ohranil čudovite spomine …

Tretji dan je bila svatba v galilejski Kani …   Jn 2,1

1. maj – obletnica poroke

Spomin na poročni dan je eden tistih svetih, posebnih spominov. Že od prve obletnice naprej je ta dan posvečen listanju po albumih – zdaj še toliko bolj, ko se v najinih naročjih kopičijo male nogice in rokice in zvedave oči, ki imajo tisoč vprašanj. »Mami, zakaj imaš tako lepo obleko?« »Ati, kako si mlad …« »Kdo je ta stric, ki stoji pri oltarju?« …

Že od prve obletnice poroke naprej je ta dan posvečen listanju po albumih …

Ko prebereva spomine na tisti dan, je vprašanj še več. Drugošolec, ki ima od nekdaj takšne zanimive razumsko – čustvene reakcije, ima solzice v očeh. Iz njega se vsuje plaz osupljivo lepih besed: »Tudi jaz bi rad … kako je lepo … rad vaju imam … hvala, ker sta se poročila in nas sprejela …«

Seveda ganjenost premaga tudi naju in posledično smrkata tudi mlajša dva, čeprav še ne razumeta vsega, a je emocionalnost trenutka močnejša od želje po razlagi. Naš najmlajši – trimesečni biser v šopku devete obletnice, mirno spi v naročju. V sladkih sanjah mu na obrazu igrajo najbolj ljubki nasmeški.

Pospravili smo albume, ugasnili luči in se še dolgo pogovarjali o spominih, poročnem slavju, ljudeh, ki so takrat bili, zdaj pa so že na drugi strani zemeljskega življenja … Otroci so počasi omagali, midva pa najine zaklade, o katerih sva devet let nazaj šele sanjala, izročala v Božje varstvo.

Naslednje jutro pa smeh in navdušenje. Mami se je po nekaj letih odpeljala na kolesarski krog po vasi. Z novim kolesom. 🙂

13. maj – spet v šoli

Novo srečanje s šolo ni bilo preveč stresno. Srečanje s sošolci je našemu preizkušanemu junaku dalo posebno lekcijo – kako je, če te pogrešajo in se te razveselijo, ko se vrneš.

Po dobrem mesecu dni, treh tednih bolnišničnega zdravljenja in kontrol na nekaj dni, se je naš drugošolec spet podal med šolske klopi. Seveda mu je bilo težko. Kakšno bo srečanje s sošolci, kako ga bodo sprejeli z njegovim novim modnim dodatkom – čepico, ki pokriva predel, ki še ni čisto zdrav, in seveda, kako bo nadoknadil zamujeno šolsko snov.

Še dobro, da je teta skoraj vsak dan med obiski v bolnišnici z njim pregledovala šolsko snov, mu razlagala in ga vzpodbujala, da je med dopoldnevi reševal naloge, prepisoval, vadil … Obema je šlo več kot odlično in novo srečanje s šolo ni bilo preveč stresno. Srečanje s sošolci je našemu preizkušanemu junaku dalo posebno lekcijo – kako je, če te pogrešajo in se te razveselijo, ko se vrneš

Zdaj je pred njim še veliki finale šolskega leta, a kot kaže, bo konec koncev vse dobro. Tudi po zaslugi njegovega sončnega, vztrajnega in prilagodljivega značaja. Jaz pa ob koncu dne, ko so naloge narejene in se sliši le še mirno dihanje vseh štirih, pomislim – da bi le bili zdravi …

18. maj – Koncert za dušo

No, pa je za nami. Letos sem imela sicer veliko razumevanja vseh sodelujočih in mi je bilo dano samo spisati scenarij za prireditev, ki so jo skupaj organizirali Šentviški slavčki, pri katerih poje mož, in ansambel Povratniki, ki zadnja leta sodeluje s Slavčki. Koncert ob 25-letnici delovanja Šentviških slavčkov in izdaji prve zgoščenke ansambla Povratniki je bil zasnovan kot glasbeno-gledališko-plesna prireditev, ki je našo športno dvorano napolnila do zadnjega kotička. Na koncertu ni manjkalo zanimivih glasbenih gostov, ki so dvorano dvignili na noge s svojim nastopom in zimzelenimi melodijami.

Lepo je bilo spet stati na odru in z vezno besedo pospremiti praznovanje.

Lepo je bilo spet stati na odru in z vezno besedo pospremiti praznovanje. Pa sem bila kljub vsemu malo nervozna. Pozna ura, moja sestra z vsemi štirimi nekje v dvorani, veliko ljudi, velika pričakovanja. K sreči sva z možem scenarij in tekst pripravila tako, da bi moj del v katerem koli delu lahko prevzel on.

Naš najmlajši je zelo užival. Očitno so ga zvoki harmonike, kontrabasa in kitare pomirjali, tako da je nekaj časa spal, potem pa z zanimanjem opazoval dogajanje. Da o ostalih treh sploh ne govorim. Plesali so in peli in se zabavali – kot se za takšno prireditev spodobi.

Malo pred koncem smo vseeno zapustili prizorišče – bolj preventivno sicer, a ker  vem, kako naši otroci funkcionirajo, nisem želela tvegati. Tako smo prišli domov dobre volje in skoraj v trenutku zaspali. Pred nami je namreč še en pomemben dan. Še zapišem svoje vtise, pripravim vse potrebno za jutro in počakam moža, da se z zadnjimi informacijami vrne s koncerta. Ura je že zdavnaj jutri, a občutek je dober. Uspelo je, gremo dalje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.