Kdo se boji Božička?

Foto: Canva

Naslov in naslovna slika sta rahlo provokativna, to pa zato, ker kristjani včasih kakšne stvari vzamemo preveč resno. Kakšne druge pa spet premalo. Tako so v naši založbi doživeli, da se je nekaj ljudi precej ostro pritožilo, zakaj oglašujemo in zakaj smo sploh izdali otroško knjigo avtorja Ivana Sivca z naslovom Pika pri Božičku.

Seveda knjige niso prebrali. Če jo bi, bi vedeli, da knjiga, ki je namenjena otrokom od 5. do 10. leta, govori o deklici Piki, ki se s starši odpravi na adventno potovanje na Laponsko. V zgodbicah, ki so zapisane v obliki dnevnika, Pika pripoveduje, kaj vse so doživeli v tej severni deželi: od polarnega mraza, vožnje z jelenjo vprego, spoznavanje domorodnega ljudstva Sami, severnega sija, do lovljenja rib v zaledenelem jezeru in seveda tudi obiska Božičkove vasi.

Knjiga nima verske vsebine, kljub temu, da Pikina družina postoji tudi ob jaslicah. Je pa prijetno, poučno, simpatično branje za otroke, ki že berejo, in tudi za tiste, ki jim berejo še starši. Še posebno je primerna v predbožičnem in prazničnem času.

Mi pa si poglejmo, ali je Božiček res samo cenen potrošniški izdelek komercialnega oddelka ameriškega proizvajalca gaziranih pijač ali ima morda tudi  kaj zgodovine in globlji pomen.

Malo zgodovine

Wikipedija nam pove, da je Božiček (Santa Claus, Santa, Weihnachtsmann, Babbo Natale, Père Noël) novodobna mitološka osebnost, ki obdaruje otroke na sveti večer ali na božično jutro.

Njegova osebnost in podoba sta se oblikovali med nizozemskimi priseljenci v Ameriko, prvotno pa je šlo za praznovanje svetega Miklavža. Tudi samo ime Santa Claus izvira iz nizozemščine in pomeni svetega Nikolaja. Nizozemski Sant-Niklas je postal SanterKlas in kasneje angleško-nizozemska jezikovna skovanka Santa Claus. Temu praznovanju so se priključila tudi nekatera druga izročila zlasti iz Skandinavije.

Nastal je novodobni mit, ki je bil verjetno prvič objavljen leta 1823 v pesmi pod naslovom The Night before Christmas (Noč pred božičem). V njem je Božiček predstavljen kot nekdo, ki se prevaža na saneh, ki jih po zraku vlečejo severni jeleni. Šele leta 1931 je risar Haddon Sundblom za podjetje Coca-Cola prvič narisal Božička v rdečih oblačilih z belo obrobo. Ta podoba je kmalu postala svetovni standard za Božička in se preko ameriških filmov, glasbe in trgovin razširila po vsem svetu.

Je Božiček Jezusov nasprotnik?

Božiček je del zahodne kulture in sam po sebi ni v nasprotju s krščanstvom. Tudi C. S. Lewis ga je briljantno vpletel v svoje Zgodbe iz Narnije. Tam je otrokom prinesel znamenita darila (meč, ščit, lok, zdravilo), s katerimi so se otroci borili za Kristusovo (Aslanovo) kraljestvo.

Res je, da je Božiček v sekularizirani in potrošniški družbi velikokrat bolj v ospredju kot resnični slavljenec božiča – Jezus. Toda to ni krivda Božička, ki je pač samo nek lik. Če ne bi bilo njega, bi našli kakšen drug mit. Nekateri ga uporabijo za to, da lahko praznujejo in se jim ni treba srečati z detetom v jaslih, ki jim trka na srce, drugim, ki morda prav tako nimajo vere, pa prinaša sporočilo miru, prijateljstva, veselja … in jih na ta način posredno usmerja k tistemu, pred katerim poklekne vsako koleno.

Kaj lahko storimo kristjani, ki nekako občutimo, da Božiček krade pozornost resničnemu slavljencu božiča in sporočilu, da se je Bog utelesil v majhnem dojenčku, da bi nam bil čisto blizu in nas odrešil?

To, kar Cerkev pravzaprav dela že od vsega začetka. Mite in običaje pokristjani. Tu se je sicer zgodil obratni proces, da se je krščanski običaj sekulariziral, toda to je pač dejstvo, tudi če si pred njim zatiskamo oči. Če danes ukinemo Božička, ga bo nadomestilo kaj drugega … Spreobrnimo se najprej v svojem srcu, potem pa bomo spreminjali še zunanji svet. Vsaka druga pot so široka vrata. Skupaj z nami se bo spreobrnil tudi Božiček.