Katere so najlepše slovenske kolesarske poti in zakaj na romanje s kolesom?

Foto: Canva

Ste eden izmed tistih, ki na dopust seboj obvezno vzame kolo? Ali pa ste si pred kratkim priskrbeli kolo, saj je tudi vas prevzela želja po kolesarjenju? Preden se podate na kolesarsko pot, je potrebno poskrbeti za pravilno nastavitev kolesa, saj boste le tako lahko zares uživali v vožnji. V nadaljevanju smo pripravili nekaj koristnih nasvetov ter poiskali najlepše kolesarske pa tudi romarske kolesarske poti.

Kolesarske osnove

Za kolesarjenje izberite primerno kolo. Pred nakupom dobro razmislite, koliko boste kolesarili in po kakšnem terenu. Posebej bodite pozorni na velikost kolesa. Pravilno si nastavite sedež. Bodite pozorni predvsem na to, da vam bo sedež anatomsko ustrezal ter da bo na primerni višini. Nastavitev sedeža naj bo taka, da bo koleno ob iztegnjeni nogi pod kotom 25 do 35 stopinj. Uporabljajte prestave. Kolesarite v enakomernem ritmu, nikoli v prazno ali na vso moč.

Redno skrbite za servis kolesa. Ustrezno se pripravite na vožnjo. Pred vsako vožnjo preglejte kolo, če je dobro pripravljeno na vožnjo. Preverite tlak v zračnicah, preverite nastavitve sedeža, pripravite si ustrezno hrano in pijačo, primerno se oblecite in obujte ter si nadenite čelado in kolesarska očala. S seboj ne pozabite vzeti tudi mobilnega telefona, ki vam bo še kako prav prišel v primeru morebitnih težav.

Najlepše kolesarske poti v Sloveniji

Kolesarsko kondicijo si običajno pričnemo nabirati v okolici svojega doma, da pa bo izkušnja kolesarjenja še lepša vas vabimo, da se zapeljete po kateri izmed slovenskih kolesarskih poti. V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj najlepših:

Parenzana

Ko govorimo o kolesarskih poteh po Sloveniji, skorajda ne moremo mimo Parenzane, poti ob morski obali. Parenzana velja za lahko pot, ki je primerna tudi za družinski izlet. Skupna dolžina poti je 130 kilometrov in vodi od Škofij, mimo Kopra, Izole in Pirana vse do Portoroža. Pot, imenovana tudi Pot zdravja in prijateljstva, vodi po nekdanji ozkotirni železniški progi med Trstom in Porečem. Na poti lahko opazujemo vinograde in seveda čudovite razglede na slovensko obalo.

Kolesarska pot Solkan – Plave

Kolesarska pot, ki velja za najlepšo v Sloveniji, se je uradno odprla leta 2016. Dolga je 9270 metrov in poteka med Solkanom in Plavami. Dvosmerna kolesarska pot teče tik nad reko Sočo, zaradi česar je tako izjemna.

Kranjska Gora – Mojstrana

Kolesarska pot Mojstrana – Kranjska Gora je znana tudi kot pot D2. Poteka iz Mojstrane, mimo jezera Jasna, Kranjske gore, Rateč, do Planice in Mojstrane. Pot je speljana po nekdanji železniški progi iz Mojstrane, preko Kranjske Gore in v Italijo in se imenuje tudi pot Jureta Robiča. Velja za najdaljšo pot na Gorenjskem, saj je dolga skoraj 50 km. Poteka od Jesenic do mejnega prehoda v Ratečah v skupni dolžini približno 28 km. V Ratečah se lahko odločite tudi za pot proti Belopeškim jezerom.

Dravska kolesarska pot

Pravijo, da je reka Drava dolga 710 km in da je tako dolga tudi kolesarska pot. Dravska kolesarka pot vas v slovenskem delu pelje od Koroške do Maribora, Ptuja do Ormoža, na poti pa lahko spoznavate mnoge zgodovinsko-kulturne spomenike. Pot ima več etap:

• Ptuj–Ormož: 28 km,
• Dravograd–Radlje ob Dravi: 29 km,
• Radlje ob Dravi–Maribor: 45 km,
• Ormož–Varaždin: 30 km,
• Maribor–Ptuj: 30 km,
• Varaždin–Legrad: 52 km.

Šterkna – kolesarska pot po Mislinjski dolini

Kolesarska pot po Mislinjski dolini poteka po delu trase opuščene železnice Otiški Vrh–Velenje. Za kolesarje je urejenih 24 kilometrov, ki peljejo med Otiškim vrhom in Slovenj Gradcem, Mislinjo in Gornjim Doličem in so primerni tudi za družine z otroki.

Eden najatraktivnejših odsekov pelje skozi dva železniška predora in prek kamnitega viadukta v Mislinjo. Kolesarska pot se nato nadaljuje mimo travnikov, polj, skozi gozd in vasi proti Slovenj Gradcu. Vseskozi vas bosta spremljala Pohorje in Uršlja gora. V Slovenj Gradcu se pot razcepi – prva vodi mimo mesta, druga skozi srednjeveško mestno jedro. Iz Slovenj Gradca pa jo je treba mahniti proti Dravogradu, tam pot preči obnovljeni nekdanji železniški most in se spusti ob reki Mislinji do Otiškega Vrha. Štrekna se konča pri nekdanji železniški postaji v Otiškem Vrhu. V poletnih mesecih je urejen tudi avtobusni prevoz koles – Štrekna bus.

Slovenska turnokolesarska pot

Gre za krožno kolesarsko pot, ki obide vse pomembnejše slovenske gorske skupine, meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50.000 metrov višinske razlike v vzponu. Osnovna trasa Slovenske turnokolesarske poti tehnično ni posebej zahtevna, je pa mestoma naporna, ponekod bo treba kolo tudi potiskati, vendar nikjer nositi. Kolesarji bodo na poti spoznali pestrost slovenske vzpete pokrajine in številne pomembne točke planinske, narodopisne in tehnične zgodovine (Slovenski planinski muzej, Kugyjev spomenik, Alpski botanični vrt Juliana, Informacijsko središče TNP Dom Trenta, rudnik Idrija, turistični rudnik in muzej Mežica, spomenik štirim srčnim možem v Bohinju, Pocarjeva domačija itd.). Pot poteka mimo 109 kontrolnih točk, med katerimi je tudi okrog 50 planinskih koč, kolesarji pa svoj obisk dokažejo z odtisom žigov v Dnevnik STKP.

S kolesom na romanje

Ste kdaj pomislili, da bi si privoščili duhovni oddih na kolesu? Duhovnik Janez Kozinc, ki je tudi sam navdušen kolesar, že vrsto let organizira tovrstni oddih. Zakaj priporoča romanje s kolesom?

“Človek, vernik, ki želi spoznavati Boga, je vedno romar. Že Jezus je učence vabil, naj hodijo za njim, torej gre vedno za pot. Lepo in rodovitno je, če se ta pot lahko dogaja celostno: na nivoju telesa, duše in duha. Romanje ponuja to priložnost. Nekoč je na eni izmed podelitev na romanju nekdo dejal, da se mu zdi, da je telesna utrujenost dober štart, da lahko Gospod kaj pove. Ko namreč telo končno utihne, misel tudi zaradi utrujenosti nekoliko umolkne, tedaj ima Gospod priložnost, da spregovori. Ker smo telesna bitja, je tudi telo tisto, ki je neobhodno na poti hoje za Gospodom. In če telo opravi svojo pot, potem je tudi človeški psihi in duhu lažje slediti Božjim navdihom.

Oditi, ločiti se tudi od tega, kar nam je domače, in se odpraviti na pot, je za mnoge lahko odlična spodbuda, da bi potem v domačih okoljih bolj živo prepoznavali Gospoda v vsakdanu.

Druga stvar, ki se mi zdi pomembna na romanju (je to kolo, hoja ali kaj drugega, kjer je telo lahko aktivno udeleženo), je občestvo. Potovanje, hoja, daje priložnost, da lahko drug drugega na poti spoznavamo, delimo z drugim čas, besedo, svojo popotno torbo, ki jo jemljemo s seboj na romanje. To je ključen način za življenje v Gospodu. Vere v Gospoda namreč ne moremo živeti sami, temveč v občestvu Cerkve, občestvu krščenih bratov in sester. Apostol Pavel v Rim 1,12 govori o okrepitvi lastne vere, ko bo le to sodoživljal v skupnosti kristjanov.

Včasih slišimo tudi ugovor, da Jezus prebiva tudi v naših domovih, se razodeva v naših farnih občestvih, pri liturgiji. Drži. A včasih, morda tudi ne velja za vse enako, ostajamo tako duhovno, kakor telesno ves čas na istem mestu, poslušamo, a ne slišimo Božje besede v domačem okolju, uživamo Gospoda v evharistiji, pa ga ne okusimo, vemo za njegovo moč, a ji ne damo prostora, da bi jo doživeli. Oditi, ločiti se tudi od tega, kar nam je domače, in se odpraviti na pot, je za mnoge lahko odlična spodbuda, da bi potem v domačih okoljih bolj živo prepoznavali Gospoda v vsakdanu, liturgiji. Z nami je podobno, kakor z učencema, ki sta po dogodkih križanja in velike sobote iz Jeruzalema odšla na pot v Emavs. Odhajala sta iz Jeruzalema z mnogimi vprašanji, ki jih v Jeruzalemu nista mogla razrešiti. Na poti, na kateri se jima je pridružil Jezus, je Gospod vnel njuna srca, da sta se okrepljena v veri vrnila med brate in goreče oznanjala Vstalega Gospoda,” je dejal Kozinc.