»Kar je običajno, ni nujno normalno«

Za sabo ima tri porode: dva fanta in deklico, ki ji ni bilo dano živeti med nami. Za vse je izbrala prostor, kjer se najbolje počuti – svoj dom.

Loreto Fernandez je iz španske Galicije v Slovenijo prišla zaradi ljubezni. S fantom sta si želela ustvariti novo, skupno življenje. V Španiji je zaradi slabe izkušnje z ginekologi začela razmišljati o tem, kakšne porode si sploh želi. Odgovor se je izoblikoval počasi, a tako trdno, da ga niso zlomili niti začudeni slovenski pogledi in nesprejemanje: to bodo porodi doma.

Ogromno se je izobraževala o porodih doma, spremstvu pri njih, dojenju in materinstvu. Prav zato, predvsem pa zaradi lastne izkušnje porodov in splava doma, je Loreto sogovornica, ki o vsem tem govori nepopustljivo, prepričljivo, predvsem pa iskreno in brez olepšav.

O otrocih ženske sanjamo že kot punčke. Kako si si svoje porode predstavljala, preden si bila noseča?

Nisem si veliko predstavljala, vedela sem samo to, da bodo v vodi. Da ne bo vse polno luči, polno bleščeče beline. Spomnim se le tega, da je bilo povezano s toploto, toplino.

Potem si prišla v Slovenijo, zanosila in se odločila za porod doma. Kakšna je bila reakcija slovenske okolice?

Nisem govorila slovensko, tako da se me vsa nespoštljivost in govorice niso dotaknile. Zato pa je moj partner Anže postal pregrada, ki je vse to ustavljala. Po drugi strani pa imajo ljudje v Sloveniji predstavo, da je vse to tipično za Španijo – Španci so odprti, vročekrvni –, ampak ne vejo, da je pri nas sistem še bolj rigiden. In zato so bili tudi bolj prizanesljivi z mano.

V porod doma sprva nisem bila popolnoma prepričana. Ko so mi v mladosti odkrili predrakave spremembe v maternici, sem imela veliko izkušenj z ginekologi. Videla sem, da so mi zato, ker sami niso najbolje vedeli vsega (bolezen je bila resda nova in niso vedeli, kako zdraviti), dostikrat samo postavili pred dejstvo in me dojemali kot nekoga, ki ničesar ne ve. ljudje, pri katerih naj bi se rojevali otroci.

»Če izbereš porod doma, je odgovornost za posledice na tvoji strani.« Seveda, kdaj pa ni moja odgovornost? Če se kaj zaplete, vas lahko tožim, a še vedno je moja odgovornost, ne glede na to, kdo je to povzročil.

Ko sem prišla v Slovenijo, sva bila z Anžetom zaljubljena, letela sva, zaživela novo, skupno poglavje svojega življenja. Začela sem raziskovati, kje naj rodim. Bila sem prva v družini, ki je bila noseča, zato nisem imela zgledov, ki bi mi lahko pomagali. Imela pa sem srečo, da je imel Anže prijateljico, ki je najela dulo. Živela je v bližini in mi je ogromno pomagala, da sem našla svojo pot. Dala mi je veliko informacij in pokazala, kaj si pravzaprav želim.

Potem je prišla še slaba izkušnja: pri petih mesecih šla sva h ginekologu in sva čakala na vrsto, tako da sem zdravnika po dveh urah vprašala, ali ginekolog dela in zakaj morava tako dolgo čakati. Kmalu so me poklicali noter, me neprijazno polegli in dobesedno vtaknili roko v vagino. Počutila sem se, kot bi me posilili. Spomnim se zgroženega izraza na Anžetovem obrazu. Zaradi tega sem začela krvaveti, to bi lahko povzročilo splav! Mislim, da je bila to točka, ko sem bila prepričana, da bom rodila doma.

Kako si sprejela vse možne posledice, ki jih prevzameš nase, če se odločiš za porod doma? Slovenski zdravstveni sistem ni na tvoji strani.

Nisem vedela, da ni na moji strani. V Sloveniji je to na pol urejeno področje – ne dovolijo babicam, da bi prevzele odgovornost, hkrati pa ni prepovedano. Zato sem babico poiskala zunaj Slovenije. Razmišljala sem tako – ni se mi treba soočati s tem sistemom. Rečejo ti: »Če izbereš porod doma, je odgovornost za posledice na tvoji strani.« Seveda, kdaj pa ni moja odgovornost? Če se kaj zaplete, vas lahko tožim, a še vedno je moja odgovornost, ne glede na to, kdo je to povzročil. Vedno razmišljam tako.

Oba otroka sta bila rojena z vsem spoštovanjem, toplino in ljubeznijo doma.
Če se doma dobro počutiš, boš težko našel boljši prostor za porod, kot je dom.

Kar je običajno, ni nujno, da je normalno. Zato mislim, da sem morala sama sprejeti odločitev za svoje življenje in otroke. Moji otroci so moje življenje. So ženske, ki želijo roditi doma in se potem zaradi strahu drugih znajdejo pri carskem rezu. Zame je bolj tvegano, da rodiš v porodnišnici. Če si zdrav, če so vsi izvidi v nosečnosti dobri, če se počutiš dobro, zakaj potrebujem porodnišnico?

Ko sem se odločala za porod doma, sem se zelo dobro pozanimala o vseh tveganjih: kdaj porod ne poteka dobro in kdaj iti v porodnišnico. Priporočajo, da je ta od doma oddaljena največ pol ure vožnje z avtom. Pri meni je še bližje. Ob sebi sem imela babico iz Avstrije, ki svoj poklic babice v porodnišnici in na domu opravlja že več kot 20 let in ima veliko izkušenj. Je tudi profesorica na univerzi. Pa še špansko govori (smeh). Želim povedati, da ni treba samo strašiti pred posledicami, saj nismo v grozljivki, ampak v realnem življenju, kjer ni vse samo slabo.

Kakšna so bila občutja ob porodu doma, kaj ti je bilo pomembno?

Če se doma dobro počutiš, boš težko našel boljši prostor za porod, kot je dom. Po porodu si poln hormonov in vsi okrog tebe so kot zadeti od tega. To težko dosežeš v porodnišnici.

Oba otroka sta bila rojena z vsem spoštovanjem, toplino in ljubeznijo doma. Če se doma dobro počutiš, boš težko našel boljši prostor za porod, kot je dom. Tudi s fiziološkega stališča je tako najbolje: rojeni so v okolje bakterij, ki jih imamo doma. S te perspektive je bolnišnica pravzaprav zelo nevarno okolje – novorojenčki s popolnoma nerazvitim imunskim sistemom se srečajo z bakterijami, ki jih sicer sploh ni v njihovem okolju.

Zelo pomemben mi je bil občutek, da mojega otroka po porodu niso premaknili preč od mene. Nihče mi ga ni vzel, umil, oblekel, zmerili so ga, ko sem se sama tako odločila. Te stvari zame res niso pomembne za vez, ki jo spleteš v prvih urah življenja. To je čas, ko si poln hormonov in vsi ljudje okrog tebe so kot zadeti od tega. Mislim, da je to težje doseči v bolnici.

Eden od velikih zaviralcev poroda je tudi strah, ki ga porodnice doživijo ob soočanju s popadki, svoje pa naredi tudi bolnišnično okolje in opozorila osebja. Kako misliš, da to vpliva na porodnico?

Mislim, da je to vse. To imam globoko v sebi. Rojstvo zame pomeni višek, klimaks spolnosti pri ženski. Vse težave v spolnosti pridejo na plano v času poroda. Tudi jaz sem bila na sredi poroda blokirana, saj sem bila tri ure popolnoma odprta, porod pa ni napredoval (hvala Bogu nisem bila v porodnišnici, ker bi se stvari gotovo drugače razpletle!). Kako zelo je pomembno, da se zavedamo svojih strahov, se soočimo z njimi, govorimo o njih, gremo na terapijo. Zato, ker se moramo soočiti z vsemi svojimi strahovi, ki jih ne poznano, je naš prvi porod daljši.

Doma si rodila dva fanta, tretja nosečnost pa se je nedavno končala s spontanim splavom. Kako si se soočila z novico, da ne nosiš več živega bitja pod srcem in se odločila za naravni potek?

Na to sem se pripravljala že prej. Na mojo odločitev za naraven potek spontanega splava je precej vplivalo špansko virtualno združenje Porod je naš (El Parto Es Nuestro). Tam se počutim kot doma. Gre za spletno mrežo žensk, ki se povezujejo in med sabo delijo izkušnje. Tam imam prijateljico, ki je imela pet spontanih splavov in je ustanovila forum za ženske po spontanem splavu z namenom, da bi širila znanje o tem in podirala tabuje. Druga je imela štiri in sva si še bolj blizu, ker prav tako kot jaz prihaja iz Galicije. Tako sem prebirala vse njene zgodbe, kako je družina delovala v tistih situacijah.

Še posebej se me je dotaknila zelo močna zgodba, ko je bila noseča in so ji povedali, da ima otrok kromosomsko napako. Ginekolog je hotel prekiniti nosečnost, ampak družina tega ni želela. Na koncu se je dojenček rodil živ in zdravniki so hiteli k njim in govorili: »Ta stvar je živa!« Mamica pa je samo zavpila možu, naj prinesejo krstno vodo, s katero ga je poškropil in sta se tako poslovila od njega. Ne morem si prestavljali več spoštovanja pri poslavljanju od otroka. Ko sem to prebrala, sem rekla, da si točno to želim, če pride do tega. Verjamem v čudeže do zadnjega trenutka.

Zato si se odločila, da želiš popolnoma naraven potek spontanega splava doma. Gre za bolj dolgotrajen proces, kot je ta v porodnišnici. Kako si ga doživljala?

Pri naravnem poteku doma ni mišljeno, da so prisotni zdravniki. Kasneje samo preverijo, če se je maternica sčistila. Z drugima postopkoma – z zdravili ali abrazijo gre vse hitreje, pri naravnem pa čakaš in veliko, zares veliko bolj krvaviš. To je težko. Toda prijateljica, ki je dala skozi vse troje, mi je rekla, da je naravno najbolje.

Porod (Loreto namenoma ne želi uporabljati besede splav, ker se ji ne zdi primerna, saj je enaka kot za postopek umetne prekinitve nosečnosti, op. a.) je bil zares hiter, bila sem na srečanju skupine Mamice za mamice, ki sva jo nedavno ustanovili s pijateljico, in vedela sem, da imam popadke, zato sem srečanje predčasno zapustila. Takoj sem morala iti na stranišče, imela sem popadek in izločila se je vrečka. Rekla sem, da se grem stuširat, da bom lahko videla otroka in naredila luknjo v zemlji na vrtu.

Potem sem videla nekaj rjavega. Bil je otrok! Poklicala sem Anžeta. Otrok je bil tako popoln: nogice, oči, lica. Pri desetih tednih življenja!

Težko sem ga spustila z roke. Pripravili smo košarico, v katero smo ga nameravali položiti in ko jo je Anže prinesel, mi je šele v tretjem poskusu uspelo, da sem ga odložila z roke. Stekla sva na vrt in se poslovila. Poklicala sva najina otroka, starejšemu sva dojenčico (čutila sem, da je punčka) tudi pokazala. »Zakaj je tako majhna?« me je vprašal. »Ker ni mogla zrasti več. Morala sva ji pustiti, da je odšla,« sem mu odgovorila.

Anže je kopal luknjo za drevo, kamor smo posadili magnolijo. To drevo omamno diši in se mi je zdelo najprimernejše za mojo hčer. Tako smo jo pokopali. Vmes sem imela dva krča, zato sem odšla nazaj v hišo. Imela sem krče in krvavela, tako da sem nenadoma izgubila zavest. Bila sem povezana s predsednico združenja galicijskih babic in ker sem natančno vedela, kako bo vse skupaj potekalo, sem vedela, da ni nič narobe. Ker pa je bil prizor mlake krvi in mene nezavestne za Anžeta preveč, me je odpeljal k zdravniku, kjer so me en dan zadržali na opazovanju.

Kakšna je bila reakcija zdravnikov, ko si jim povedala, kaj se ti je dogajalo doma in da si se odločila za tak potek splava?

Bila sem srečnica, da so v jeseniški bolnišnici res spoštovali mojo odločitev. Bili so prijazni, poznala sem ginekologinjo, za katero pa mislim, da je bila vseeno presenečena. Že prej mi je namreč dala tablete za čiščenje, ampak spoznala sem, da jih ne želim jemati, če želim naraven potek.

Mislim, da je zelo velika težava naše družbe v tem, da se bojimo izkustva bolečine.

Odločila sem se, da ostanem v bolnišnici in me opazujejo, bila sem sama v sobi, tudi Anže je bil mirnejši. Prav tako vem, da bi bilo mnogo intenzivnejše, če bi vzela tiste tablete. Moje telo pa je bilo res izčrpano. Mislila sem si – če se moje telo sreča s hormoni, ki vse to uravnavajo, je to zelo dobro. Seveda ne bi bilo nič hudega, ker bi bila v bolnišnici, ampak zame bi bilo to še veliko bolj intenzivno, kot je bilo.

Tako je en del v meni govoril – vzemi tablete, drugi da ne, odločil je notranji občutek. Opazovala sem svoje telo in videla, da se počasi umirja. Spomnim se besed zdravnice, ki je v sobi skrbela zame: »Vzemi tablete. Ni ti treba trpeti.«

To je napaka moje družbe! Kako ne bi trpela tega, ko umre otrok in gre iz mene?! S tabletami ne bi bila povezana z vsem, kar se je dogajalo v mojem telesu. Poleg tega pa sem bila dovolj samozavestna, saj sem imela za sabo dva poroda.

Zakaj se odločiti za naraven potek spontanega slava, če je dolgotrajnejši in bolj boleč, je gotovo pomislek vsake ženske ob razmišljanju o tej težki preizkušnji.

Vsi v družbi se bojimo bolečine in jo skrivamo: umre sorodnik, vzamemo tablete, da se pomirimo. Zakaj? Enako je z otrokom. Vprašala sem se, zakaj bi to zbrisala. Kako se počutim v čakanju? Spoznala sem, da je najtežje, da grem v bolnišnico, me uspavajo, izčistijo otroka, potem se zbudim in moj otrok je v smeteh.

Loreto ob magnoliji, ki raste na mestu, kamor so pokopali 10 tednov staro dojenčico.

Mislim, da ne bi mogla živeti s tem, da je moj otrok v košu za smeti. To je najboljša možnost, najbolj zdrava pot za zdravljenje rane in duše. Prav tako je tu pomemben oče otroka – da mu dovolimo, da je udeležen v procesu. Da je družina skupaj in skupaj zdravi rano. Če gre ženska v porodnišnico, je oče popolnoma zunaj procesa. Pa tudi mati na nek način.

Mislim, da je zelo velika težava naše družbe v tem, da se bojimo izkustva bolečine.

Foto: Darja Ovsenik, osebni arhiv Loreto Fernandez