Kako sem se naučila vsak dan prepoznavati sadove svojega dela

Vir: Shutterstock

Biti mama je čudovito poslanstvo. A hkrati naporno, saj rezultatov ne vidimo takoj. Dolgo časa sem se spraševala, ali v dnevu sploh kaj doprinesem ali samo hitim sem in tja.

Včasih sem se čutila izčrpano. In nemočno. A sem k sreči prepoznala, da je potrebno zgolj pol ure časa, pa dan poteka čisto drugače.

Nekega dne sem se odločila, da ne želim, da vsak moj dan mine v vsakodnevnem hitenju.

Rutina je lahko naporna

Moj dan se je vrtel okrog majhnih opravil; zložiti je potrebno perilo, odpeljati hči na klavir, kupiti sinu copate, skuhati in pripraviti vse za rojstnodnevno zabavo … Vsak dan sem bila v polnem zagonu, pa se mi je vseeno zgodilo, da zvečer nisem imela pokazati prav ničesar. Posoda je ostala nepomita in perilo je ležalo pripravljeno na likanje. Jaz pa nisem vedela, kam je odšel čas. Jezila sem se sama nase, da si ga nisem dobro razporedila in da bi lahko naredila mnogo več. In ko sem prihodnji dan s polno paro spet hitela naokoli, se je zvečer zgodba ponovila. Zdelo se mi je, da delam zaman. Vsak dan ista rutina. Vse malenkosti, ki nič ne štejejo. Ob tem pa sama ostajam prazna.

Ko veš, kaj in za koga delaš, je rutina lahko osrečujoča

Potem sem se nekega dne odločila, da ne želim, da moj dan samo mine v vsakodnevnem hitenju. Da ne želim, da na koncu dneva niti ne vem, kako je šel čas mimo. Da želim biti v opravljanju svojih vsakodnevnih stvari srečna.

Ko sem naravnala dan na Boga in Mu prepustila vodstvo, je bilo vse preprosteje.

Zato sem si vsak dan vzela pol ure zase. Za tisto, kar me je osrečevalo. Za molitev. Pol ure dnevnega miru. V tišini sem pregledala svoje misli, svoje želje in hrepenenja in jih predajala Bogu. Zaupala sem Mu svoje skrbi in Ga prosila, da mi pomaga v dnevu. Ko sem tako mirna začela dan, je tudi vse ostalo dobilo novo luč.

Velikokrat sem Mu izročila prejšnji dan. Od jutra pa do večera. Zahvalila sem se za tri lepe stvari, ki so se mi v dnevu zgodile. Otroški nasmeh, možev poljub, veselje ob srečanju prijateljice. In se spomnila treh slabih, kjer sem nepotrebno izgubila čas, ko sem delala nekaj, za kar mi je bilo kasneje žal. Prehitre jeze, ki sem jo namenila ženski na cesti, pomivanja posode namesto branja pravljice …

Da si lahko srečen, je potrebno prepoznati sadove svojega dela

Bog želi, da sem v svojem materinstvu srečna in zadovoljna, da imajo otroci nasmejano mamo in mož zadovoljno ženo. A prvi korak sem morala narediti sama.

Ko sem naravnala dan na Boga in Mu prepustila vodstvo, je bilo vse preprosteje. V tišini in molitvi sem začela prepoznavati svoje delo, ki v vsakem dnevu mora biti postorjeno, kot pomembno. Prepoznala sem, kako malenkosti pripomorejo, da naša družina lahko lepo deluje. Vse malenkosti, ki so mi šle prej na živce, saj so se mi zdele naporne in nepomembne.

Ko sem rutinska dela vzela kot nekaj lepega in potrebnega za našo družino, se je tudi vrednost mojega dela povečala. Ker sem si vsak dan vzela čas in si jih ozavestila, sem te trenutke prepoznala kot lepe. In vedela sem, da moj dan ni šel kar tako mimo.

Preko molitve sem prepoznavala, da Bog želi, da sem v svojem materinstvu srečna in zadovoljna, da imajo otroci nasmejano mamo in mož zadovoljno ženo. Prvi korak sem morala narediti sama. In ni si bilo vsak dan preprosto vzeti pol ure časa. A je vredno. Kajti pol ure molitve je popolnoma spremenilo moj pogled na vsak dan.