Kako ohraniti red v hiši in mir v duši?

S tem izzivom se je spopadala kanadčanka Holly Pierlot in po tem, ko je našla učinkovito rešitev, napisala knjigo z naslovom Priročnik za mamice. Besede iz zgornjega naslova najdemo v podnaslovu knjige …

Na duhovnih vajah je mojo pozornost vzbudila knjiga z nagovarjajočim naslovom Priročnik za mamice – Kako doseči red v hiši in mir v duši. Le kdo si tega ne želi? In kje vse iščemo mir? Prepričana sem, da bi ga vsak naložil v nakupovalno košarico, če bi ga le prodajali v kateri od trgovin.

Tudi avtorica omenjene knjige, Holly Pierlot, ga je iskala kot pevka v rokovski skupini, kjer je zavrgla vse moralne in družbene vrednote, samo da bi bila svobodna. Odrekla se je katoliški cerkvi in stopila k protestantom ter se kasneje vrnila nazaj k katoliški veri. Bila je blagajničarka v restavraciji in študirala je za učiteljico, na lastni koži je izkusila depresijo in obup.

Imela je 5 majhnih otrok, ki jih je tudi poučevala doma, ker na tistem območju Kanade, kjer so živeli, ni bilo katoliške šole. Verjela je, da bi jo dolžnosti manj preplavljale, če bi vsaj otroke vpisala v navadno šolo. A na konferenci staršev, ki otroke poučujejo doma, ji je dala misliti energična mamica, ki je spregovorila o urnikih, ki so bili sicer narejeni za vsakega člana družine posebej, a so skupaj tvorili harmonijo.

Red pomaga živeti poslanstvo

Urniki človeka res omejujejo, toda nered ga omejuje še huje. Kaj mi pomaga vsa moja spontanost, če pa nimam ne časa in ne energije, da bi v njej uživala.Holly je ubijala že sama misel na to, da bi dan za dnem živela po vnaprej sestavljenem urniku. Toda prišla je do spoznanja, da mora narediti spremembo. Takole piše: »Urniki človeka res omejujejo, toda nered ga omejuje še huje. Kaj mi pomaga vsa moja spontanost, če pa nimam ne časa in ne energije, da bi v njej uživala. Sklenila sem, da v svoj nered vnesem red, tudi če to pomeni, da moram sestaviti urnik.«

Do miru in reda ni prišla čez noč, ampak postopoma. Oblikovala je življenjska pravila, ki so več kot zbirka urnikov, saj izhajajo iz posameznikovega poslanstva.

Pet prioritet zakonskega poslanstva

Ostareli in modri duhovnik jo je opozoril na 5 prioritet zakonskega poslanstva. »Zatrdil mi je, da se veliko zakonov pokvari, ker ima manj pomembna prioriteta v zakonu preveliko veljavo,« piše. » Iz izkušnje mi je povedal, da možje pripisujejo največji pomen vlogi hranitelja in zato pogosto namenjajo preveč časa službi (tako psihično, kot tudi fizično), ženskam pa je najpomembnejše materinstvo, zato pogosto pozabljajo nase ali na moževe želje.

Holly je svoje življenje uredila glede na omenjene prioritete, ki jih ne gre ločevati z matematično natančnostjo.

Na prvem mestu je molitev oziroma čas za duhovnost, za Boga. To se sklada z glavno zapovedjo, ki pravi: »Ljubi Gospoda svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in z vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« Tako je druga prioriteta skrb za telesne potrebe ter duhovno in čustveno zdravje posameznika. Presenetilo me je, da je šele na tretjem mestu odnos do zakonca. Za marsikoga bo verjetno čudno, da je šele četrta prioriteta biti starš. Zamislila sem se ob avtoričinih besedah: »Ker sem otroke tudi sama poučevala, sem spoznala, da so molitev, maša, pogovori o veri in zanimive zgodbe o svetnikih in krepostih vsaj toliko pomembni kot ura matematike, ki so jo imeli vsak dan na urniku. Zato sem več pozornosti posvetila poglabljanju v vero in jih spodbujala k redni molitvi in rednemu prejemanju zakramentov.« Na zadnjem mesti pa je skrb za preživetje družine – biti hranitelj.

Postaviti vse na pravo mesto

Holly so življenjska pravila pomagala k disciplini, k temu, da so imele stvari svoje mesto in k temu, da so otroci vedeli, kaj morajo narediti in da zanje neprijetna opravila (npr. pospravljanje), ne bodo trajala več kot 15 minut. Holly si je vsako drugo soboto v mesecu vzela prosto in si takrat napolnila baterije. Sobotne večere pa je namenila možu.

Da ne begamo sem in tja in skačemo od opravila do opravila, moramo najprej postaviti prioritete. Kaj je tisto, kar je za nas zares pomembno, je razvidni iz časa, ki ga temu posvečamo.Njeno življenje je polno vzponov in padcev. Ne gre za zgodbo o uspehu, ampak za prepoznavanje svojega poslanstva, odločitev in nenehno obračanje k Bogu po pomoč.  V svoji knjigi opozarja: »Matere se nehote lahko ujamemo v zanko vsakodnevnih zunanjih dražljajev in sploh ne opazimo, da nam odnos z Bogom drsi iz rok. Nenadoma spoznamo, da že nekaj časa nismo zares prav molile. Tudi če so naši nameni še tako dobri, se nam to lahko redno godi, če si vsak dan ne določimo časa za molitev; potem pa se sprašujemo, zakaj smo nemirne, brez prave energije in moči za vsakodnevna opravila.«

Holly nam skozi knjigo daje napotke, kako delovati, hrabri in spodbuja k temu, da začnemo z majhnimi koraki in vztrajamo ter tako razvijamo nove navade. »Nič se ne bo spremenilo, dokler se ne boste spremenili sami,« zatrjuje. 

Ob branju knjige se mi je potrdilo spoznanje, da je mir sad, ki ne pride kar sam po sebi. Tudi za red v hiši in mir v duši se je namreč treba potruditi. Da ne begamo sem in tja in skačemo od opravila do opravila, moramo najprej postaviti prioritete. Kaj je tisto, kar je za nas zares pomembno, je razvidni iz časa, ki ga temu posvečamo.