Skrivnost otroštva

Thumbnail

Knjiga Marie Montessori me je pozitivno presenetila. Toliko spoštovanja do novo ustvarjenega bitja veje iz nje, da človek kar ostrmi.

»Do novorojenčka ne bi smeli pristopati z občutkom sočutja, ki ga imamo do bolnika, ampak s svetim spoštovanjem in občudovanjem do skrivnosti stvarjenja,« lahko preberemo že v prvem poglavju knjige Skrivnost otroštva, ki govori o duševnem zarodku. To nam večinoma kar uspeva pri dojenčkih, ki jih znamo občudovati. V malem otroku, ki se trma, ki je poreden, pa pogosto ne vidimo več bitja z neslutenimi možnostmi razvoja; bitja, ki nam hoče nekaj sporočiti, nas na določenem področju prebuditi; bitja, ki nas neskončno ljubi. Zazrti v svoje potrebe ga želimo spremeniti, utišati; nočemo, da nam poruši naš ritem. Nimamo časa, da bi ga opazovali in morda tudi ne dovolj potrpežljivosti, da bi lahko prišli do novih spoznanj o sebi in o otroku.

Porednost je izraz notranjega nemira in motnje, neizpolnjene potrebe, stanja napetosti.

Maria Montessori si je ta potrebni čas za opazovanje očitno zmogla in znala vzeti. »Porednost je izraz notranjega nemira in motnje, neizpolnjene potrebe, stanja napetosti. Otrokova duša joka in prosi za to, kar potrebuje, rada bi se branila,« je zapisala. Ji verjamete?

Zanimivo se mi zdi, da je tako malo porednih otrok na plaži, če jim starši pustijo, da delajo rove v mivko, s kanglico prenašajo vodo z morja in jo zlivajo v bazenček ali preprosto luknjo na obali.  Maria Montessori je prepričana, da se za vsakim zunanjim izrazom skriva vzrok zanj, ki pa ga je treba poiskati. Šokira z ugotovitvijo, da je nepotrebna pomoč, ki jo dajemo otroku, pravi vir vseh represij in zato najbolj pogubna poškodba, ki jo odrasli lahko zada otroku.  

»Otrok je nagnjen k temu, da odraslega uboga z vsem svojim bitjem. Le kadar ga odrasli prosi, naj zanika ukaze svojih notranjih impulzov, ki ga ženejo, da ustvarja po nespremenljivih zakonih, postane zanj nemogoče, da bi ubogal. Nemogoče kot če bi mu, ko ravno dobiva zobe, nekdo rekel, naj zobem ne pusti na dan,« dodaja.

Osrednjo vlogo ima skrbno pripravljeno okolje, ki omogoča, da otrok razvije čudovite možnosti, s katerimi pride na ta svet.

 »Pri delu z otroki s posebnimi potrebami je razvila tako imenovane čutne pripomočke, s katerimi so se otroci učili prek vseh čutov. Razvila je poučevanje z matematičnimi in geometrijskimi oblikami, nenavadnimi vonji ter tipanjem grobih in nežnih površin,« o Marii Montessori lahko preberemo na Wikipediji. Opazila je, da so se otroci s pomočjo njenih pripomočkov naučili več, kot se je od njih pričakovalo. Osrednjo vlogo je pripisala skrbno pripravljenem okolju, ki omogoča, da otrok razvije čudovite možnosti, s katerimi pride na ta svet. »Zanimanje in koncentracija se bosta pojavila takrat, ko bomo iz okolja odstranili zmedo in vse, kar je v njem odvečnega,« je ugotovila Maria Montessori.

Ta velika Italijanka se je ustaljenim pričakovanjem družbe postavila po robu že takrat, ko se je kot prva ženska odločila za študij medicine in ga tudi zaključila. Študirala je tudi filozofijo, psihologijo, antropologijo, delala je na psihiatrični kliniki in v bolnišnicah ter bila v dnevnem stiku z otroki. Morda jo je tudi obupno stanje v javnem šolstvu spodbudilo k ukvarjanju z otroki in njihovo vzgojo.

Spremenila je tudi pogled na do tedaj uveljavljeno vlogo vzgojitelja. Nalogi vzgojitelja nameni celo poglavje v drugem delu knjige, ki opisuje novo vzgojo in izobraževanje. Takole pravi: »Učitelj si mora prizadevati, da bi v otroku zagledal to, kar je v njem videl Jezus.« Odstranitev ovir je zanjo prvi korak in osnova vzgoje in izobraževanja. » V našem pripravljenem okolju vidimo otroke, ki se takoj osredotočijo na neko delo. Potem njihova domišljija in nemirno gibanje popolnoma izgineta. Miren in veder otrok, ki je v stiku z resničnostjo, začne svoje dostojanstvo izgrajevati s pomočjo dela.« Do takih spoznanja je ob opazovanju otrok prišla Maria Montessori. Zakaj jih ne bi upoštevali tudi mi in se potrudili, da otroku pripravimo ustrezno okolje?

Učitelj si mora prizadevati, da bi v otroku zagledal to, kar je v njem videl Jezus.

Hvaležna sem Mariji Montessori, da je svoja spoznanja skrbno zapisovala, da je teorijo prepletla s prakso in razvila novo metodo ter da je pri njenih 66-ih letih ugledala luč sveta njena knjiga Skrivnost otroštva. Čudi me le to, da smo njeno delo, ki je v italijanščini izšlo leta  1936, dobili v slovenščini šele 73 let pozneje. Upam, da bo vsaj sedaj ta knjiga, ki je namenjena staršem in učiteljem, resnično dosegla njihova srca. Otroštvo je najbolj občutljivo obdobje življenja in to, kar se takrat vtisne v naše telo, nas spremlja do smrti. 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja