Kako naj pomnožim čas?

Vir: Shutterstock

Sedim pred računalnikom in se borim v sebi. Pred mano je naporen dan, kup neopravljenih opravil in popoldne odhod na morje. V moji glavi je nemir; naj si, kot sem si želela, najprej vzamem čas za molitev ali naj raje vse opravim in nato v miru molim?

Moja odločitev je bila v meni zasidrana že dolgo časa; vsak dan želim preživeti vsaj 15 minut ob Svetem pismu. Ob Njem, ki mi daje moč in zaradi katerega je tudi dan nato drugačen. Pa vendar … Vsak dan pride nekaj, kar me hoče odvrniti od tega.

Gotovo bom živčna in ne bom mogla v miru moliti, mi šine v glavo. Raje bom potem, v miru, ko ne bo otrok, ko bodo vsi spali … Ta mir mnogo dni niti ne pride in pogosto izpuščam moj čas z Njim. Tudi danes čutim, da sem pred tem in se sprašujem ali je z majhnimi otroki in ob takšnem tempu sploh mogoče moliti?

Gospod mi govori na srce, me kliče, naj si vzamem te dragocene trenutke. Jaz v svoji šibkosti pa skrbim, se obremenjujem, vidim samo obveznosti. Pozabim na prioritete.Teorija mi gre dobro od rok. Najprej Bog, potem mož in jaz, nato otroci. Praksa pa malo manj. Kolikokrat sebe popolnoma »zatajim«, ker se dam na razpolago otrokom. Kolikokrat izpustim molitev, ker imam nek nujen opravek. Kolikokrat zaspim, kolikokrat …

V meni se prebuja spomin. Na obdobje, ko sem si vsak dan zavestno vzela čas in ga preživela z Njim. Preplavi me mir in veselje. Neka nepojasnjena sreča. Spominjam se, kako je bilo takrat vse lažje, kako se je čas kar našel, čeprav se mi je zdelo, da je opravil mnogo, jaz pa zgolj ena. Kako sem takrat mirno hodila čez dan, kako je celo mož opazil spremembe v meni.

Gospod mi govori na srce, me kliče, naj si vzamem te dragocene trenutke. Jaz v svoji šibkosti pa skrbim, se obremenjujem, vidim samo obveznosti. Pozabim na prioritete.

Do sebe sem tako kritična. Bolj kot moj Stvaritelj. Spomnim se misli, kako Bog vedno vidi človeka v vsem njegovem potencialu. V najboljši luči. In se zasmejim sama sebi. Kako majhna in nevedna sem. Vedno hočem vse narediti iz svoje moči, On pa me kliče, mi prigovarja, me vabi, da bi šel z menoj skozi dan. Ob me gleda kot njegovo izvoljeno hči, princeso največjega Kralja. Ko se spomnim te misli, se vse spremni. Takoj mi je vse jasno.

Želim biti ob Njem. Ker me te trenutki napolnijo bolj kot vse drugo, ker mi dajejo moči, me delajo drugačno in ker je ob takšnem Kralju edino pravilno to, da mu podarim svoj čas. On množi vse; veselje, srečo, mir. Tudi čas.

Moj kovček je že skoraj poln. Dodam še Sveto pismo. Ne bom šla brez njega. S počitnic želim priti napolnjena. Vem, da bom brez Njega kljub kateremukoli počitku ostala prazna. Njegova Beseda pa me bo poživila, ohrabrila, me spomnila na mojo identiteto v Njem. Tako opremljena bom vse storila lažje in hitreje. Zato sem prepričana – če bom svoj čas posvetila Njemu, ga bom imela za vse dovolj. Ker če je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu.