Kako mi je Bog po triletniku spregovoril o bistvu velike noči

Vir: Shutterstock

Pogosto si mislimo, da majhni otroci, predvsem predšolski, o veri ne razumejo kaj dosti. Da je to za njih pretežko ali prezapleteno. Pa ni ravno tako. Otrok se pri “velikih skrivnostih” lahko osredotoči na en samcat detajl in preko tega počasi vstopa v še večjo zgodbo. Seveda, preko neštetih vprašanj. To otroško radovednost (neskončni “zakaji”) lahko jemljemo kot breme, lahko pa tudi kot dar – še posebej, če te otrok zaradi ene stvari, ki jo je opazil, popelje globlje v vero. To se mi je zgodilo natanko pred dvema letoma, ko smo sredi korone gledali (meni precej dolgočasen) »žegen« oziroma blagoslov velikonočnih jedi po televiziji.

Očaran nad “prtičkom”

Dojenček je spal v mojem naročju, malčica se je igrala v dnevni sobi, starejši sin, star tri leta in pol, pa je opazoval, kaj župnik po televiziji govori in dela. Prenos sem bolj kot ne poslušala napol, ko me je sin kar naenkrat vprašal: »Mama, zakaj ima Jezus prtiček?« Presenečena mu odvrnem: »Prtiček? Kje je kakšen Jezus s prtičkom?« Nakar vidim, da kamera vsake toliko pokaže kip mrtvega Jezusa, kako je pokrit s tančico. »Prtiček ima zato, ker je umrl in so ga s tem pokrili,« mu pojasnim. »Vendar je potem vstal in grob je ostal prazen,« še dodam. On pa zvedavo: »Si je prtiček snel sam ali je to storil nekdo drug?« »Najbrž sam,« se nasmehnem.

Da bi sinu zgodbo o Jezusovem vstajenju malce približala, sem mu pokazala video, v katerem so naredili Lego uprizoritev tega dogodka: žene, ki navsezgodaj hitijo h grobu, skala, ki je odmaknjena, angel, ki se jim prikaže, nato Jezus, ki jih pozdravi … Vse lepo uprizorjeno, toda sin še vedno ni bil zadovoljen. »Nikjer ne kaže Jezusovega prtička,« pove razočarano. Pregledala sva še kar nekaj krajših otroških risank in Lego scen, toda nikjer ni bilo njegovega iskanega prizora.

Otrok se pri “velikih skrivnostih” lahko osredotoči na en samcat detajl in preko tega počasi vstopa v še večjo zgodbo.

Dramska igra kar na tleh dnevne sobe

Ker sva po enem tednu in po kopici krajših risank obupala nad iskanjem tega “zelo pomembnega detajla”, sva se dogovorila, da bova naredila uprizoritev Jezusovega pokopa in vstajenja kar sama. Nisva potrebovala veliko: Sveto pismo in nekaj zaobljenih lesenih deščic, ki so predstavljale grob, ter figurice, ki so predstavljale Jezusa, angela, žene in apostole. In seveda prtiček (najmanjšo zaobljeno deščico). Sin je užival, ko se je vsa ta drama odvijala pred njegovimi očmi. Figurice so se premikale, grob se je zaprl, nato se naslednje jutro pojavijo učenci, ki tečejo in vidijo, da je grob prazen in da prtiček leži zložen na drugem mestu. Ko sem ob neštetih ponovitvah te uprizoritve morala določen svetopisemski odlomek tolikokrat prebrati, me je začelo zanimati, zakaj je prtiček v Svetem pismo sploh omenjen. Če ne bi bil pomemben, zagotovo tega podatka ne bi omenjali. In kot drugo, zakaj bi se Jezus ubadal s tem, da bi v grobu zložil prtič, ki mu je prekrival obraz?

Pomen, ki ga nisem pričakovala

Za pomoč sem prosila kar svoje prijatelje in hitro sem dobila besedilo, ki je vsebovalo (verjetno) razlago: Zložen prtiček je bil del judovskega dnevnega obreda, ki ga je poznal vsak judovski otrok. A sam obred je zadeval odnos med gospodarjem in služabnikom. “Ko je služabnik gospodarju pogrinjal mizo, je poskrbel zato, da jo je pripravil natančno v skladu z gospodarjevimi željami.

Preko otroške zvedavosti in “nepomembnega” prtička mi je bilo položeno na srce: “Čakal sem te, da ti povem, da živim in da se bom vrnil.”

Ko je bila miza pogrnjena, je služabnik počakal zunaj, da ga gospodar ni mogel videti, dokler ta ni pojedel. Služabnik si nikdar ne bi drznil dotakniti mize, dokler gospodar ni končal z jedjo. Takrat si je gospodar obrisal prste, usta in brado, prtič zmečkal v kepo in ga pustil na mizi, kar je pomenilo: ‘Končal sem.’

Če pa je gospodar vstal in prtič pustil zvit poleg krožnika, je to pomenilo: ‘Vrnil se bom!'”

Ob tem sem se nasmejala. Preko otroške zvedavosti in “nepomembnega” prtička mi je bilo položeno na srce: “Čakal sem te, da ti povem, da živim in da se bom vrnil.”

Ena stvar, ki je otroku postala zanimiva, je zame postala beseda, ki me je tisto leto vodila skozi celoten velikonočni čas: “Moje trpljenje te je osvobodilo. Ostani mi blizu.” Če zaradi obilice skrbi za tri majhne otroke tega nisem prej uspela slišati, je Bog tokrat zaobšel “klasično pot” in mi spregovoril po triletnem otroku. In vesela bom, če mi bo še kdaj.