Kaj želim svoji hčerki povedati o porodu

Vir: Pixabay

Draga hči!

Pred dobrim desetletjem si skozi moj »prehod življenja« pokukala na svet. Zdaj si v obdobju, ko te začenja zanimati vse v zvezi z ženskostjo. Sem spada tudi porod. Videla si že filmski prikaz poroda in mimogrede slišala pripombo znanke o porodni »grozljivki«. Rada imaš otroke, zato se sprašuješ, kaj te nekoč čaka. Zanima te, ali si tudi ti prišla na svet na tako krvav in strašljiv način.

Rada bi ti povedala, da se vseh svojih štirih porodov z veseljem spominjam. Ne samo zato, ker ste se na koncu rodili štirje najpopolnejši otroci na svetu. Z veseljem se jih spominjam tudi zato, ker so bili to štirje najmočnejši trenutki v mojem življenju. Takrat sem v največji polnosti začutila, kakšnih neverjetnih stvari je sposobno moje telo (da o umu in duši sploh ne govorimo!). Zmoglo je brez sredstev za lajšanje bolečin, umetnih popadkov, epiduralne analgezije. Želela sem, da je vaš prihod miren, intimen, brez cevk, ležanja na hrbtu, brezosebnih glasov. Hvaležna sem, da so mi bile takšne izkušnje dane!

Porod kot maraton

Ko bo prišel čas za tvoj maraton, naj te nikar ne skrbi. Vem, da boš zmogla! Žensko telo in porajanje je ustvaril Bog. On pa ne dela napak!

Porod je fizično najzahtevnejša stvar, kar sem jih izkusila. Tako kot maraton. Nikoli ga nisem pretekla (kot veš, nimam ravno veliko kondicije), a si predstavljam, da je podobno. Tako na porod kot na maraton se pripravljamo dolge mesece. Zelo se ju veselimo, čeprav nas je obenem malo strah. Zavedamo se, da vsega ne moremo predvideti in da bo na preizkušnji naša vzdržljivost. In je res! Tako kot pri maratonu tudi pri porodu pridejo trenutki obupovanja, ko ne zmoremo niti sekunde več. To so trenutki, v katerih premaknemo svoje meje in izkusimo vso veličino ženskega telesa, ki je ustvarjeno za večje podvige, kot si jih lahko predstavljamo.

In nato rojstvo. Kakšno zmagoslavje! Kakšen neverjeten občutek, ko prečkamo ciljno črto! Če sem bila kdaj ponosna nase, je bilo to v porodni sobi. Neskončno hvaležna in ganjena ob malem bitju ob sebi. A tudi ponosna. Vau, kaj zmorem! Nepredstavljivo!

Bog ne dela napak

Draga hči, z veseljem se spominjam maratona, ki sem ga pretekla skupaj s tabo – vseh 17 ur. Ja, bilo je naporno in predvsem zaključek, ko dojenček pogleda na svet, ni najbolj estetski, ampak poln različnih telesnih tekočin. Takšno je pač telo, prvinsko!

Ni bilo kot na televiziji, z drvenjem invalidskih vozičkov in histeričnim kričanjem, ampak globoko in brundajoče. Ni bilo močnih luči, rezanja, medicinskih pripomočkov in zdravnikov. Samo babica, ki je navijala zame, in tvoj oče, ki je prvi vzhičen zagledal tvojo glavico. Za miren porod brez nepotrebnih posegov se moramo današnje porodnice včasih še vedno boriti. Toda prepričana sem, da bosta takrat, ko boš ti postajala mama, spoštljiv odnos do porodnice in komunikacija v porodni sobi nekaj najbolj samoumevnega na svetu.

Ko bo prišel čas za tvoj maraton, naj te nikar ne skrbi. Vem, da boš zmogla! Žensko telo in porajanje je ustvaril Bog. On pa ne dela napak!

Komentarji

  1. Najlepša hvala za podelitev vaše izkušnje. Tudi sama imam podobno,rojevanje mojega sina je trajalo 10 ur,brez rezanja presredka (tega sem se najbolj bala),brez epiduralne,brez nepotrebnih protibolečinskih tablet itd.
    Bilo je naporno,ampak zdravstveno sem bila čisto okej,sem se tudi v nosečnosti fizično,duševno in duhovno na porod pripravljala. Veliko sem brala in uživala v nosečnosti.
    Ce ne bi bilo mojega partnerja zraven ob porodu,se sprašujem,če bi zdržala tako dolgo.

    Ne zanemarimo pa drugih izkušenj žensk,ki jim je porod travma,ki morajo roditi s carskim rezom,ki jim porod ni lepa izkušnja (zloraba v otroštvu,posilstvo,nasilje itd.), ki rodijo mrtvega otroka,ki rojevajo brez lepih občutkov,ki so nenačrtovano zanosile,ki rojevajo same brez podpore,ki rojevajo v vojnih in ostalih neprimernih razmerah,ki rojevajo da bodo splavile svojega otroka. Tudi te izkušnje niso nepomembne in nosijo lahko posledice za celo življenje,ce teh travm ženske ne predelajo.

  2. Za sabo imam tri porode. Lahko rečem, da so bili porodi normalni, rodila sem hitro, brez protibolečinskih sredstev. Za to si ne štejem prav nobenih zaslug, zavedam se, da sem imela veliko srečo. Pripadam generaciji, ki je ni nihče “ujčkal”. Rojevale smo brez podpore moža ali partnerja, saj jim ni bilo dovoljeno biti pri porodu. Takrat še ni bilo “porodnega načrta” in porodov v vodi. Prepuščene smo bile babicam. Nekatere so bile človeške in prijazne, druge pa so znale biti tudi surove, nesramne.

    Porod ni neka romantika, je trdo delo. Žal še vedno preveč žensk tega sveta rojeva v nemogočih razmerah, predvsem v vojnih razmerah in v deželah tretjega sveta. Ženske še vedno na porodu umirajo ali pa se lahko tudi trajno poškodujejo. Koliko hudih porodnih zgodb sem slišala od prijateljic in sodelavk! Skakanje babic po trebuhu, raztrganje presredka, porod, ki se je končal z vakumom ali pa s carskim rezom. Prijateljica je rojevala vaginalno, kljub temu, da je imela predležečo posteljico, babica pa je bila surova in nečloveška. Vem tudi za primere, ko so bili otroci toliko časa stisnjeni v porodnem kanalu, da so se rodili prizadeti, ker so bili možgani brez kisika.
    Se pa v glavnem porodi izidejo pozitivno. Žal pa mi je vseh tistih mam, ki rodijo mrtvega otroka ali pa hudo bolnega ali prizadetega. Ni enostavno se spopasti z življenjem. Včasih zna biti zelo kruto.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.