Kaj vse mora vedeti sodobna mama?

Foto: Shutterstock

Nosečnost, porod, dojenje, plenice, zdravje, cepljenje, hrana, vzgoja, varstvo … Kako naj vendar obvladam množico informacij, ki jih »moram« vedeti v želji, da bi bila dobra mama v 21. stoletju?

Kako osamljena je lahko včasih sveža mamica, sem se zavedla kmalu po tem, ko sem svojo prvo štručko prinesla domov iz porodnišnice in se namesto, da bi se vzhičeno veselila toplega gnezdeca, ki nama ga je z vso skrbnostjo pripravil mož, v joku sesedla na kavč in obupano vprašala: »Kako naj sploh poskrbim za tega otroka?«

Dvomi in strahovi

S tem sem izrazila obupen dvom v svojo sposobnost poskrbeti za potrebe svojega novorojenčka. Zakaj? V porodnišnici so me ves čas opozarjali, da je otrok zlateničen in da ga moram zbujati, sicer ne bo dovolj jedel, potem bo preveč shujšal in lahko postane »zahiranček«. Veste, kako hude besede so to za novopečeno mamico, ki ima v mislih odločitev, da bo izključno dojila in to je to?!

V hormonskem šejku, ki se meša v njenem telesu, namreč sliši to kot »hirati, shirati, umreti«. In to je le ena od poplave dilem, v katere sem zaplavala kot novopečena mamica. Da ne bi mislila, da sem po prvem otroku pojedla vso pamet sveta: Tudi pri drugem in tretjem sem šla skozi te iste dvome … S to razliko, da sem pridobila nekaj več modrosti, izkušenj in s tem samozavesti ter odločenosti, kar ne zmanjša tistega občutka, ki me preveva: Zakaj nam svet danes tako dobro servira svoje strahove in nas odmika od pristnega stika s sabo?

Gora informacij + »dobronamerni« miti … Kje sem jaz?

Odgovor na prvo žogo: Dobri stric (tj. iskalnik na spletu) vse ve, le prav ga moraš vprašati. Na drugo žogo: Kmalu ugotovim, da ne drži niti, da je dober, niti da vse ve.

V prvi vrsti mislim, da smo danes porušili zelo pomembno vez z drugim »dobrim stricem« (iz ozadja), ki je že položen v nas, tj. vez z naravo. Ne mislim le tiste v smislu prizora – gozd, v katerem odmeva žgolenje ptic in iz katerega veje omamna svežina, ki me vleče vase –, ampak tiste narave, ki jo nosim v sebi … Le nekam tiha in sramežljiva je postala v zadnjem času. Ko me je najbolj strah in ne vem, kako se odločiti, jo sodobni strahovi tako utišajo, da niti ne vem, ali sploh še obstaja.

Da ne bo pomote – tudi nekdaj mladim mamicam ni bilo prizanešeno s kakim dvomom, ko je bil ta veliki stric skrit v obliki »dobronamernih« nasvetov babic, sosed in pomembnih žensk njene okolice.

A sodobna mamica dobi dvojni odmerek: goro informacij + »dobronamerne« nasvete. Srečuje se tako z miti, ki so del vsake kulture in se ustvarjajo glede na duha časa, in resnicami, do katerih pa se mora šele prikopati.

Večja bližina osebe, večja teža mita

Mit je »zelo pozitivna, a nerealna predstava o določenih … pojavih« (SSKJ, 2001). Hm … ja no, morda bodo morali snovalci našega jezikovnega zaklada dodati še besedici »ali negativna«, kajti miti, o katerih govorim, so tisti, ki prav tako zlahka zmedejo mamico s svojo običajno negativno konotacijo: »Očitno nimaš dovolj mleka.« »Dojenčka čim prej navadi na triurni jedilnik.« »Čim prej ga daj v svojo sobico, če hočeš imeti še kaj življenja.« »Dojenčku je varno dajati le prekuhano hrano.« »Če ne cepiš otroka, ogrožaš nacionalno zdravje.« »Otrok zna zelo dobro izsiljevati. Točno ve, na katere gumbe mora pritisniti.« Uh, naj še naštevam?

Bližje mi je oseba, ki mi servira nasvet, bolj ga bom žvečila in pretresala. Toda tudi stalno brskanje za informacijami prinaša mnogo pasti, v katere se ujamem. Med njimi gotovo ta, da pobere veliko (preveč) časa.

In tem mitom je kljub vsej informiranosti težko reči popoln ne. Sploh, ko mi ga servira oseba, ki jo imam rada in mi želi dobro. Takrat mit dobi drugačno težo ne glede na vso mojo informiranost. Kot da ga nekako žvečim in pretresam, da bi videla, ali vseeno ni v njem nekaj resnice. Medtem ko bi se bilo morda bolj modro in koristno ukvarjati z otrokom.

Toda če sem iskrena, zakaj se me sploh dotakne? Ker si takrat globoko v sebi niti ne želim takojšnje rešitve, želim si le razumevanja, pristnega sočutja in podpore v odločitvi, ki je pred mano.

Informiranost – zveličavni pogoj za dobro odločanje?

Ne vedno. Že res, da je današnji svet postal toliko bolj zapleten in kompleksen, da nas neinformiranost lahko stane marsičesa (tudi nepopravljivih napak, ampak v tem ni nič drugačen kot včasih), ampak kje najti mejo in zdravo mero?

Poglejmo samo nekaj vprašanj s področij, ki so z vidika sodobne mamice pomembna za otroka in na katero so jo v mladosti, ko naj bi se pripravljala tudi na eno od najpomembnejših življenjskih nalog, zelo slabo pripravili (za zdaj pustimo vprašanje, kdo bi to moral biti).

… in še 100 drugih.

Nosečnost: Kaj in koliko naj jem (zmaga floskula »jesti moraš za dva«, pri moji nosečnosti z dvojčki torej za tri?)? Kateri pregledi so nujni, katere lahko zavrnem in zakaj (ob tem trči celo na etična vprašanja glede smiselnosti ugotavljanja verjetnosti za prirojene napake in igračkanje z življenjem)? Kako pomiriti strahove, ali je vse v redu s plodom? Na kaj biti pozorna, da ne škodujem plodu ali/in sebi? In še 100 drugih.

Porod: Medikalizirani vs. naravni (vprašanje, ki še vedno globoko deli javnost)? V katero porodnišnico? Kako zaupati osebju, da me bo varno pripeljalo do konca? Kako reagirati ob nestrinjanju z določenimi postopki? Kateri to sploh so? Kako vedeti, kdaj se porod začne (ob tem vprašanju bi se naše babice nasmejale in nas pomirile: »Brez skrbi. Dobro boš vedela.« In prav imajo.) Kaj storiti v poporodni otožnosti, kaj če se razvije v poporodno depresijo? Kdaj lahko začnem telovaditi? In še 100 drugih.

Dojenje: Kako pravilno dojiti? Zakaj je na začetku tako malo mleka? Kaj storiti, če otrok ne popije dovolj in premalo pridobiva na teži? Zakaj v porodnišnici ves čas tehtajo? V kakšnem primeru naj se odločim za dodatek adaptiranega mleka? Lahko iz delnega dojenja spet preidem na izključno? Kaj storiti, ko se otrok noče dojiti? Kako in ali sploh moram ponoči podirati kupčke? In še 100 drugih.

Plenice, hendling (rokovanje z dojenčkom), nošenje v nosilkah, aha, skoraj bi pozabila – vozički (rečem vam, to je pri današnji izbiri postala znanost, lotimo pa se je ponavadi že takrat, ko trebušček sploh še ni v konveksni obliki), cepljenje (žal postaja to zares ideološka tema), uvajanje goste hrane, zdrava prehrana, vzgoja (o tem je napisanega toliko, da imam literature do konca življenja, žal pa v nobenem priročniku nisem našla svojih otrok), igrače, učenje, varstvo, delovnik po porodniški, šolanje … In še 100 drugih.

Nikoli ne bom vedela vsega

Oprostite mi vse tiste ženske, ki še niste mamice in sem vas s tem zapisom morda prestrašila, a naj vas malo pomirim: Vse to prihaja postopoma in nekako se mamice potem v tem multi svetu nekako kar znajdemo. Kar se mi zdi pomembno, je vprašanje, ki si ga običajno zastavimo, ko smo že dodobra na tej poti:

Kaj je zame zares pomembno, da bom dovolj dobra mama? V čem in koliko želim biti informirana? Se bom prepustila toku in sprejela posledice, ko bodo prišle? Kdo so tiste osebe, s katerimi želim govoriti o teh temah in jim zaupam? Na koga se bom obračala, ko se bom srečala s težavami (zelo priporočam osebo, da se ne boste počutile kot da ste pristale na samotnem otoku sredi Pacifika).

In še dejstvo, ki stoji kot pribito: Nikoli se na vse ne morem dovolj pripraviti, da me kaj ne bi presenetilo. Toda ali ni v tem tudi nekaj čara in predvsem priložnosti za rast?

Vedno bolj prihajam do spoznanja, da se želim vračati k tistemu notranjemu glasku, ki na dvome vedno zelo jasno, a tako potiho, da ga v vsem vpitju sodobnih mašinerij sploh ne uspem več slišati, pove, kaj naj kot mama naredim. Zelo po domače bi mu lahko rekla »zdrava kmečka pamet«, pa naj ne bo razumljeno narobe! Srečno in pogumno, drage mamice! (To bom morala očitno večkrat reči tudi sama sebi.)