Kaj je potrebno, da trikotnik učenec–učitelj–starši dobro deluje

Foto: Canva

Letošnje šolsko leto se z vso naglico bliža ciljni strmini, šole pa se že pripravljajo na novo. V zadnjem času lahko večkrat slišimo/beremo o čedalje manjšem številu učiteljev, otrocih, ki niso zainteresirani za šolsko delo, o nezadovoljnih starših, o padcu vrednote znanja …

Zdi se, da smo se vsi deležniki šolskega sistema znašli v začaranem trikotniku. Vsak na svojem bregu, brez skupnega cilja, ki bi naša središča povezoval s trdnimi mostovi. Stalno iskanje krivcev oziroma igranje vloge žrtve nikomur ne koristi: Še zlasti ne otroku.

Zato, da bo trikotnik učenec–učitelj–starši spet deloval, ni potrebno graditi čisto novih temeljev vzgoje in izobraževanja. Potrebno pa je zgraditi mostove, ki bodo vodili na drugi breg.

Zdi se, da smo se vsi deležniki šolskega sistema znašli v začaranem trikotniku. Stalno iskanje krivcev oziroma igranje vloge žrtve nikomur ne koristi: Še zlasti ne otroku.

Šola je pozitiven kraj

Šola ponuja pestro paleto odtenkov življenja. Učenci preko različnih predmetov in dejavnosti spoznavajo tako svoje sposobnosti kot tudi svoje omejitve in odkrivajo svoje poslanstvo. Srečujejo se z različnimi posamezniki in se navajajo na sobivanje z njimi. Občutijo raznolika čustva. Spoznavajo, da se napredek oziroma uspeh meri v tednih, mesecih, celo letih, zanj pa je potrebna vztrajnost in predvsem vsakodnevno delo. Naučijo se čakati, upati, se boriti.

Vse zgoraj naštete stvari (in še mnogo drugih) so za otroka koristne, saj mu pomagajo, da zraste v odgovornega, delavnega, samozavestnega posameznika, ki bo lahko naredil veliko koristnega za svojo družino, kraj, državo. Vendar le pod pogojem, da ima ob sebi odrasle (starše, učitelje, vodstvo šole), ki ga na poti slišijo, se nanj odzivajo, ga spremljajo in usmerjajo.

Šola mora biti otrokova odgovornost

Otroci včasih težko razumejo, da v šolo hodijo zaradi sebe, zato, da v sebi odkrijejo skrite potenciale, ki jim bodo pomagali uresničiti svoje sanje: da bi poleteli na luno, raziskovali džunglo, plesali na svetovnem odru ali pa vozili svoj najljubši traktor.

A šola je in mora (p)ostati otrokova odgovornost. Na nas odraslih, starših, učiteljih, vodstvu šole pa je, da jih na to samostojnost s skupnimi močmi navadimo.

Kako?

Potrebujemo pogum ter pripravljenost vsakega izmed nas, da namesto iskanja krivde in prelaganja odgovornosti prispeva svoj nenadomestljiv gradnik mostu, ki bo v največjo korist tistega, zaradi katerega je šolski sistem postavljen: otroka.

Učitelj s poslanstvom, ne le službo

Učenci (pa tudi starši) bodo znanje prepoznali kot vrednoto le, če bo učitelj pripravljen snov podati ne zato, ker mora, temveč zato, ker je to njegovo poslanstvo. Torej z veseljem, z žarom, brez hitenja, z odzivanjem na pobude otrok, z odgovarjanjem na njihova vprašanja, pa tudi s tem, da bo otrokom povedal, kje so meje njihovega znanja; da bo glede na dinamiko razreda iskal vedno nove pristope do otrok (v učilnici ali naravi, z delovnim zvezkom ali brez), da si bo upal črpati iz sebe in iz tistega, v čemer je sam dober.

S horizontalnim in vertikalnim povezovanjem učiteljev ter dobrimi osnovami. Z iskanjem znanja, in ne neznanja. Z zavedanjem, da zaradi neutrjenih osnov, prenasičenosti z informacijami, prevelikimi pričakovanji lahko pride do težav.

Z  vsakodnevnimi domačimi nalogami, ki naj bodo kratke in jih bodo učenci zmogli narediti sami. Želeni učinek pa bodo dosegle le v primeru, da jih bodo učitelji pri pouku na otroku razumljiv način sproti preverjali ter od otrok zahtevali popravo.

Kaj pa, ko se pojavi odpor? 

Za otrokovim uporom do šolskega dela, neodzivnostjo za vprašanja, povezana s šolo, padcem uspeha … se skrivajo mnogi (utemeljeni) razlogi. Morda otroka odrasli nismo spodbujali k izražanju občutij. Morda smo njegova opažanja in razmišljanje toliko časa ignorirali, oziroma se je v naših odzivih počutili zavrnjenega in obsojanega, tako da si sedaj misli: »Zakaj bi sploh kaj rekel, ko pa me ne upoštevate?«

Morda je nehal delati nalogo, ker so njegovi rezultati vedno napačni, ne upa pa si tega javno priznati, saj se boji, da bo dobil odgovor »To bi že moral znati.« Morda mu ne ustreza način dela ali pa se ne počuti dobro med svojimi sošolci … Morda so ocene padle zato, ker je ves čas poslušal, kako je nesposoben …

Ko gre za znanje, ne iščimo bližnjic. Ko se pri učenju pojavijo težave, se predvsem starši znajdemo v pasti, da bi otroku odvzeli ovire. Na dolgi rok delamo sebi in otroku le medvedjo uslugo.

Otroci ob nastalih težavah potrebujejo mirne starše. Starše, ki jih sprejemajo in jim ob težavi stojijo ob strani, jih spodbujajo, jim pomagajo, vanje verjamejo … V primeru nedela in nesodelovanja pa postavijo jasne okvire in mejo.

Naloga staršev

Namesto, da pišemo obnove namesto njega, se raje usedimo k otroku in z vprašanji spomnimo na bistvene podatke, ki naj jih zapiše. Ko se mu zatakne pri računanju, ga ne primerjajmo s sošolci. Če sami nismo strokovnjaki na področju poučevanja in učenja, ne iščimo idej, kako premagati nastale težave, na Facebooku, temveč se obrnimo na otrokovega učitelja. Vprašajmo ga, v čem on zaznava težavo in kako lahko otroku pomagamo doma.

Ko se otroku pri določenem predmetu zalomi, ni potrebno takoj iskati inštruktorja. Ravno tako nima smisla izgubljati časa z iskanjem člankov, ki bi potrdili, da ima naš otrok specifično učno težavo. Naši otroci ne rabijo primerjav, kako delajo na drugih šolah. Niti naše pretirane skrbi, ali so vse strani v delovnih zvezkih rešene (to lahko naredijo med počitnicami).

Ob nastalih težavah potrebujejo mirne starše. Starše, ki jih sprejemajo in ob težavi stojijo ob strani, jih spodbujajo, pomagajo, vanje verjamejo, pa čeprav za usvojitev določene snovi potrebujejo več mesecev ali celo let. Le ob podpori otrok začuti in razume, da pridobljena ocena prikazuje smo trenutni (in ne dokončni) nivo znanja: To mu da polet, da ne izgubi volje za delo in vztraja tudi takrat, ko je težko. Otrok ob sebi potrebuje starše, ki bodo v primeru nedela in nesodelovanja postavili jasne okvire in mejo.

Učitelji in starši, drug z drugim, in ne drug proti drugemu, le s svojim zgledom lahko otroke naučimo, da je življenje pot, na kateri stalno rasteš in se učiš ter podpiraš tiste, ki so šibkejši od tebe.

Graditi mostove med bregovi

Začarani trikotnik lahko rešimo le s skupnimi močmi. Za dosego cilja ne potrebujemo niti popolnega šolskega sistema niti popolnih učiteljev, pa tudi popolnih staršev ne.  Potrebujemo pa pogum ter pripravljenost vsakega izmed nas (najprej odraslih), da namesto iskanja krivde in prelaganja odgovornosti prispeva svoj nenadomestljiv gradnik mostu, ki bo v največjo korist tistega, zaradi katerega je šolski sistem postavljen: otroka.

Učitelji in starši, drug z drugim, in ne drug proti drugemu, le s svojim zgledom lahko otroke naučimo, da je življenje pot, na kateri stalno rasteš in se učiš (največkrat in najbolje na lastnih napakah) ter podpiraš tiste, ki so šibkejši od tebe. Ob medsebojnem zaupanju, spoštovanju, priznavanju lastnih napak in omejitev, poslušanju, razumevanju, bodo mladi uvideli, da je šola (pridobivanje znanja) ena najpomembnejših popotnic za izpolnjeno in (po)polno življenje.