Spomnim se, kako ponosna sem bila ob dosežkih svoje najstarejše hčerke. Zgodaj se je začela plaziti in govoriti, hitro se je odvadila od plenic, prvega glavonožca je narisala pred drugim rojstnim dnem. Njene dosežke sem dojemala kot potrditev, da sem dobra mama. Hkrati pa sem čutila pritisk ob vseh stvareh, ki nam »niso šle«. Recimo temu, da se je v avtu drla, še preden smo prišli do prvega semaforja (in ni odnehala do prihoda na cilj). Ali dolgotrajnemu nočnemu zbujanju. In izbruhom besa. Glodalo me je, kaj kot mama delam narobe, da ubogo bitje ni bolj umirjeno.
Več otrok, manj napuha
Ob vsakem dojenčku in malčku sem lahko opazovala, kako malo vpliva imava z možem na stvari, ki jim gredo »dobro« ali »slabo«
Še dobro, da smo kmalu dobili novega otroka in potem še dva … Moj starševski napuh je začel plahneti. Ob vsakem dojenčku in malčku sem lahko opazovala, kako različne karakterje so prinesli na svet in kako malo vpliva imava z možem na stvari, ki jim gredo »dobro« ali »slabo«. Seveda je najina naloga, da otrokom zagotavljava ljubeče in spodbudno okolje ter jih vzgajava z zgledom, a to ima zelo malo zveze s tem, ali bo otrok ponoči spal, se rad vozil v vozičku in z navdušenjem jedel zelenjavne kašice.
Nekateri malčki po grlu brez težav spravijo kakršno koli jed, drugim je odveč vsaka žlička. Nekateri v avtu navdušeno vpijejo »bruma bruma!«, drugi ob pogledu na avtosedež ponorijo. Z nekaterimi lahko ure in ure beremo slikanice, drugi po treh minutah izgubijo zanimanje. Nekateri ponoči spijo kot polhi, druge iztiri najmanjši šum. Nekateri se od plenic odvadijo pri letu in pol, drugi leto ali dve kasneje. Govorim iz lastnih izkušenj. Moji otroci so se rodili v približno enakem okolju, pa spadajo v vse naštete kategorije.
Starševski nasveti, ki naredijo več škode kot koristi
Zato se vse bolj zavedam destruktivnosti raznih »starševskih nasvetov«. Na primer, da moj otrok spi kot angelček, prijateljičin pa se cele noči dere. Ker ji želim pomagati, ji natančno razložim, kaj vse bi morala narediti, da bo tudi njen otrok spal. Seveda v večini primerov ne deluje. In če bi otroka za nekaj dni zamenjali, bi ji nehala zbujati občutke krivde, češ, jaz znam, ti pa ne, ampak bi ji tiho stala ob strani v njeni stiski.
Moja najstarejša hči je bila kot malčica zelo nenavezana na stvari in je brez težav delila igrače. Kako ponosno sem jo opazovala, kako prihaja do otrok, ki se v peskovniku ljubosumno oklepajo svojih lopatk, in jim ponuja svoje igračke! Njeno velikodušnost sem pripisovala svoji dobri vzgoji. Seveda mi je bil kmalu nato dan malček, ki je ob glasnem tuljenju po glavi mahnil vsakega, ki se mu je samo približal. Od takrat si nikomur ne upam reči, kaj naj stori, da bo njegov otrok jedel, spal ali delil igrače. Preprosto zato, ker nimam pojma.
Ne tuji, ampak moji – kakršni pač so
Otrok je pač človeško bitje, s svojimi močnimi in šibkimi točkami, karakterjem in talenti.
Drage mame, morda tudi ve opazujete tuje malčke, ki v avtu brez težav zdržijo do Hvara, dve uri potrpežljivo sedijo v vozičku, zjutraj spijo do osmih, opoldne tri ure počivajo, brez težav zlezejo v naročje k prateti in pri dveh letih govorijo kot mali doktorji … In se sprašujete, kaj delate narobe, da vaš otrok ni NITI NAJMANJ tak. Seveda ni, ker je pač takšen, kakršen vam je bil dan!
Zato bodite hvaležne za vsa področja, kjer vam gre dobro (in ne frustrirajte z njimi ostalih mam!). Hkrati pa poskušajte sprejeti, da tudi na področjih, ki vam povzročajo preglavice, najverjetneje ne delate ničesar narobe. (Če niste prepričane, lahko za mnenje še vedno vprašate strokovnjaka ali terapevta.) Otrok je pač človeško bitje, s svojimi močnimi in šibkimi točkami, karakterjem in talenti. Morda je kolerik, nespečnež ali občutljivček, morda je v nergavi fazi, ki bo sčasoma minila. Predvsem pa ni slabši od vrstnika, ki je na svet prišel z neuničljivim optimizmom in vgrajenim urnikom za spanje. Je pa vaš. Tudi to šteje. 🙂
Oglejte si tudi:
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Mag. Mojca Košič: “Otrok, ki je deležen spoštovanja, ima veliko zaupanje vase”
Dr. Lucija Čevnik: Odnos mati-hči skozi prizmo navezanosti, ljubezni in strahu
To soboto si oglejte video z dr. Alenko Rebula: Starši smo le del opreme. Nismo vse.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Točno tako – kot je napisano. Dojenčki so različni, otroci so različni in tudi odrasli se zelo med seboj razlikujemo.
In potem otroci odrastejo. Nekateri brez kakšnih naših posebnih zaslug diplomirajo, naredijo magisterij, doktorat, kakšen od naših otrok pa niti srednje šole ne more skupaj spraviti. Ne zato, ker bi bil “zabit”, neinteligenten ali karkoli podobnega, pač pa zato, ker ni tip za učenje, ni tip za sedeti za knjigami, ker ga ali jo zanimajo čisto druge, praktične stvari. In zato ni čisto nič manj vreden!
Lahko postane zelo dober zidar, kuhar, polagalec ploščic, varilec, orodjar – zelo dober mojster, ki ga stranke zelo iščejo. Ampak pustimo to – to je potem že druga tema.
Tako je,samo barcaffe,bolj bomo dopuščali svobodo in različnost ter drugačnost pri otrocih,mladih in odraslih,boljše bo. To da si omejen z neko ideologijo,cilji,pritiski staršev,šole,družbe,cerkve,kakšen moraš biti,kako se moraš obnašati,je zelo zelo narobe.
Verjamem v zdajšnje generacije otrok in mladih,da bodo prevetrile to družbo,saj kar je zdaj bilo,mora odmreti.
To da se še vedno nismo sposobni pogovarjati,kaj nekdo čuti,kaj ga moti,kaj je narobe,kaj ga veseli,kaj misli,kakšno mnenje ima in da so se vedno vojne po svetu,to pomeni,da se nismo odrasli,da nismo dosegli čustvene inteligence.
Kaj ti pomaga deset doktoratov,če ne znaš kuhati,se smejati,biti sproščen ob otrocih,preživeti v naravi,najti primerno službo,uživati v preprostem življenju?
Vzgoja je v resnici umetnost. Umetnine se ne da kopirati, otroka in vzgoje pa tudi ne. Hvala Bogu! Avtoričino sporočilo v članku je ne le pravo, ampak tudi koristno za starše.