Kaj me moti pri božičnih filmih?

Foto: Shutterstock

Čeprav sem sicer kar zahtevna bralka knjig in gledalka filmov, mi tu in tam paše prebrati ali pogledati kaj lažjega. Sploh kadar sem zelo utrujena ali malo bolna. V zadnjih dneh, ko sem se malo počutila tako utrujeno kot bolno, so mi ure krajšali tudi božični filmi. Polno jih je. Pravzaprav do lani sploh nisem vedela za obstoj tega mogočnega dela filmske industrije.

Kaj pritegne?

Z eno besedo: pritegne njihova preprostost. Nikoli ni treba skrbeti, da se bo zgodilo kaj groznega. Skoraj ni treba razmišljati, ker je zgodba enostavna in včasih je to dobrodošlo. Konec je vedno srečen, vsi se imajo radi. Filmi so narejeni po zelo podobnem kopitu. Dva mlada ali malo manj mlada, skoraj praviloma izjemno zaposlena in ambiciozna, vsak po svoje ranjena zaradi smrti, ločitve staršev ali lastne zveze, se nekako najdeta in opazita. Oba hrepenita po ljubezni, popolnem pripadanju, zaupanju, lepi zvezi. In skozi skupno preživljanje časa, sodelovanjem v božičnih aktivnostih, med skupnim delom, pogovori in manjšim »resnim« zapletom, parček dozori v »za zmeraj«.

Nikoli ni treba skrbeti, da se bo zgodilo kaj groznega. Skoraj ni treba razmišljati, ker je zgodba enostavna in včasih je to dobrodošlo.

In kaj me moti?

Razen tega, da če si videl enega, si videl vse? Življenje velikokrat nima samo srečnih koncev. Čeprav se ti filmi končajo še tako romantično srečno in čeprav si vsi še tako želimo lepih in dolgotrajnih zvez, se to po navadi ne zgodi pod pisanimi lučkami ob delanju piškotov in pitju vroče čokolade. V življenju tega ni realno pričakovati, pa če bi bilo še tako luštno, če bi bilo res. Trdne zveze močno presegajo meje zaljubljenosti in se ne zgodijo kar same od sebe. Do tega pa božični filmi sploh ne sežejo.

Trdne zveze močno presegajo meje zaljubljenosti in se ne zgodijo kar same od sebe. Do tega pa božični filmi sploh ne sežejo.

Kje se je izgubilo bistvo Božiča?

Nikoli še nisem bila v Ameriki v Božičnem času in sprašujem se, če so res tako »usekani« na kič. Kilometri pisanih lučk in stotine bunkic povsod. Cele sobe in kleti imajo večino leta namenjene samo skladiščenju te šare. Vse skupaj je eno samo tekmovanje: kdo bo imel lepše in kdo bo zbral več okraskov. Hkrati pa se v zunanjem blišču tudi vse konča. Videla sem točno en film, kjer je omenjeno rojstvo Jezusa in jaslice (pa še tam bolj mimogrede in v neki neposrečeni mešanici šaljivega in žaljivega). Božič je samo še praznik, ko se družina ob večerji zbere za mizo in se napoka do sitega. In zjutraj, na božični dan, hitijo trgat ovojni papir iz kupa daril. Če se vmes pripeti še kakšna ljubezen, toliko boljše. A do bistva se v vsem blišču in iskanju družinske tradicije ne dokopljejo in ne dokopljejo. Rojstva Odrešenika, ki je Nežnost in Ljubezen sama, kot da nihče ne pričakuje.

Čeprav so ti filmčki na videz še tako neškodljivi in nedolžni, nas vse skupaj siromašijo.

Ure in ure božičnih filmov

Na enem od programov, ki so v naši domači programski shemi, bi lahko vsak dan ure in ure gledala božične filme. In z lahkoto si predstavljam, da marsikdo to tudi počne. In čeprav so ti filmčki na videz še tako neškodljivi in nedolžni, nas vse skupaj siromašijo. Namesto še enega poljuba, ki ga končno dočakamo na koncu še enega filma, bi bilo bolje, ko bi nestrpno in aktivno pričakovali božič. Namesto, da bi se s pogledi pasli po nerealnih, vsega presitih in vedno pospravljenih domovih in skušali ustvariti kaj podobnega v svojih stanovanjih, hišah in na domačih mizah, bi bilo veliko koristneje, ko bi krasili svoja srca.

Vsako dobro delo, nova svetla lučka, vsaka molitev, nova bleščeča bunkica. Vsak objem in pogovor, nova girlanda. Veste, kako lep svet bi lahko zgradili?