Jezus je že šel v nebo. Gremo za Njim?

Od vedno me navdušuje pomladanska hoja po gozdu in pogled v nebo. Povsod se bohotijo mladi, čudovito zeleni listi, vmes pa bode v oči intenzivna modrina neba. Človek bi kar stal in gledal.  Čeprav je prijetno in skoraj čarobno strmeti v lepoto in odmisliti vse življenjske težave, tega večno seveda ne moremo početi. Lahko pa na nebesno lepoto pogledamo iz vidika simboličnosti. Kajti tudi dejstvo, da smo, vsaj zaenkrat, prikovani na trdna tla vsakdanjega življenja, v sebi nosi precej simbolike.

Kje smo?

Obljuba, da je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem tudi nam odprl pot vstajenju, nas preprosto mora napolnjevati z navdušenjem, da Dobro novico ponesemo vsemu svetu.

Ljudje hodimo po različnih poteh. Nekateri smo poročeni, drugi so samski, tretji živijo posvečeno življenje. Razlikujejo se družine, službe, naloge, opravki, navade, načini, želje in potrebe. Ubiramo edinstvene načine hoje in niti ena pot ni povsem enostavna. Vsak cilj zahteva trud in prilagajanje. Na vsakem koraku smo od nekoga vsaj malo odvisni, vedno na koga nekako vplivamo. Nobena stopinja na naših poteh ni slučaj.  Na mesto, kjer smo, nas je poklical Stvarnik in nihče od nas ni pomotoma tam, kjer je. Drži pa, da večkrat ne vidimo smisla in ne razumemo znamenj.

Odrešitev v brezplodnem razmišljanju o pravičnosti nekaterih dogodkov je meni osebno prinesel šele stavek, da ima le Bog dovolj širok in dolgotrajen pogled na stvari. Da le On vse razume in obrne v končno dobro.

Kam bi radi prišli?

Naše zrenje v nebo je torej le podoba našega hrepenenja po tem, da bi bili nekoč vredni za Jezusom oditi na prostor, ki nam ga pripravlja. In čeprav si še tako radi romantično predstavljamo Jezusa, kako opremlja prostore in zlaga ter blazini sedišča ob dobrem Bogu, pa je glavna naloga naša. Preživeti življenje tako, da bomo nekoč vredni stopiti skozi vrata, kjer bo končna gostija. Služiti, zbirati se in vabiti Jezusa v naše skupnosti, v veri ga doživljati preko duhovnikov in skupnega darovanja svete maše, prebirati Sveto pismo, prejemati zakramente … Odločitev Zanj je na naši strani.

Kako nam gre?

Odgovor ni enoznačen – verjetno nam gre različno, kot so različna naša življenja. Zagotovo tudi danes med nami živijo svetniki, katerih pot je premočrtna, naravnost za Jezusom. Mnogi pa se lovimo, grešimo, kričimo na otroke, smo zajedljivi do sodelavcev, varamo svoje zakonce (to gre na mnoge načine!), se ne potrudimo dovolj za dar svete maše, za molitev v domačih družinah, za reden prejem zakramentov, za spodbudo k svetosti v zakonskih in drugih skupinah, kjer sodelujemo, smo leni pri prebiranju božje Besede …

In cilj?

Jezus nam je s svojo smrtjo, vstajenjem in svojim odhodom k Bogu odprl pot, po kateri tudi nas vodi k Bogu. Pot k Bogu gre samo preko Jezusa, preko Njegove vdanosti, trpljenja, vere, preko Njegovega naročila, da naj potrpežljivo čakamo Svetega Duha in končno preko Njegovega slovesnega vnebohoda.

Obljuba, da je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem tudi nam odprl pot vstajenju, nas preprosto mora napolnjevati z navdušenjem, da Dobro novico ponesemo vsemu svetu.

Tudi prebujajoča narava nam je pri tem lahko v veliko spodbudo.