Je prav dovoliti otroku, da odneha?

Foto: Shutterstock

Predstavljajte si, da vas otrok mesece prosi, da ga vpišete na določeno dejavnost, recimo nogomet. In ko se končno vse poklopi in ga vpišete, si po 2 treningih premisli in bi rad odnehal. Kaj zdaj? Boste popustili in ga izpisali ali vztrajali, da mora k nogometu hoditi celo leto?

Za mnoge starše takšna situacija predstavlja velik stres. Morda nas je strah, da se otrok, če popustimo ob njegovih muhah, ne bo naučil vztrajnosti in ne bo zmožen gledati dolgoročno. Po drugi strani pa lahko naša nepripravljenost, da bi otroku prepustili odločitev, dejansko ovira otroka pri razvijanju sposobnosti odločanja in sprejemanja njihovih posledic.

Angela Duckworth, profesorica psihologije iz univerze v Pensilvaniji, opozarja, da “vztrajati” ni le nasprotje “odnehati”. Vztrajanje namreč pomeni tudi strast. Ta je namreč tista, ki nas motivira, da vztrajamo tudi takrat, ko naletimo na težave.

Pomoč otroku, da najde svojo strast

Morda poznate pravilo, ki pravi, da potrebujemo 10.000 ur vaje, da postanemo mojstri. Potemtakem je najboljše, da otroka spodbujamo, da se zgodaj posveti svojim zanimanjem in začne že zgodaj nabirati te ure. Ta trend je vedno bolj prisoten, saj vedno mlajše otroke vpisujemo v specializirane športe ali druge dejavnosti. Kar je sicer v nasprotju s priporočili stroke, ki odsvetuje zgodnje vključevanje v specializirane športe in spodbuja vsestransko športno aktivnost in preizkušanje različnih aktivnosti. Otrok tako lahko preizkusi različne stvari in ugotovi, kaj je tisto, kar mu je res všeč. Težko je najti strast, če ne veš, kaj imaš na voljo in kaj te v resnici veseli. Otroštvo pa je idealen čas za preizkušanje različnih možnosti.

Preizkus različnih dejavnosti pa je prijaznejši tudi do nas staršev. Če otrok obiskuje športno aktivnost v okviru krožka v šoli ali če se udeleži krajših enodnevnih ali enotedenskih aktivnosti, lahko hitro ugotovi, ali mu ustreza ali ne, in poskusi še kaj drugega, ne da bi mi morali v to vložiti veliko denarja ali časa. Ni nam potrebno kupiti drage opreme in nejevoljnega otroka še več mesecev prepričevati, da mora obiskovati tečaj dvakrat na teden.

Vedno mlajše otroke vpisujemo v specializirane športe ali druge dejavnosti. To je v nasprotju s priporočili stroke, ki odsvetuje zgodnje vključevanje v specializirane športe in spodbuja vsestransko športno aktivnost in preizkušanje različnih aktivnosti.

Izbira naj bo otrokova

Otrok potrebuje čas, prostor in priložnost, da se lahko igra in ustvarja. Na ta način odkriva, kaj ga veseli, kaj mu gre dobro in v čem se želi preizkusiti. Če izbere aktivnost, ki ga zares veseli, je večja verjetnost, da bo vztrajal, kot pa če smo njegova glavna motivacija starši, trenerji ali učitelji.

Kdaj pustiti, da odneha?

Seveda če otrok preizkusi različne aktivnosti, to neizbežno pomeni, da bo tudi veliko aktivnosti opustil. Pri tem pa imamo veliko vlogo starši, da presodimo, kdaj je primerno, da nekaj opusti in kdaj samo rabi malo naše pomoči, da se prebije skozi. Za nas starše je to lahko težka odločitev. Vemo, kako svet deluje in kaj vse je potrebno za uspeh. Zavedamo pa se tudi, da dejavnosti niso vedno prijetne in zabavne ter da je potrebno veliko časa in truda, da postaneš dober v nečem. Po drugi strani pa ne moremo vedeti, kaj doživlja naš otrok in kaj čuti do določene dejavnosti.

Težko je najti strast, če ne veš, kaj imaš na voljo in kaj te v resnici veseli. Otroštvo je idealen čas za preizkušanje različnih možnosti.

Ko bi otrok rad odnehal, je to lahko zaradi tega, ker:

  • mu je dolgčas,
  • mu je nelagodno,
  • ni tako uspešen, kot bi si želel,
  • dvomi vase,
  • ker mu dejavnost ni pisana na kožo.

Kako naj torej starši presodimo, kdaj otrok potrebuje le spodbudo in “brco v rit”, kdaj pa je res bolje, da odneha? Ključ je v odkritem in iskrenem pogovoru z otrokom. Le tako bomo lahko ugotovili, kaj ga muči.

Morda rad igra nogomet, pa se v ekipi počuti osamljeno ali celo nesprejeto. V tem primeru je smiselno vztrajati in poiskati rešitev, kako bi lahko vseeno nadaljeval z nogometom, a se ne bi počutil osamljeno. Včasih bi morda otrok želel nadaljevati, vendar z drugim trenerjem, učiteljem, drugo ekipo ali drugim poudarkom.

Morda bi rad odnehal prehitro, ko še niti ni dobro spoznal dejavnosti. V tem primeru se je dobro dogovoriti, koliko srečanj, treningov oz. vaje pričakujemo od njega, preden dovolimo, da sprejme odločitev. To je še posebej dobrodošlo za tiste otroke, ki se bojijo novih stvari in preprosto rabijo »brco v rit«.

Če starši dovolimo, da so otroci tudi lahko razočarani in neuspešni, je to najboljša šola učenja vztrajnosti. Veliko boljša od tiste, ki bi jo izkusili ob prisilnem vztrajanju pri določeni dejavnosti, ki jim ne ustreza.

Da se bo vseeno učil vztrajnosti

Bo imela hčerka zaradi tega, ker je v prvem razredu odnehala z gimnastiko, kasneje v življenju težavo pri vztrajnosti?

Na srečo ni tako. Otroci se vztrajnosti učijo z razočaranji in padci na vseh področjih v življenju. In interesne dejavnosti so samo eno izmed teh področjih. Če starši dovolimo, da so lahko razočarani, da so lahko neuspešni, potem je to najboljša šola učenja vztrajnosti, veliko boljša od tiste, ki bi jo izkusili ob prisilnem vztrajanju pri določeni dejavnosti, ki jim nikakor ne ustreza.

Ko pomislimo na vztrajnost in vzdržljivost, imamo pred očmi podobo nekoga, ki nikoli ne obupa. Toda je to res lekcija, ki bi jo radi naučili svoje otroke?

Včasih pride v življenju tudi do situacije, ko je potrebno obupati, odnehati in pustiti, ker le tako lahko naredimo korak drugam, korak v novo smer, kamor prej nismo mogli zaradi vztrajanja pri starem.

Izkušnja Ane, ki so ji obšolske dejavnosti zagrenile otroštvo

V otroštvu sem igrala trobento, klavir in plesala. Vse sem želela pustiti in imela s starši konstantne debate o tem, a niso imeli posluha za to, da bi nehala. Ne samo, da teh dejavnosti nisem marala, prav sovražila sem jih. Poleg tega so bile zame tudi čisto fizično zelo boleče. Od 4. razreda dalje sem nosila različne zobne aparate, zaradi česar je bilo igranje trobente boleča izkušnja, poleg tega pa tudi nisem imela dovoljšne pljučne kapacitete. Pri plesu je bilo podobno. Sovražila sem rutino in tesno prilegajoča oblačila. Imela sem tudi težave s stopali ter skoliozo. Pri klavirju teh težav ni bilo, me je pa bolela glava. Ne morem brati not, nimam pojma zakaj. Posledica tega so bili grozni glavoboli. Moje otroštvo je bilo zaradi obšolskih dejavnosti, ki jih nisem marala, prava nočna mora. Zaradi teh treh dejavnosti mi je pogosto zmanjkalo časa za stvari, ki sem jih z veseljem počela.

Oboževala sem umetnost – še posebej tisto v anime stilu. Od starih staršev sem dobila tablico za risanje, vendar sem bila ob koncu vseh svojih dejavnosti preveč utrujena, da bi jo uporabljala. Prav tako sem oboževala konje in imela veliko strast do jahanja, a starši niso bili za to (lahko bi si privoščili). Želela sem se preizkusiti v drsanju in petju, a časa in energije za to, poleg vsega drugega, enostavno ni bilo.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Komentarji

  1. Večina otrok nima prav posebnih želja, v večini primerov jih potiskajo starše v vse mogoče dejavnosti, v glasbeno šolo, v različne športe, na balet, plezanje, učenje jezikov, igranje instrumentov. Zgleda, da bi vsi starši želeli imeti doma vrhunske športnike, vrhunske glasbenike in male Einsteine. Tako imajo otroci vse mogoče krožke, samo otroštva nimajo. Otroci pa potrebujejo predvsem druženje z vrstniki in gibanje in igranje na svežem zraku.
    Moje mnenje: če otroka nekaj ne veseli in mu je to celo v breme, naj to pusti pri miru. Ne ga siliti. Nekega dne, ko bo bolj zrel, bo pokazal interes lahko za čisto nekaj drugega.

  2. Pri otrocih sem vztrajala, da izbrano dejavnost obiskujejo do konca šolskega leta. Izkazalo se je, da to pomaga, da ni preveč pritiska in tudi ne odnehajo takoj.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja