Je dojenje intimno dejanje?

Ali doječa mamica za dojenje res potrebuje miren kotiček in intimo?

Ob vseh debatah o dojenju v javnosti, dojenju v cerkvi, brelfimaniji ipd. pogosto zasledim komentarje, ki pravijo, da je izpostavljanje matere, ki doji svojega otroka, nepotrebno že zato, ker je dojenje nekaj intimnega med materjo in otrokom, za kar potrebujeta mir in zasebnost. In intimne stvar ljudje čisto naravno, instinktivno zaščitimo – pred pogledi, napadi, vdori. Za intimna dejanja se umaknemo v intimen in varen prostor. Kdor svoje intimnosti ne ščiti na tak način, ampak jo brezskrbno razkriva, pa ima najverjetneje v sebi eksihibicionistične težnje ali kako drugo osebnostno motnjo. Tako nekako je mogoče razumeti tovrstne komentarje na temo dojenja.

Dojimo brez sramu

Sama brez težav dojim v javnosti (no, vsaj nekoč sem, tovrstni komentarji se sčasoma nehote vendarle zažrejo v človeka). Dojim v kavarni, restavraciji, na ulici, v parku, na igrišču, med pogovorom, koncertom, srečanjem, na avtobusu, vlaku, da, tudi v cerkvi. Ker mi je tako najbolj naravno, preprosto, ker je tako moj otrok umirjen in zadovoljen, jaz pa vključena v svet. In vendarle malce dvomim, da živim v vztrajnem zanikanju svojih prikritih eksihibicionističnih teženj. V vseh ostalih pogledih svojo intimo in svoje telo varujem in zakrivam. Nenazadnje se tudi pri dojenju trudim, da ne bi razkrivala več svojega telesa, kot je potrebno. Res si ne znam razložiti, zakaj naj bi samo preko dojenja na plano butala ta moja nebrzdana, ekscesna, nepoznana, temačna plat osebnosti.

Lahko se sicer zgražate nad menoj, a nenavadno se mi zdi, da bi tudi toliko drugih povsem zdravih, uravnovešenih žensk okrog mene, ki brez sramu dojijo v javnosti, v sebi prav tako skrivalo prikrite ekshibicionistične težnje, ki se prebijejo na plano le v času dojenja.

Ko odvzamemo pridih mistike …

Kaj pa če poskusimo spremeniti definicijo in rečemo drugače – da dojenje ni nujno tako zelo intimno dejanje. Je nekaj povsem normalnega, običajnega, vsakdanjega. Je hranjenje, je tolažba, je umirjanje, je uspavanje, je povezovanje. Je tudi sesanje, kar tako, namesto dude. (Kaj je pravzaprav bilo prej? In kaj je nadomestek za kaj?) Povsem običajne, za dojenčka in majhnega otroka nujno potrebne in povsem naravne stvari. Brez posebne mistike in poveličevanja.

Lačna mama, lačen otrok – le zakaj ne bi mogla pojesti skupaj?

Zakaj le v dojenju vidimo nekaj intimnega, kar je potrebno pospraviti v varen in miren prostor in zaščititi pred pogledi, ne pa tudi v hranjenju dojenčka s kašico, v njegovem pestovanju, crkljanju v naročju, tolaženju, objemanju, igri, uspavanju? Nenazadnje je tudi tu veliko telesnega stika, odnosa, medsebojne izmenjave. A vse to dojemamo kot običajne, vsakodnevne stvari, ki spadajo tja, kjer je življenje, od njih ne odmikamo pogleda in jim ne pripisujemo neke posebne mistike. Zato jih ne odrivamo v prostor zasebnosti. V mir in intimo.

Vsakemu svoje

Gotovo mamica in otrok kdaj potrebujeta tudi odmik, mir, tišino, varen prostor, kjer si odpočijeta od vseh dražljajev, zvokov, pogledov. Nekateri potrebujejo več takšnega miru, drugi manj. In lepo je, če imata možnost tak miren kotiček najti, kjerkoli že sta.

Ampak, kaj pa, če si mamica in otrok sploh ne želita mirnega in varnega kotička? Kaj, če si želita biti v dogajanju, med ljudmi, tam, kjer se odvija življenje? Mar ne bi bilo prav tako lepo, da bi tej mamici in otroku dovolili, da sta lahko sredi življenja – tudi takrat, ko otrok rabi hrano, tolažbo, požirek varnosti ali uspavanje. Zakaj bi morala mamica takrat nemoudoma prekiniti karkoli že pač počne, začeti mrzlično iskati intimen kotiček in se hitro umakniti tja? Da ne zmoti – koga že?

Tudi kot doječa mama namreč potrebujem vključenost v življenje – nemoten pogovor, da lahko sledim dogajanju, da lahko opazujem svet okrog sebe, da lahko v miru pojem, da se udeležim srečanja, da sem lahko v miru pri maši. In če lahko ob tem nemoteno odgovarjam na potrebe otročiča v svojem naročju oz. na svoji dojki – kaj bi bilo lahko s tem narobe?

Plesati in dojiti hkrati???

Nikoli ne bom pozabila prizora iz Angole, ko smo z misijonarjem obiskali majhno vasico in bili po maši deležni veselega pozdrava domačinov, s petjem in plesom. Hitro mi je v oči padla ženska z majhnim otrokom na boku … in dojki. Veselo je plesala v krogu z drugimi, poskakovala in žarela. Njen mali pa je z velikimi očmi spremljaj dogajanje in se vsake toliko časa, kolikor mu je pač uspelo, malce priklopil na mamico.

V Afriki je mogoče tudi dojiti in plesati hkrati – vsej vasi na očeh. Je kdo zaradi tega prikrajšan?

Kot zahodnjakinji se mi je prizor zdel že skorajda smešen, hkrati pa je izžareval toliko sproščenosti, naravnosti, veselja, da se me je močno dotaknil. Bi morala mamica ob veselem prihodu obiskovalcev namesto tega hitro steči v svojo hiško in tam v miru in intimi podojiti svojega otročiča? Medtem, ko bi življenje teklo mimo … In mar je v otroku res v škodo, da se doji “kar tam”, sredi življenja, sredi dogajanja, sredi veselja?

Ah, spet ta Afrika, bo kdo porekel. Morda. Gotovo živimo v drugačnem kulturnem okolju. Z drugačnimi pogledi na dojenje, telo, goloto, prsi. A vprašanje je, kateri pogled je bolj čist, bolj zdrav, bolj naraven. In kateri je mami in otroku bolj prijazen. Mar ni lažje biti mama tam, kjer se moraš odzivati zgolj na potrebe svojega otroka, ne pa ustrežljuvo služiti še potrebam in predstavam celotne okolice? Okolice, ki ti predpisuje mir in intimo, čeprav ju sama ne potrebuješ. Mar ne vodi morda tudi to v občutke osamljenosti, odrinjenosti, nemoči, tesnobe, prevelikega bremena in nenazadnje poporodne depresije, vseh teh tegob, ki jih pozna toliko mamic v sodobnem svetu? Namesto, da bi nas svet sprejemal medse, v družbo, v življenje – z otrokom na prsih vred – nas potiska v osamo intime.

Lahko je mistika 

In, da se razumemo, dojenje je tudi nekaj velikega, lepega, včasih lahko neskončno intimnega, globoko duhovnega, lahko tudi mističnega. Je telo, ki se daje drugemu telesu v hrano. Otipljiva podoba ljubezni. So trenutki zrenja iz oči v oči med mamo in otrokom, ki so res samo njuni. Zelo intimni. In potrebujejo čisti mir. A niso vedno vsi trenutki dojenja takšni. Včasih je dojenja samo hrana. Ali samo tolažba. Ali samo uspavanje. Vsakdanje in običajne stvari.

Tudi papež Frančišek je ob vsaj dveh priložnostih podprl to, da mamica v javnosti podoji otroka,
ko je to potrebno – tudi med krstom 

Dvoličnost, ki greni

Morda bi bilo ob takšnem bolj naravnem in sproščenem pogledu na dojenje lažje tudi mamicam, ki ne morejo dojiti. Mistificiranje dojenja kot skrajno intimnega dogodka tudi njim, ki jh pogosto spremlja bolečina ob neuspehu in (samo)obtožbah, kaj vse zamujajo, verjetno ni v pomoč. Tudi ljubeče hranjenje po steklenički je lahko zelo intimno dejanje. Pa tega nihče ne vidi. Vidijo zgolj hranjenje. Zakaj ta dvoličnost?

Je res težava dojenja v javnosti v tistih 4 kvadratnih centimetrih razkrite dojke, ki se morda pokažejo ob dojenju? Nas res lahko tisti ubogi 4 kvadratni centimetri pohujšajo? Potem je skrajni čas, da očistimo svoj pogled in svoje srce, ne pa da namesto tega doječe mamice, ki si tega ne želijo, pošiljamo v varne kotičke in jim očitamo razkazovanje. Ker to je zadnja stvar, ki bi jo potrebovale. Potrebujemo predvsem sprejetost in vključenost v življenje, ki nas sprejema z našimi otročiči vred.

Foto: charnwoodbras.co.uk, mamagarcia.com, Mica Škoberne, thebump.com