Ljubitelji filma se Janeza E. Rusa morda spomnite kot bruca Marka iz filma V leru. Janez je igralsko kariero obesil na klin, se vpisal na teologijo in …
Danes je Janez duhovnik, župnik v Blagovici in Šentožboltu, član Skupnosti Emanuel in še vedno tudi igralec! Nazadnje smo ga videli v polurnem igrano-dokumentarnem filmu Pastir (ki si ga lahko ogledate tukaj), kjer je upodobil naslovno vlogo: svetniškega kandidata Janeza Frančiška Gnidovca.
O Gnidovcu povprečen slovenski kristjan, kaj šele državljan, ne ve dosti več od tega, da je deloval na Balkanu in bil vzornik Matere Terezije.
Mislim, da povprečen nedeljnik ne ve niti tega, kdo je bil. Sam se že več let sprašujem, zakaj Slovenci ne znamo ceniti svojega, ne samo svetnikov, ampak tudi države, kulture … Očitno gre za nek grozen sindrom dajanja samega sebe v nič. Sam sem se odločil, da temu trendu ne bom sledil, ampak bom rajši zdravo ponosen. Ne vem, zakaj smo takšni, mi gre pa rahlo na živce. Včasih pa zelo (smeh).
Slovenci imamo cel kup svetnikov; mislim, da za zgled svetosti ni nujno potreben uradni naziv »sv.« Takšen primer je tudi Gnidovec.
Takšna miselnost se odraža celo v Pastirju. To je moja edina pripomba na film, ki je drugače zelo dober. V njem je namreč stavek: »Ste se kdaj vprašali, kako, da Slovenci še nimamo svetnika?«
Čigav svetnik je sv. Hieronim? Če ne bomo sami rekli, da je to naš svetnik, kdo bo? Če Viktorin Ptujski ni slovenski škof, čigav pa je? Če Ema Krška ni naša svetnica, potem pa naj bo avstrijska! Pa še Maksim Emonski, Maksimiljan Celjski, Nazarij Koprski … Vseeno je, kako se je takrat reklo državi, Nazarij je živel v Kopru, torej je naš. Saj se Slovenija ni začela leta 1800.
Slovenci kar naprej jamramo, da rabimo »pravega« svetnika. Se strinjam, da rabimo zgled svetosti, ampak prvič, Slovenci imamo cel kup svetnikov, in drugič, mislim, da za zgled svetosti ni nujno potreben uradni naziv »sv.« Takšen primer je tudi Gnidovec.
Med snemanjem filma Pastir
Kako Janeza Gnidovca vidiš ti?
Gnidovec je model svetosti. Sledil je Božjemu klicu, izvedbo tega klica prepletal z molitvijo in šel tja, kamor ga je poslal Bog. Navzven njegova zgodba ni nekaj izrednega, vendar v njej odseva zvestoba Božjemu klicu.
Pomembno je, da iz Gnidovca ne začnemo graditi kipa in se ujamemo v oboževanje. Nasloniti se moramo na njegove sadove in jih kot navdih uporabiti v vsakdanjem življenju. Vse to pa moramo narediti prek Gospoda! Na svetu ne živi Gnidovčev duh, ampak evangeljski, Gospodov duh, ki ga svetniki oznanjajo.
Upodobiti svetniškega kandidata je bila verjetno čast, pa tudi velika odgovornost, še posebej zato, ker gre za prvi film o Gnidovcu?
Gnidovec je model svetosti. Sledil je Božjemu klicu, izvedbo tega klica prepletal z molitvijo in šel tja, kamor ga je poslal Bog.
Res mi je bilo v čast in veselje, hkrati pa sem se odločil, da ne bom igrano ponižen, v slogu: »Oh, jaz, ubogi grešnik, ki bo upodobil velikega svetnika!« Namesto tega sem si rekel: »Gospod, če si me povabil, potem poskrbi, da bo nastala dobra stvar.« Na poti na snemanje sem molil rožni venec in to je bilo to.
V leru si igral študenta, komično zmedenega Bruca, ki s punco pričakuje dojenčka. Tvoja vloga v Pastirju pa je zelo statična, ponotranjena, brez besedila. Kaj je bilo težje: se pri 17 letih vživeti v vlogo bodočega očeta ali prepričljivo posneti poduhovljene prizore iz svetniškega življenja?
Prvič, ko sem snemal Bruca, sem bil star 17 let, zdaj sem jih imel 35. In drugič, sam pristop snemanja je bil pri Gnidovcu popolnoma drugačen. Upodobil sem svetnika, vendar se nisem več ukvarjal s tem, kaj vse moram storiti, da bo vloga uspela. Bil sem to, kar sem, vse sem doživljal veliko bolj sproščeno.
V leru ni bilo točno jasno, kako bo izzvenel določen lik. Razen Dizija – Jana Cvitkoviča. To je bil on, tu ni bilo kaj dosti dileme (smeh). Jaz pa sem moral vlogo šele narediti, veliko smo imeli vaj in improvizacij. V nekem trenutku mi je režiser rekel: »Evo, zdaj si ujel Bruca!«
Pri snemanju Pastirja seveda nisem vedel, kako se podoživi škofa, tako kot V leru nisem vedel, kako se podoživi študenta, saj sem bil v 2. letniku gimnazije. Ampak to niti ni pomembno. Zanimalo me je, kako se podoživi krščansko srce, ki sledi Kristusu. To pa se ne razlikuje dosti od tega, kako ta trenutek živim. Če jaz tega ne živim v vsakdanjem življenju, se ne morem pretvarjati, da igram nekega pobožnega škofa. Torej sem podoživljal sebe.
V filmu “V leru” je še kot gimnazijec upodobil Bruca
Ko si se odločil, da odgovoriš duhovniškemu klicu, te je bilo strah, kako bodo novico sprejeli tvoji igralski kolegi, družba, s katero si preživljal največ časa. Takrat večina tvojih kolegov ni imela nikakršne zveze z Bogom.
Takrat sem živel med ljudmi, ki večinoma niso bili niti krščeni, niti niso bili duhovno senzibilni. O Cerkvi niso vedeli nič, razen tega, da je to »no way«. Mi je pa ta izkušnja soočanja z drugačnostjo pomagala pri piljenju lastne identitete. Ali moja vera, moja odločitev za duhovništvo, res stoji?
Povedati nekomu, ki je s Trbovelj in ni še nikoli videl cerkve od znotraj, zakaj bom postal duhovnik, je težko! Njihova vprašanja niso bila v slogu: »Kako si prepoznal klic v duhovništvo?« ampak: »Kaj!?! Kako je to možno?!«
Sem pa pri gledališču poleg osnovnih igralskih veščin, nastopanja, interpretacije, prejel tudi izkušnjo besede. Semena Besede so razsejana povsod, tudi v nekrščanskem okolju. Včasih celo bolj intenzivno kot v nedeljo v cerkvi.
Tam sem izkusil moč Besede – da naša izrečena beseda vsebuje božansko naravo in da ima moč delovanja. Mi se nismo ukvarjali z versko besedo, ukvarjali pa smo se z besedo, ki obrodi sad. Ne zgodi se redko, da Bog bolj deluje izven Cerkve, med grešniki. To se je zgodilo tudi meni.
Janez E. Rus na letošnji Stični mladih
Pred kratkim si v okviru Socialnega tedna vodil okroglo mizo ob izidu knjige Prenovitev. Gre za nekakšen »akcijski načrt«, kako oživeti povprečno zamirajočo župnijo, jo odpreti in pritegniti nove vernike. Sam si bil najprej »mestni« kaplan v Ljubljani in Domžalah, zdaj si »podeželski« župnik v Blagovici in Šentožboltu, tako da dobro poznaš razmere s terena. Kaj po tvojem mnenju potrebuje slovenska župnija, da bi se začela razcvetati?
Celostnega odgovora ne morem podati. Mislim pa, da se bo ponovil fenomen z začetka krščanstva, ko so bile absolutno vodilne mestne krščanske skupnosti. Mesto je evangeliziralo podeželje.
V Sloveniji smo pogosto prepričani, da je mesto že »izgubljeno«, medtem ko podeželje ostaja krščansko. V resnici je ravno obratno.
V Sloveniji smo pogosto prepričani, da je mesto že »izgubljeno«, medtem ko podeželje ostaja krščansko. V resnici je ravno obratno. Podeželje vero sicer do neke mere prakticira, ampak število ljudi pri nedeljski maši še nič ne pomeni. Kje sta krščanski naboj in formacija? So kristjani sposobni iti v svet in oznanjati evangelij? Tega ima podeželje bistveno manj od mesta.
V mestih obstajajo mini krščanska žarišča, ki imajo ta naboj. Sicer v majhnih količinah, ampak prekvašanje sveta prihaja od tam. Vse, kar je danes v krščanstvu sodobnega in prodornega, prihaja iz teh žarišč.
Poleg tega se mora slovenska župnija pastoralno spreobrniti. S tem nisem povedal nič novega. Župnija je krščanska skupnost, ki ima samo eno funkcijo: da je sol zemlje. Da evangelizira cel svet.
V resnici pa je ravno obratno, sami s sabo se ukvarjamo 80 % svojega časa. Namesto, da bi bila župnija sol zemlje, je izpraznjena, ker nima pretresljive izkušnje srečanja s Kristusom. Seveda tu ne govorim o posameznikih ali o eni župniji. Če ima kdo občutek, da sem krivičen, hvala Bogu. To pomeni, da izstopa iz povprečja, kar je cilj.
Knjiga Prenovitev posebej izpostavlja sposobnost sprejemanja novih. Tukaj smo škandalozno slabi, ne samo v Sloveniji, ampak po vsej Evropi. Če grem v neko neznano župnijo k nedeljski maši, ali me bo kdo opazil? Se bom počutil sprejetega? To pri nas ni ravno standard.
Kakšno vlogo imamo pri prenovitvi župnij laiki? Ob pomanjkanju duhovniških poklicev pogosto govorimo o »reorganizaciji župnij« in »večji vlogi laikov«. Kaj to pravzaprav pomeni?
Če sem malo izzivalen, se mi čedalje bolj zdi, da naše razprave nimajo prave koristi. Če razpravljamo o vlogi laikov in organiziramo konference in okrogle mize, zidamo sami, brez Gospoda. Mi lahko razpravljamo, pišemo knjige in članke, ampak če Gospod ne zida hiše, nam ne bo uspelo. To je utemeljeno na Svetem pismu in tisočkrat preverjeno.
Mi lahko razpravljamo, pišemo knjige in članke, ampak če Gospod ne zida hiše, nam ne bo uspelo. To je utemeljeno na Svetem pismu in tisočkrat preverjeno.
Od tega sicer lahko imamo osebne koristi: če dobim nekoga, ki mi ureja papirje, ki namesto mene zida cerkev, mi to koristi. A ta korist je samo tehnična. Enega opravila sem se znebil, da imam več časa, kar pa še ni zagotovilo, da bom bolje živel svoje duhovništvo. Tako kot tudi ni zagotovilo, da bo to Cerkvi koristilo na dolgi rok.
Če hočemo ugotoviti, kakšno vlogo naj imajo laiki na izvedbeni ravni, moramo poslušati Svetega Duha. Gospod nam bo povedal. Od 2. vatikanskega koncila nam je Gospod navdihnil hrepenenje, da bi vsak, ki je bil krščen, postal aktiven del krščanske skupnosti.
Sveti Duh je ustvarjalen, pustimo ga, da deluje. V Skupnosti Emanuel, katere član sem, je odgovor jasen. Tam se ne sprašujemo, kakšno vlogo imamo laiki, ker to živimo. Skupnosti sem se pridružil, ker imam neke osnovne potrebe kot kristjan, tu sem našel svoje poslanstvo, tu se bom v dobro Cerkve življenjsko podaril. Nimamo potrebe po debati, ampak po delovanju.
Seveda je dobro, da se v Cerkvi o tem sprašujemo, toda odgovora ne bomo našli v razmišljanju in načrtovanju. Odgovor je v Svetem Duhu, ki vodi Cerkev.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!